Arbitraža in hrvaško-slovenske zadrege Izpostavljeno

  • Napisal  Dare J. Usenik
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
foto: Julian Nietzche / Wikipedia foto: Julian Nietzche / Wikipedia

Zanimivo in zaskrbljujoče je dejstvo, da naša slovenska oblast (podobno kot prej bivša jugoslovanska) in še prav posebno sedanja-aktualna (2010), pred lastno slovensko, javnostjo »skrbno skriva« ključne, verodostojne lastninske dokumente in s tem relevantne listinske argumente, ki doslej nikoli niso bili uradno zakonito preklicani ali kakorkoli primerno javnosti zanikani.    

 

Na osnovi te ugotovitve, ostajajo tako omenjena dejstva še vedno pravno veljavna, še posebno s stališča spremljajočih in utemeljenih zgodovinsko-etnoloških dokazov, ki gredo, v primeru južne (»istrsko-pomorske«) razmejitve s Hrvaško, nedvoumno v prid države Slovenije - članice EU.                

Seveda imamo Slovenci na razpolago, za razliko od Hrvatov, veliko vsakovrstnih, relevantnih pisnih dokumentov, najmanj pa že vse od druge polovice 13. stoletja. To je od začetkov beneške uprave na zadevnih istrskih tleh, ko je pod Piran spadal večji del savudrijskega Krasa, vse do padca Beneške republike (1797), ko je Beneška Istra pripadla novi državi - avstrijskemu cesarstvu, z novo imenovanimi departmaji.

Od leta 1805 do 1809 je Beneška Istra prešla pod Kraljevino Italijo, kot njena osma provinca, s sedežem v Kopru, nakar je sledilo obdobje Ilirskih provinc (1809-1813) s sedežem v Ljubljani, ki so obsegale tudi Istro s sedežem v Trstu.

Stara Avstrija je nato, na tem območju, ponovno prevzela celotno oblast. Posledično, s političnim razvojem liberalizma v Evropi in iz bojazni pred novo porajajočimi se nacionalističnimi težnjami doslej zapostavljenih narodov, je po letu 1814 sledila nova, konservativna upravna ureditev okrožij, s posledičnim drobljenjem in preoblikovanjem slovenskega narodnega ozemlja, ter dodatno še v letih 1832, vse do leta 1854.                                                              

Sicer pa so tudi italijanski in avstrijski pisci v 19. stoletju navajali, da je potekala narodna meja Slovencev na reki Mirni tako, da se je v etnografskih opisih Istre leta 1859 razločevalo med »slovanskimi plemeni«, razkropljenimi na podeželju v notranjosti Istre in Italijani, ki so večinsko naseljevali mesta, z delom priobalnega pasu.

Etnografski zapisi še navajajo opise noš in jezik prebivalstva teh krajev; s popolnoma slovenskimi Šavrini, to je v območju od Trsta do Savudrije in s prebivalstvom med Dragonjo in Mirno, z večinskim slovenskim dialektom ter posledično na priobalnem delu, predvsem iz praktičnih razlogov, zaradi lažjega komuniciranja (trgovina podeželja z obmorskimi mesti), govorno delno poitaljančenim.

V stari Avstriji so v letih 1880, 1890, 1900 in 1910 izvajali popise prebivalstva po narodnosti, bolje rečeno njihovega »občevalnega jezika«, kar pod pritiski poitalijančevanja večinskega avtohtonega, slovenskega prebivalstva, ni prikazovalo najbolj objektivne slike, vendar je iz uradno pridobljenih podatkov vseeno dovolj jasno razvidno, da sta bila Savudrija in Kaštel, kot sestavna dela občine Piran, naseljena s Slovenci in Italijani.

Po podatkih iz vseh zgoraj navedenih popisov je razvidno, da je bilo evidentiranje hrvaškega prebivalstva, v primerjavi s Slovenci ali Italijani na tem področju, bodisi nično ali zelo maloštevilno /kot sledi iz popisov/;

SAVUDRIJA - v popisnih letih 1880, 1890, 1900 tu ni bilo evidentiranja Hrvatov in šele leta 1910

                      vsega 2 Hrvata, to je 0,53% vsega prebivalstva tega območja

KAŠTEL -         v popisnih letih 1880, 1890, 1900 tu ni bilo evidentiranja Hrvatov in šele leta 1910 vsega 71 Hrvatov, to je 5,70% vsega prebivalstva tega območja

Iz povedanega torej sledi, da celotna ISTRA nikoli v zgodovini (vse do leta 1945 – nove Jugoslavije) ni bila v okviru katere koli upravne enote / tudi ne v NDH / oz. enot, ki bi združevala HRVATE opisanega območja, pač pa je bila vedno v okviru enot, ki so združevale SLOVENCE kot večinskega naroda.

( V dodatno vednost bralcu, pred sledečim komentarjem in z dopolnilom tega zapisa, k zadevnemu pisnemu prispevku spoštovanega gospoda Petra Stariča, v tedniku Demokracija št. 47, z dne 19.11. 2009. Avtor tega prispevka namreč navaja tudi enega od pomembnih dokumentov, ki niso bili nikoli pravno-veljavno ovrženi ali priklicani, pa so kot je bilo že rečeno, še kako pomembni pri predvidenih presojah bodočega, mednarodnega arbitražnega sporazuma in z določitvijo pravične južne meje z sedanjo državo Republiko Hrvaško. To se nanaša tudi na območje polotoka Savudrije / imenovano tudi Žalborna ali Salvore /, ki pa ni upravno- teritorialno samo od 13.stoletja dalje pripadal Piranu.)

Pomembna je zapuščinska listina ( a.d.1893) grofa Antonia Caccie / švicarskega državljana /, za življenja večinskega veleposestnika zemljišč in nepremičnin na SAVUDRIJI, o katere pomembnosti simbolno priča tudi njena v marmor vklesana vsebina, vzidana in tako še danes pričujoča na stavbi Občine Piran, ki je takrat, s tem dokumentom, tudi postala dejanska lastnica celotne posesti na savudrijskem polotoku.

Ob tem pa ni zanemarljivo tudi dejstvo, da je v tej zapuščinski listini, to je v lastnoročno napisani oporoki imenovanega darovalca Antonia Caccie, ki so jo razglasili pred sodiščem prve stopnje v švicarskim mestu Luganu - v kantonu Ticino, dne 18. februarja 1893, zapriseženi notar pa je bil Emilio Rusconi, zapisano tudi sledeče (prevedeno iz italijanščine):

» Od moje posesti v Savudriji, v vsem njenem dejanskem obsegu, zapuščam mestu Piran v Istri pod pogojem, da ne odtuji ali proda in pod pogojem, da uporabi eno tretjino za dobrodelnost ali dobrodelne ustanove, eno tretjino za olepšanje kraja in eno tretjino za dobrobit prebivalcev Savudrije, kar vključuje tudi potrebne ceste. V kolikor ne bodo sprejeli tega, gre dediščina mestu Lugano, v kantonu Ticino.«

Toliko v resen razmislek (predvsem komu, si lahko mislite!) in tudi to, ali pri nas še danes, poleg vseobče prevladujoče »balkanske pravice«, velja še kakšna bolj meritorna pravna norma ?!

Kdo, kaj, kako, komu in za koliko prodaja, morda celo »kocka ali šenkuje«, v imenu pri nas tako imenovanega in na široko opevanega »družbenega /osebno profitibilnega/ interesa«, večinoma špekulativnih novokapitalskih, ultraliberalnih, neetičnih mešetarjev – tajkunov?

Pod alibično krinko svetovno prevladujočega - globalnega, bančno - špekulativnega in etično brezvrednostnega delovanja, močno zapravljivega kapitalizma, se je pri nas »tovarišijsko«, z odobritvijo bajnih bančnih kreditov / danes obubožanih slovenskih bank / razbohotil enormni, večinoma rdečerodni tajkunski menedžment, ki je z maniro potomcev negospodarjev, to je hlapcev razlaščenih oz. tudi likvidiranih pravih gospodarjev, nerazsodno in z veliko žlico, zapravlja dragoceno in neodtujljivo narodovo lastnino – »družinsko srebrnino« naših skrbnih, ustvarjalnih dedov in do kdaj še, tudi njihovih zavednih, delovnih potomcev ?!

Menim, da je edino sprejemljiva opcija poštene rešitve aktualnega mejnega vprašanja med SLOVENIJO in HRVAŠKO, le v neposredni medsebojni meditaciji, z obojestransko predstavitvijo vseh znanih in zakonitih dejstev oz. dokumentov.

Žalostno je predvsem to, da je doslej SLOVENIJA izgubljala svoje nacionalno ozemlje, ne le na račun zahodnega (ITALIJA), temveč tudi svojega »bratskega« južnega- hrvaškega soseda, ki si je končno prilastil celotno ISTRO, ki ni bila, po sicer vseh razpoložljivih zgodovinskih dejstvih, nikoli njegova !

Če pa smo se že sprijaznili z dejstvom, da smo se SLOVENCI (Kdo?- Kdaj?- Zakaj?- Za koliko?- S čigavim pooblastilom?!!!!) odrekli zahtevi po vračilu teritorija naše ISTRE / vse do reke Mirne /, nikakor ne smemo pristati še na zaporo preostalega našega akvatorija (in s tem za vedno uničenju koprskega pristaniščnega terminala, s svojim širnim severo-vzhodnim gospodarskim zaledjem) z neposredno povezavo z mednarodnimi vodami Jadrana, ter se malodušno zadovoljiti s kakršno koli obliko milostne »dimnične služnosti«, ki naj bi vodila v svet iz naše /sramotno/ preostale »morske luže«.

Dare J. Usenik, Ljubljana

nazaj na vrh