Rudolf Udbovšek: PETINSEDEMDESET

  • Napisal  Rudolf Udbovšek
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
foto: STA foto: STA

Petinsedemdeset je število,
bere se tako ali drugače,
eden nosi krilo, drugi hlače,
le kaj skupaj jih je pritegnilo?


 
Veze pa prijateljstvo, spoznanje,
da osip je velik v zadnjih letih,
da še več primerkov bo odvzetih,
da številčno se jim krči stanje.
 
Zmanjkalo sodelavcev brkatih
tistih je iz prve bojne črte,
vse preveč jih šlo je krmit krte,
vse manj pri močeh je še možatih.
 
A se vseeeno mobilizira,
naj se vidi, da je tu število,
ki edino bo zagotovilo,
da obstane svet, ki se podira.
 
Eden vzame v španovijo brata,
drugi ženo in delojemalca,
tretji najde drugega si talca,
da potisne noter ga skoz vrata.
 
Petinsedemdeset le je zbranih
od vse silne vojske sil nekdanjih,
četica obupancev sedanjih,
lastni zgolj preteklosti predanih.
 
Nekaj s tem številom je narobe,
vsaj desetkrat več jih pričakuje,
kdor si to enoto oblikuje,
pa je vojska zdavnaj šla po gobe.
 
Nič ni več po starem, oh, presneto,
 je obupan komandirček Rudi,
ki z mobiliziranjem se trudi,
petinsedemdeseto ni leto.

nazaj na vrh
Piškotki

Piškotke uporabljamo za prilagoditev vsebin in oglasov, za zagotavljanje funkcij družbenih medijev in za analizo našega prometa. Poleg tega analiziramo informacije o vaši uporabi našega spletnega mesta in s tem zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo.