Se obetajo drugačni časi za Medžugorje? Mostarska škofija ima od včeraj novega škofa Izpostavljeno

Po dobrih dveh letih službovanja na Hvaru se seli v Mostar. (foto: Wikipedia) Po dobrih dveh letih službovanja na Hvaru se seli v Mostar. (foto: Wikipedia)

Včeraj, na praznik zavetnika Evrope sv. Benedikta, je Sveti sedež imenoval novega škofa mostarsko-duvanjske škofije ter apostolskega administratorja trebinjsko-mrkanjske škofije. Dosedanjega upravitelja obeh škofij Ratka Perića bo nasledil Petar Palić, dosedanji škof na Hvaru.

 

48-letni Palić je bil za hvarskega škofa sicer imenovan pred dvema letoma in sodi med najmlajše hrvaške škofe. Do tedaj je bil generalni vikar škofije Dubrovnik ter generalni tajnik Hrvaške škofovske konference. Rodil se je leta 1972 v Prištini v družini Hrvatov iz Janjeva na Kosovo. Janjevo sicer velja za etnični hrvaški »otok« na Kosovu, vendar se je precej hrvaških prebivalcev zadnjih trideset let zaradi pritiskov s srbske in albanske strani odselilo na Hrvaško. Klasično gimnazijo je obiskoval v Skopju ter Subotici, nato pa je študiral teologijo v Zagrebu. Kot duhovnik škofije Dubrovnik je bil posvečen leta 1996. Leta 2005 je odšel na podiplomski študij v Gradec, kjer je kot gostujoči duhovnik upravljal eno od župnij v graško-sekavski škofiji. Štiri leta kasneje je tam doktoriral s področja moralne teologije in sicer v zvezi z zavzemanjem za kulturo življenja na Hrvaškem. V dubrovniški škofiji je vodil katehetski urad, bil je tudi škofov tajnik, vodil je pripravljalno skupino za pripravo papeževega obiska v Dubrovniku leta 2003 in srečanja katoliške mladine v Dubrovniku leta 2014. Med leti 2011 in 2017 je bil generalni vikar dubrovniške škofije, od leta 2017 do škofovskega posvečenja spomladi 2018 pa je bil generalni tajnik Hrvaške škofovske konference, v okviru katere je deloval kot član sveta za katehezo in novo evangelizacijo. Ob škofovskem posvečenju si je izbral svetopisemsko geslo »Na tvojo besedo«.

Po naših neuradnih podatkih je novi mostarski škof tudi sorodnik patra Rosaria Palića, ki deluje v Trstu in je nekaj časa upravljal slovensko župnijo Ricmanje na Tržaškem. Pater Rosario Palić je sicer velik prijatelj slovenske skupnosti v Trstu ter slovenskih romarjev, obvlada tudi slovenski jezik, dobro se je poznal tudi s pokojnim nadškofom Alojzom Uranom, ki je nekaj let preživel v izgnanstvu v Trstu. Je pa tudi eksorcist in ustanovitelj nove skupnosti Trajni častilci Presvete Trojice. Iz Janjeva izhaja tudi predstojnik doma duhovnosti Tabor v Samoboru (blizu meje s Slovenijo) pater Ivan Matić, sicer frančiškan. Zanimivo je sicer, da je trenutni župnik v Janjevu domačin Matej Palić. Nekdaj so župnijo upravljali tudi slovenski salezijanci, ki imajo sicer podružnice tudi drugje po jugovzhodni Evropi oz. nekdanji Jugoslaviji. Iz župnije Janjevo tako izhaja tudi upokojeni škof črnogorske katoliške škofije Bar Zef Gashi, ki izhaja iz vrst slovenskih salezijancev. Iz vrst slovenskih salezijancev sicer sedaj delujeta dva škofa, to sta beograjski nadškof Stanislav Hočevar in murskosoboški škof Peter Štumpf. Več o Janjevu si lahko preberete TUKAJ.

Kako bo novi škof obravnaval medžugorski fenomen?

Mnogi se sprašujejo, kaj pomeni zamenjava na škofovskem sedežu v Mostarju, kjer je škof Perić lani dopolnil 75, kar za vsakega škofa pomeni mejnik, ko mora zaprositi za odpoved škofiji (Sveti sedež pa lahko po presoji škofovsko službo podaljša). Znano je namreč, da je bil škof Perić (tako kot njegov predhodnik škof Pavao Žanić) dokaj nenaklonjen domnevnim Marijinim prikazovanjem v Medžugorju, ki je sicer del mostarsko-duvanjske škofije (mimogrede, Duvno je drugo ime za Tomislavgrad), vendar ima že nekaj časa posebnega pooblaščenca s strani Svetega sedeža, nadškofa Henryka Hoserja, nekdanjega ordinarija nadškofije Varšava-Praga (gre za del prestolnice Poljske, kjer osrednjo nadškofijo vodi kardinal). Kot je znano, je na lanskem festivalu mladih v Medžugorju, ki je bil po številu udeležencev rekorden, maševalo precej visokih predstavnikov Svetega sedeža, pa tudi apostolski nuncij v Bosni in Hercegovini nadškof Luigi Pezzuto, kar je posebno priznanje Svetega sedeža Medžugorju. Kot je znano, so katoličani iz Janjeva naklonjeni Medžugorju, eden od njih ima v bližini medžugorske cerkve sicer dokaj skromno, a zelo obiskano trgovino s spominki, ki je verjetno edina, ki je ob nedeljah zaprta.

Glede na novo škofovsko imenovanje se torej pričakuje bolj mirne tone med škofijskim ordinariatom v Mostarju ter Medžugorjem, pa čeprav je že nekdanji župnik v Medžugorju in kasnejši hercegovski frančiškanski provincial pater Tomislav Pervan (nedavno je prebolel covid19!) veliko storil za ureditev odnosov med škofijo in frančiškani, ki so praktično edina moška redovna skupnost v Hercegovini in to zelo številčna, saj oskrbujejo skoraj polovico vseh župnij v mostarski škofiji. Razlogi za spore pa se ne skrivajo toliko v Medžugorju, pač pa bolj v mentaliteti hercegovskih frančiškanov ter posegih škofov v ureditev župnij, ki naj bi jih namesto frančiškanov vodili škofijski duhovniki, česar pa nekateri niso hoteli sprejeti. Ta t. i. hercegovski primer, ki ga je »odprl« že mostarski škof Petar Čule po drugi svetovni vojni (korenine pa ima v daljni zgodovini, ko so frančiškani v času turške nadoblasti maševali tako rekoč v katakombah) bo vsekakor tudi za novega mostarskega škofa velik izziv, saj so v preteklosti nekateri sicer maloštevilni frančiškani odpovedali poslušnost ne samo škofu, pač pa tudi lastnemu provincialu in bili zato izključeni iz reda, vendar so še naprej ostali na župniji in »maševali«.

Morda za zanimivost: kot najverjetnejšega Perićevega naslednika so mediji omenjali generalnega vikarja mostarske škofije Željka Majića (doma iz Drinovcev v zahodni Hercegovini), nekateri pa tudi duhovnika džakovske nadškofije Boža Radoša, ki sicer izhaja iz Hercegovine, a je bil lani imenovan za škofa v Varaždinu. Praksa Svetega sedeža pa je očitno takšna, da skuša za ordinarija imenovati ne-domačina in s tem zagotoviti nevtralnost, saj je znano tudi iz Svetega pisma, da prerok v domačem kraju ni ravno dobro sprejet.

Iz Hercegovine pa je doma tudi dosedanji puljsko-poreški škof Dražen Kutleša (rojen leta 1968 v Tomislavgradu), ki ima prav tako od včeraj novo zadolžitev, saj je bil imenovan za nadškofa-pomočnika v splitsko-makarski nadškofiji. To pomeni, da bo v naslednjih letih (verjetno dveh ali treh) nasledil sedanjega nadškofa Marina Barišića, ki je sicer letos dopolnil 73 let.

Kaj pa Slovenija? Na nova ordinarija čakata škofiji Celje in Novo mesto

Nove škofe pa pričakuje tudi Slovenija, saj ima celjska škofija že skoraj dve leti izpraznjen sedež ter zgolj škofijskega upravitelja, ki pa ni škof. Po naših informacijah je iskanje novega škofa v škofiji, kjer v naslednjih najmanj sedmih letih ne morejo računati na novomašnika iz vrst škofijskih duhovnikov, zelo težavno, saj naj bi nekaj kandidatov odklonilo škofovsko imenovanje. Glede na prakso Svetega sedeža je možno, da bo škofijski sedež zasedel nekdo, ki ne bo doma iz celjske škofije. Širijo pa se tudi govorice, da bi Sveti sedež škofijo spremenil v nekakšno apostolsko administraturo, vendar je skoraj neverjetno, da bi že ustanovljene škofije poniževali na »nižjo stopničko«. Zagotovo pa je sedanje stanje zelo neugodno, saj škofijski upravitelj lahko opravlja le »tekoče posle«, to stanje pa traja že najmanj dve leti, zato se mnogi sprašujejo, ali ne bi bilo pametneje, da bi že ob upokojitvi dosedanjega ordinarija Stanislava Lipovška vlogo apostolskega administratorja za škofijo v vmesnem času prevzel kar mariborski nadškof. Ampak star pregovor pravi, če bi bil vedež, ne bi bil revež. Ko so imenovali upravitelja Roka Metličarja, so računali, da bo problem škofovskega imenovanja rešen v nekaj mesecih. A kmalu se bo to »začasno stanje« podaljšalo že v tretje leto. Želje, da celjska škofija dobi rednega škofa še letos, so sicer zelo žive, a obeti so precej slabi...

 

 

nazaj na vrh