Andrej Magajna: Čeprav moj primer nima nič z afero IranNLBgate, je nekaj skupnega. V obeh primerih so zatajile vse nadzorne instance. Izpostavljeno

Andrej Magajna / STA Andrej Magajna / STA

Kaj naj bi bil, tako imenovan, utemeljen razlog za hišno preiskavo, se mnogi sprašujejo te dni ob hišni preiskavi ministra Počivalška. Vemo, da vstop v stanovanje  pomeni hud poseg v integriteto stanovalcev oz. njihovo zasebnost in mora biti zares utemeljen.

 

Preveč je namreč primerov, ko  smo imeli opravka javnimi odmevnimi zadeva. (To, da novinarji pridejo ob tajnih akcijah na prizorišče prej kot kriminalisti ali takoj za njimi je druga tema o kateri sem tudi že spregovoril).

Se spomnimo hišne preiskave pri gospe Alenki Bratušek. Pa že leta nazaj v stanovanju murskosoboškega župana Štihca, kjer so iskali dokument, ki je bil sicer dostopen na občini.  Zelo odmevna je bila tudi preiskava zoper Andreja Širclja

In našteli bi lahko primerov, ki na kocu niso prinesli nobenega sodnega epiloga. Bo za take, premalo utemeljene akcije kdo odgovarjal!?

Moj zadeva izpred desetih let, to vprašanje še bolj nazorno izpostavlja.

Gre za primer, ki je  dejansko tako absurden, da ga težko najdemo.

Z njim danes ponovno opozarjam na resno temo, ki se očitno ponavlja in na katero je pred dnevi opozoril bivši član evropskega sodišča za človekove  pravice dr. Boštjan M. Zupančič. Opazen je bil tudi komentar političnega analitika Sebastijana Jeretiča, v katerem  izrecno opozarja na vprašanje dopustnega praga za poseg v stanovanjsko pravico.  Na to temo se oglašajo tudi drugi. Tema bi morala najti svoje mesto tudi v drugih družbenih instancah, najmanj pa pri varuhu človekovih pravic.

Kratka ponazoritev vse banalnosti primera izpred 10  (hišna preiskava 3. novembra 2010)

Od nekega obvestila tujega varnostnega organa  do hišne preiskave je v mojem primeru minilo kar leto in pol.  (Časovni zamik naveden v prilogi)

Razen tega, da je policija (kar brez sodne odločbe) poizvedovala  pri internetnih družbah kdo so poimenski lastniki  posameznih IP priključkov, ni bilo v tem času nobenih preiskovalnih dejanj. Verjetno je šlo, samo po sebi,  za nepomembno zadevo.

Nato pa jeseni 2010:  Zahteva za hišno preiskavo, vložena kar na dežurnega preiskovalnega sodnika in po to nujnem postopku.  (?!) (priloga)

Pa se vprašajmo:

Zakaj naenkrat po nujnem postopku glede nato, da se na zadevi  ni nič delalo?. So imeli  »zadevo na zalogi« in jo aktivirali »ob pravem času«?

Sedaj pa k stvari.

Kaj naj bi bil, tako imenovan,   utemeljen razlog za hišno preiskavo v mojem primeru:

V odredbi piše dobesedno: Prenos datoteke, katera prikazuje neznano dekle, oblečeno v hlače, katera prikazuje golo oprsje.  (priloga / sken odredbe)

      Ko sem v sodnem spisu kasneje videl ta »srhljivi corpus delicti«, (ki naj bi, če sem malo ironičen ogrožal državo oz.  javni red in javno moralo) je bilo jasno da ne gre »deklico v hlačkah , ampak za spolno razvito dekle v hlačah z golim oprsjem (ki , resnici na ljubo, bi res lahko bila mlajša od 18 let)

In to naj bi bil utemeljen razlog za hišno preiskavo (?!) , naslovljen kar direktno na mene, čeprav je bilo v hiši še 6 drugih potencialnih »storilcev« (družinski člani in podnajemnika).  

Analogno  npr. odvzemu prostosti ( 19. člen Ustave) je poseg v stanovanje zadeva iz nabora človekovih pravic in svoboščin  (36. člen),posebej  varovana z Ustavo. Zato morajo biti taki izjemni posegi zares upravičeni, zelo utemeljeni .

V ZKP je tudi zapisano, da mora obstajati verjetnost, da se predmet preiskave najde.

Je, morda tak nizek prag za poseg v nedotakljivost stanovanja  ustaljena praksa v svetu in pri nas

ali presedan v situaciji,

ko tisti, ki so me hoteli diskreditirati v danem trenutku niso imeli pač nič drugega?  Ne glede na banalni razlog, pa je bila tema očitno odlična za cilj diskreditacije.

Glede preiskovalne prakse pa  mi je odgovoril strokovnjak iz tega področja, ki mi je samoiniciativno posredoval sledeče stališče:

» Kriminalisti, ki odkrivajo otroško pornografijo pri konkretnem IP naslovu praviloma ne ukrepajo ob eni zadevi, ampak nekaj časa  spremljajo uporabnikov internetni promet - tako vhodni kot dohodni in ga analizirajo. Vsekakor ne love naključne »klikarje«, ali radovedneže,  ampak združbe, ki to počnejo namerno in organizirano. ….«

Še več.

Tekom postopka se je tudi ugotovilo, da omenjena slika dekleta sploh ni bila prenesena, ampak, da je bil po sredi nek poizkus »davnlovdanja«, ki pa ni bil izveden, kar izhaja iz ugotovitve inštituta za forenziko; ta pa izhaja iz preučitve avtentičnega luksemburškega dokumenta (priloga ). Torej na računalnikih, ki so jih zasegli,  so iskali sliko, ki je ni bilo. Opravka smo imeli  torej celo z potvorbo avtentičnega dokumenta tujega varnostnega organa. Ali je šlo za napako pri prevodu ali namensko prirejanje obvestila  je vprašanje, ki ga na tem mestu ne bi  odpiral.  To mi moralo biti pravzaprav predmet preiskave na policije oz. stvar direktorja direktorata za nadzor policije  mag. Lada Bradača, ki se je tej zadevi, navkljub posredovani dokumentaciji, izognil.

Skratka: Toliko spornih zadev (v tem dopisu jih niti ne morem vse našteti; npr. zakaj so se računalniki in tudi ve forenzične kopije »izgubili)«), da bi morala zazvoniti plat zvona. A kot rečeno, nadzorne instance so se zavile v molk; če ne štejem  državnozborske komisije za človekove pravice pod vodstvom poslanske Eve Irgl in ene od sej v DZ, ki je bila namenjena sumom zlorabe policije v politične namene, v kateri je bil omenjen tudi moj primer. Tudi predhodna varuhinja človekovih pravic se je žal omejila zgolj na vprašanje dolgotrajnega sodnega postopka. To pa je bilo tudi  vse, čeprav gre v moji zadevi za enega  od najbolj skrbno dokumentiranih primerov, argumentiranih sumov zlorab.

Ko sem se obrnil tudi na raziskovalne novinarje, so se ti podobno kot nadzorne instance zavili v molk. Nekdo od njih pa mi je pojasnil v tem smislu: G. Andrej, bili  ste sami oz. imate neko malo stranko (Krščanski socialisti / po novem Novi socialdemokrati); preiskava vaše zadeve pa bi udarila zelo, zelo oz. previsoko.

Čeprav moj primer nima nič z Iran-NLB afero je nekaj  skupnega.

V obeh primerih so zatajile vse  nadzorne instance. 

Bo Slovenija našla raziskovalnega novinarja,  junaka, bi  se temeljito lotil te zadeve.  

Npr., urednik Sobotne priloge Dela Ali Žerdin mi je ob hišni preiskavi namenil kar celostranski portret;  ob dokončnem epilogu v začetku leta 2018 pa  je časnik Delo zadevo odpravil s kratko notičko o oprostilni sodbi. 

Sum o posedovanju nekih slik ni nič z v primeri z nepravilnostmi, ki so se ob preiskavi odkrile. A koga bi to zanimalo, oz. ni ga »junaka« …..

Lep pozdrav ,                                                          Andrej   MAGAJNA 

nazaj na vrh
Piškotki

Piškotke uporabljamo za prilagoditev vsebin in oglasov, za zagotavljanje funkcij družbenih medijev in za analizo našega prometa. Poleg tega analiziramo informacije o vaši uporabi našega spletnega mesta in s tem zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo.