Katastrofa šole - izkušnja pedagoga Izpostavljeno

  • Napisal  Franc Bešter
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Fotografija je simbolična. (foto: printscreen / iStock) Fotografija je simbolična. (foto: printscreen / iStock)

Tu hočem povedati resnico o šoli (ta pripoved je seveda nujno le nekaj fragmentarnega, ne – celovitega), glede nje se namreč še vedno sprenevedamo, se je bojimo, tiščimo glavo v pesek, ko se govori in piše o šoli, je v tem še vedno preveč idealiziranja, olepševanja, a tudi metanja peska v oči.

 

Zakaj govorim o katastrofi sodobne šole, kako jo bom dokazal? Čeprav slab učitelj, sem jo lahko deset let pazljivo opazoval, dodobra spoznal, preučil, analiziral njene problematike, in ona je zame v katastrofi zaradi nekega »količnika«: namreč glede učno- vzgojnih uspehov (rezultatov), ki pridejo na vložen učiteljev napor v »učno – vzgojni proces« - ta količnik je namreč zelo nizek. Rezultati so porazni glede na vloženo energijo. Postavlja se vprašanje glede vzrokov za takšno stanje. Glavni vzrok vidim v problematiki reda.

Red v razredu

Šola je zaradi učenca in učenci so v šoli zaradi znanja, učitelj je v razredu zato, da učencem podaja znanje, a to podajanje ni možno brez nekega reda v razredu, zato je učitelj tudi zato, da vzpostavlja in vzdržuje nek red (»pedagoški mir«). Se pravi: da tudi vzgaja. Vendar: ali vzgoja mladih ljudi obstaja v tem, v vzpostavljanju reda? Res, brez tega ni učnega procesa, zato se v šoli že od pamtiveka govori o »učno – vzgojnem procesu«. Oboje je neločljivo povezano: vsako znanje deluje tudi vzgojno, in podajanje znanja se vrši obenem z vzgojo.

Vzgoja: kaj naj si pod tem predstavljamo? Vzgojo za vrednote? Vzgojo kot vzpostavljanje reda v razredu? Tu se pojavi problematika vzgojnih sredstev in vzgojnih prijemov. Danes so prepovedana sredstva kot palica, pretepanje, kričanje…, učitelj učenca še grdo pogledati ne sme. Šola je ostala brez sredstev, brez moči, in učitelji brez avtoritete, kako naj, reveži, držijo red v razredu? S »strogostjo«, z »doslednostjo«? In: ali ni takšen cilj vzgoje (red) zgolj DRESURA?

Dejavniki vzgoje

Področje vzgoje je zelo široko in kompleksno, ta problem je mnogo plasten, kakor je mnogo plastna človeška osebnost, ni čudno, da je bilo o tem napisanih že veliko knjig, in bodo še napisane, saj človeka oblikuje nepregledna množica dejavnikov. Dejstvo, da je problematika reda postala ključna v sodobni šoli, pa kaže na to, da je z dejavniki vzgoje nekaj hudo narobe: njihov vpliv rezultira v formiranje zelo problematičnih ljudi, kar se potem izteče v kaos, ki vlada v učilnicah danes.

V tej nepreglednosti se je treba nekako znajti, zato bom tu izpostavil tri faktorje, ki jih imam za glavne pri oblikovanju mladega človeka, in to so zame družina, družba in šola. Najprej družina, ker je ključna in zagotovo najbolj usodna za vsakega za vse življenje. Da, vpliv staršev je usoden, vsaj iz dveh močnih razlogov: ker so oni prvi v življenju otroka, in prva leta so odločilna za vse življenje, in ker so oni tudi biološko povezani z njim, tu vzgoja poteka na ravni identifikacije – otroci staršem samo sledijo. In kaj je najbolj narobe pri tej usodni vzgoji v družini? Razvajanje, crkljanje – starši jih brezumno razvajajo, ker se jim SMILIJO. In druga stvar: veliko družin je neurejenih ali celo povsem razbitih, otroci iz njih so nesrečni, in taki so nujno prolematični.

Družba: ona je zaradi velikanske krize družine zmešana, in ta kaos se potem prenaša tudi v šolo. Nadalje: ta družba je zavrgla dekalog, posledica so spet kaos, nemoralnost in kriza duha. V njej so prevladali materialistični način življenja, pridobitništvo, velika vezanost, posledica so ODTUJENOST, brezciljnost, kriza smisla. In naša doba je izgubila vse duhovne vrednote. Zapustila nas je modrost, nadomestila jo je norost, norost je postala odnos do življenja. Razmere v razredu pa so potem odraz razmer v družbi.

Šola: poklic učitelja je razvrednoten, učitelji so (večinoma) ostali brez vsake avtoritete. Šola je ostala brez pravih sredstev za kaznovanje. Posledica je, da tiste barabe ( v vsakem razredu se jih najde nekaj), ki jih učitelj ne uspe obvladati (ali pa mora večino energije vlagati v krotenje le-teh), potegnejo za sabo ves razred, in še ostale kvarijo.

Vidimo, da ti trije glavni dejavniki, ki bi morali delovati v smeri izgrajevanja osebnosti, v mnogočem delujejo nasprotno kot bi morali, delujejo rušilno. In ni težko razumeti, zakaj danes po šolah, v učilnicah vlad razsulo: ker so učenci, ki naj bi gradili »razredno skupnost«, v ruševinah, in v takem stanju stvari učiteljem kaj hitro uidejo z vajeti, in vname se medvrstniško nasilje, posledično se oni potem morajo ukvarjati še s starši, z advokati, z birokracijo.

Vendar, začetek večine problemov vidim v družini, in njihovo jedro je v razvajanju, crkljanju.

Razvajanje

Istega mnenja je bila tudi izkušena učiteljica s 40-letno prakso, in se je glede tega izrazila nekako takole: »Gre za RAZVAJENE otroke, ki stalno nekaj želijo, zahtevajo. Izgubljeni so in bolni kot je bolna družba, ni jim mogoče pomagati«. In mnenje nekega šolskega psihologa: »Zaradi te permisivne (vse-dovoljujoče) vzgoje gre vse v maloro«. Že večkrat sem poslušal razne mladinske psihologe in specialne pedagoge, in so dajali nasvete, prav recepte, kako ravnati s problematično mladino v kočljivih situacijah, naj bo doma ali v šoli. Lepi nasveti, vendar: vse to je že ukvarjanje s posledicami, gašenje požara. Manjka ukvarjanje z začetkom tega požara, z razvajanjem, s strani staršev, v družini. Poslušal sem predavanje mladinskega psihologa, ki je sicer napisal knjigo na to temo (»Srečanje z razvajenostjo«) in je navajal razne načine in vzroke crkljanja, ni pa navedel glavnega (ker se jim SMILIJO). Še najdlje je v tem prišel ravnatelj osnovne šole, kjer sem najprej učil: »Ja, mi sami jih tako vzgajamo (da so »taki«), saj se ti smili, ko ga daš v vrtec …«. Da, vendar je v ozadju tega, ZAKAJ se jim smilijo, nekaj mnogo bolj resnega kot otroški vrtec, v ozadju tega je znanstveno- tehnični razvoj v moderni dobi, zaradi katerega je sicer človek veliko pridobil, a obenem tudi mnogokaj izgubil. Znanost in tehnika sta ljudem odvzeli smisel (življenja, trpljenja), in obenem sta človeštvo potisnili v krizo okolja. Se pravi: kriza smisla in kriza okolja sta pra- vzroka tega, da se staršem (ki so jih spravili na ta svet!) otroci pač smilijo, in posledica je razvajanje. Iz tega je pa tudi razvidno, zakaj se izmikamo soočenju s tem vzrokom (čeprav večinoma zanj vemo): ker nojevsko tiščimo glavo v pesek pred negativnimi učinki tega razvoja in »napredka«.

Materializem, katastrofa družine

Vzgoja v družini (vpliv staršev) je odločilna za vse življenje, in močan pečat tej vzgoji daje crkljanje, ki se vrši tudi z materialnimi dobrinami, otroci se navajajo tega: da se oprijemajo tega, kar jim ponujajo starši, in to počnejo tudi pozneje, v življenju, se pravi, predajajo se materializmu, tako, da se oprimejo tega, kar jim ponuja svet, posledica je zmaterializiranost, odtujenost, mladi trpijo pomanjkanje duhovnosti.

In pogubne posledice vsega skupaj se pokažejo pozneje, in ne le v šoli, ampak tudi v družini, ki naj bi jo razvajenčki ustanovili. Glede tega: mladi se hitro, mladi, premladi, nezreli podajo v spolnost, ker potrebujejo crkljanje, in spolnost je zelo privlačna in močna oblika crkljanja. Vendar, odnosi so tudi naporni, težki, tvegani, tudi partner zahteva crkljanje, kar lahko postane nočna mora za drugega partnerja. Pri obeh pa je navadno prisotno pomanjkanje volje, potrpežljivosti. Velika duhovna slabost. Posledica je razpadanje (ne-trajanje) zvez, razpadanje družin, ljudje so se sploh prenehali poročati, ta (razvajajoča) vzgoja je povzročila tudi katastrofo družine.

Vzgoja v službi boja za oblast

Pogubne posledice zgrešene vzgoje v družini so seveda še druge, še številne, npr. beg mladih v droge in samomori. A kljub temu, da vemo za vzroke in posledice, še naprej tiščimo glavo v pesek, se izmikamo soočenju z vzrokom požara. Starši bodo svoje ljubljenčke crkljali naprej, ker na ravnanje človeka ne vpliva le dejavnik znanj, razuma, intelekta, še močnejši vpliv imajo razni nagonski vzgibi, čustva, iracionalno (nezavedne vsebine) v človeku.

Posredi pa je še nekaj drugega: politika, boj za oblast. Tako vzgojene ljudi bo namreč laže manipulirati, jim vladati. Zato hočejo prepovedati tudi telesno kaznovanje otrok v družini, v ta namen iz vzgoje izločiti očeta. In iz tega vzroka je bil postavljen tudi ta (hiperpermisivni) šolski sistem.

Šolska džungla

Mi, odrasli, velikokrat igramo in nosimo maske, a otroci (še) ne znajo igrati, zato se na njih toliko bolje vidi neko stanje duha v družbi, katere del so, in pri njih so razne bolezni sodobne družbe še potencirane, moralni razkroj še jasneje viden, to pride do izraza tudi zato, ker se posamezen otrok v razredu lahko skrije za klapo oz. se v njej počuti močnejšega, in na ta način marsikaj pride na dan, prav silovito lahko izbruhne na plano.

Človek ni le telo, je tudi duša, in starši, ki so svoje potomce vzgojili v duhu materializma, se ob tem niso zavedali, da so jih (njihove duše) s tem potisnili v temo. Otroci so danes nesrečni, in učitelji »nasrkajo« predvsem zato: ker imajo opravka z nesrečnimi učenci. In oni so nesrečni tudi (predvsem) zaradi tega: to so duše, ki živijo v temi, v sebi nimajo Duha in zato trpijo pomanjkanje duhovnosti. Naša doba je doba teme in čas lakote. Vse to sem pazljivo preučil, in za številne učence bi lahko mirno rekel tudi: padli so pod vpliv satana, postali so »hudički« s hudo krizo duha. Odsotnost vsakega duhovnega življenja. Duhovno umiranje. Duhovna smrt. Pokrajina brez vode, brez »žive Vode« Duha.

Kjer je Luč (Duha), tam je krepost, kjer je tema, tam je pokvarjenost, in ker je prevladala tema, so se razpasle pokvarjenosti vseh vrst, in je mladina dokončno in povsem podivjala, učitelji nemočno in v obupu vijejo roke in si pulijo lase, v stalnem naporu, da se učenci ne bi pobili med sabo. Kaj pa ravnatelji, ki so odgovorni za delo na šoli, ki morajo biti »pedagoški vodje«? Celo oni, katerih dolžnost je zagotavljanje »pedagoškega miru«, ne govorijo več o miru, ampak o pedagoškem nemiru, in za zgled stavijo tiste učitelje, ki v tem nemiru celo uživajo, in tiste redke, ki imajo red, pozabljajoč, da izjema samo potrjuje pravilo, obenem pa se zavedajo in jih skrbi, da bo čez par let učiteljev manjkalo, saj v takih nevzdržnih razmerah nihče več ne bo hotel in ne zmogel učiti.

Propadanje neke civilizacije

Kdor je dalj časa učil, v takšni šoli kot je, je lahko ugotovil, kako pomemben je za doseganje nekih uspehov in rezultatov red, in kako rušilno deluje na to nered, nered povzroča neuspeh, in zaradi kaosa po šolah so učni rezultati danes bolj klavrni. Red pa seveda ni pomemben le v šoli, pomemben je na vseh področjih življenja, je ključnega pomena za delovanje vseh družbenih sistemov, vseh institucij, in vse to danes slabo deluje – ravno zaradi kaosa v družbi. Bistvo civilizacije niso materialne dobrine, udobje, zadovoljevanje telesnih potreb, kar vse nam danes uspešno pomaga zadovoljevati tehnika, njena osnova in njeno bistvo je lahko le neko stanje v notranjosti ljudi, v njihovih dušah, je njihova notranja izgrajenost, na učencih po šolah pa lahko vidimo, da ravno tega ni več, šole so postale džungle, v njih vidimo puščavo in divjino. Puščava: opustošenje v dušah. Divjina: stanje norosti in kaosa in splošne podivjanosti. Zato: če na kulturo pogledamo skozi to prizmo, jo moramo imeti za propadlo. Slovenija je v razkroju, gre za vsesplošni moralni razpad in duhovni propad. In zaradi tega propada tudi njene institucije delujejo slabo in težko, in tehnični napredek ni dal take blaginje kot bi jo lahko, in zaradi tega se tudi naši dosežki nekega dne lahko spremenijo v prah in pepel.

Šola in politika

In zakaj politika ničesar ne stori, če je po šolah toliko stvari narobe, zakaj se o tem tudi v javnosti skoraj nič ne govori in ne piše? Ker je ravno v interesu politike, da stvari ostanejo take kot so, politika potrebuje državljane, s katerimi se bo dalo manipulirati, ki jim bo lahko vladati, zato naj po šolah vlada to stanje, ki oblikuje takšne ljudi: brez hrbtenice, brez volje, brez vrednot in usmeritev, brez opore, notranje neizgrajene, ki ne znajo in ne zmorejo verjeti v nič trdnega več (nihiliste). A ker je pri vzgoji družina prva in odločilna, je treba s tem začeti že tam, permisivna vzgoja se bo zato nadaljevala, telesno kazen naj bi celo staršem prepovedali, po možnosti je treba tradicionalno družino celo razbiti ali ji vsaj odtujiti očeta, ki naj bi otroku dal neko trdnost.

Politika zato spretno prikriva tudi to katastrofo šole, politika ima medije, in ker se ve, da se po šolah dogaja marsikaj, prek medijev daje vtis, da se o tem tudi govori, in zato vsake pol leta daje neko poročilo o kakšnem incidentu, nasilnem dejanju, ekscesu, češ: saj ničesar ne prikrivamo. Vendar skoraj vse zakrivajo: nasilje se po vseh slovenskih šolah dogaja vsak dan! Mediji igrajo vlogo dimne zavese, španske stene, peska v oči. In zdaj se menda pripravlja že »Tretja bela knjiga o šoli« v naši državi, s tem hočejo delati vtis, češ, saj delamo na tem, da bi se stvari popravile, vemo, da je marsikaj narobe, delamo za boljšo šolo. Vendar, tudi če ta knjiga bo, ne bo nič bolje – ker to ni v interesu politike, da se kaj bistvenega spremeni, nič bolje nebo – dokler bo šola tako pomembno področje boja za Oblast.

Franc Bešter, Zg. Besnica

nazaj na vrh