Jožef Kozlina: KOZEL LISEC NE POJENJA

  • Napisal  Jožef Kozlina
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
foto: STA foto: STA

Ne pojenja zgodba še kozlovska,
kozel ribniškega namreč kova,
ki se šel je lovca in se z lova
vrnil je, je kajpak šala lovska.


 
Spet ljudi je kozel lisec sprl,
pa se le po ribniško je šalil,
nič zato, pri tem je zanemaril,
lastno kožo da si je odrl.
 
Mahal ko je naokrog z levico,
dvigal tace ko je previsoko,
kozel je zagazil pregloboko,
zdaj pomagal rad bi si z desnico.
 
Dve bo namreč tukaj taci treba,
sprednji kakor tudi zadnji taci,
po pomoč bo klical zdaj še k raci,
da izogne v blatu se pogreba.
 
Na pomoč priskoči mu mladina,
štrik poda mu v hipu odrešilni,
kozel v drži svoji pa servilni
se pokaže zopet - kot kozina.
 
S štrikom ga mladina naglo zveže,
ga iz blata na horuk potegne,
ta mladini nič več ne pobegne,
dokler sama štrika ne prereže.
 
Mu tedaj prav nič več ne pomaga,
naj se šali ali jadikuje,
se za štrik drži in obupuje,
v lastnem blatu prej ko slej omaga.
 
Kozel bo potem šel v zgodovino,
v tisto, ki v trenutku se pozabi,
saj zanamstvu v hipu se zagabi
misel že na takšno kozlovino.

nazaj na vrh
Piškotki

Piškotke uporabljamo za prilagoditev vsebin in oglasov, za zagotavljanje funkcij družbenih medijev in za analizo našega prometa. Poleg tega analiziramo informacije o vaši uporabi našega spletnega mesta in s tem zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo.