Ponatis prve domobranske povesti Huda pravda tik pred izidom: kako so morali domobranci po sklepih svetovne politike kot nepremagana vojska odložiti orožje (odlomki) Izpostavljeno

Naslovnica knjige. (Slika: Demokracija) Naslovnica knjige. (Slika: Demokracija)

Huda pravda je povest iz domobranskega življenja na postojanki nekje v Sloveniji v času binkošti 1944 do maja 1945, v dobi najusodnejših odločitev. Je prva slovenska domobranska povest. Kot pravnik je pisatelj Lojze Ilija od vseh strani osvetlil postanek in smisel slovenskega domobranstva in njegovo usodo, ko je kot nepremagana vojska po sklepih svetovne politike moralo odložiti orožje.

Povest je izšla leta 1971 v Buenos Airesu pri Slovenski kulturni akciji (SKA). »V najglobljem spoštovanju« jo je pisatelj posvetil »rajnemu bratu Andreju, domobrancu, in nad 12.000 tovarišem, ki z njim vred nimajo groba, ob 25-letnici njihove grozne smrti.

Ponatis knjige bo izšel pri založbi Nova obzorja na prelomu aprila v maj. Maja letos je 75. obletnica, odkar ko so komunisti in partizani začeli izvajati povojni revolucionarni teror. Vsekakor primerno branje za ta čas.

Knjigo bo mogoče naročiti po 27. aprilu, za zdaj objavljamo nekaj odlomkov.

 

OČE, MATI, BRATJE IN SESTRE« NEPRIZNANE DRUŽINE

Tudi okoli Prosvetnega doma, ki je največja stavba v vasi in stoji že na njenem robu s prostim razgledom po polju daleč  proti obrobnim goram, je že vse mirno. Le skozi majhna zadnja vrata, ki jih je Gorenjec pustil odprta, je že prišlo nekaj starejših moških, po eden, po dva, in so brez besed zavili v vas, kot da gredo domov zdaj, ko je »noč srečno minila in jih ni bilo«… Tudi iz lesene barake ob poslopju, ki je po vsem videzu le začasno tja prislonjena, se sliši ropotanje posode in dim se suklja iz pločevinastega dimnika, ki pijano štrli iz poševne strehe.

Že dve leti je ta dom domobranska postojanka – to se pravi domobranska od jeseni 1943, prej je bil postojanka nepriznane Vaške straže, ki se je na svojo roko, brez vsakega »dovoljenja«, uprla komunistični prekuciji, kakor se popotnik upre razbojniku na križpotju, ne da bi za dovoljenje vprašal. Napad še ni končan, tudi obramba še ni upadla, ker je tujec še v deželi, v katerega potuhnjenem varstvu se vse to dogaja, in bo najbrž tako ostalo, dokler tuja oblast ne izgine iz dežele. Tako je bil prosvetni dom že dolgo trdnjava ljudskega odpora zoper komuniste, ki so z orožjem v roki pripravljali svet za prihodnjo sužnost. Kadar je v to trdnjavo prišla novica, da so se tu ali tam v okolici pokazali partizani, so se domobranci z veseljem spustili z njimi v hajko, kakor so rekli, ker vsak je branil svoj dom, svoje starše, svojo ženo in svoje otroke; v taki obrambi pa nobena žrtev ni bila preveč.

Poveljnik je bil »pravi« čas nazaj, natanko tako, kakor je rekel; njega potreba priganja in on nikoli ne zamudi. Šel je kar proti kuhinji, pa mu je že prihajal nasproti možakar zrelih let, živahnih, veselih oči. Nasmehnil se je prihajajočemu poveljniku; to je bilo menda za pozdrav in na mah je bil mladeniški videti. Ni bil domobransko oblečen, a kadar se je takole nasmehnil, ni bil nič prestar zanje. Tudi poveljnik se ga je razveselil in sta bila, kot da sta drug drugega iskala. Težko bi presodil, kdo je starejši, po njunih postavah sodeč bi oba spadala v »staro gardo«. Poveljnik ga je veselo nagovoril:

»O, Rok, kako si kaj spal, ali te je kaj jelen lizal?«

»Na Dolenjskem me je jelen še pa ne lizal, toliko kocev imate pa še. Kako se na tujem spi, pa najbrž sam veš.«

»Na tujem!« se je zgrozil poveljnik. »Kaj je Dolenjska za Štajerca tujina?«

»Sem pa ne tako mislil, da je tujina, pa je le vse drugače kot pa doma,« je dejal možakar.

»Saj vem, da se ti toži, po Dravi se ti toži, po vseh Halozah se ti toži, po pesmi tistih vaških klopotcev se ti toži, pa še po ženi in tvoji želariji – morebiti bo pa kmalu, da boš spet videl svoj svet in svoje ljudi,« ga je hrabril poveljnik, pa je takoj dejal:

»Stopi z menoj, se bova nekaj pomenila.« Na široko je odprl velika vrata v dvorana, kjer so bili domobranci že vsi pokonci, zares opravljen pa še nobeden, razen tistih treh, ki jih je poveljnik namenil za dnevno patrolo. Drugi so mazali čevlje, nekake časnike; vse to je najbrž iz nekdanje društvene knjižnice. Nekateri so pisali pisma ali celo  domobranske spomine. Mlademu človeku pač vse na misel pride.

Možakar, ki je s poveljnikom vstopil v dvorano, je vso družbo živahno pozdravil:

»No, čehaki, zdaj pa le, zdaj je pa že čas…« Kadar je bil dobre volje, mu je kar na štajersko ušlo, kar je vedno tudi druge pripravilo v dobro voljo. Tudi zdaj so se ga razveselili in brž ga je nekdo iz srede dvorane vprašal:

»Oča Arnavt, koliko je pa že ura?«

»Ovbe, česen…« mu je odgovoril oča Arnavt in že je potegnil iz žepa telovnika pravo pravcati glavo česna, ki je bila imenitno na pravo  verižico privezana.

»Ta ura pa stoji,« je razočarano dejal domobranec.

»Pojdi pa na sonce gledat, sonce pa gre naprej in je prišlo že precej visoko,« je dejal oča Arnavt in zmagoslavno gledal po čehakih, ko je šel za poveljnikom po dvorani proti odru.

Ves pogovor je bil, kot da se ni razvil prvič in najbrž tudi ne zadnjič. Najbrž je prišel v navado, ker je oča Arnavt na svojih potovanjih prišel ob uro in si je glavo česna navezal na verižico, da mu jo je v žepu držala; videti je pa bilo, kot da ima uro in je bilo vedno zabavno vprašati ga, koliko je ura, ker je vedno enako kazala, vedno na: Ovbe, česen!

Poveljnik je medtem po nekaj lesenih stopnicah že prišel na odprti oder in spretno ubiral pot med posteljami v sobo ob strani odra, ki je nekdaj najbrž služila igralcem za preoblačenje in šminkanje, zdaj je pa tu četna pisarna, uredništvo lista, z eno besedo: štab. Postelje na odru so že vse prazne, ker tu spi »komanda« in »stara garda«, to se pravi starejši domobranci iz vasi, ki so se že porazgubili po domovih, zvečer bodo pa spet prišli, ker doma ni varno spati, dokler  so tako čudni časi. V dvorani pa gospodari »moštvo«, ki je po vsem videzu mlajšega rodu in tako rekoč prava četa, sestavljena iz mladih fantov, ki so jih bogve kakšni vetrovi in sunki znesli v to skupnost in jih je ena misel združila v makabejsko družino. Kar je starejših v dvorani, so gorjanci iz oddaljenejših vasi, ki ne morejo vsak dan domov in zvečer nazaj, doma pa tudi ne morejo biti, ker bi jih partizani ob prvi priložnosti odpeljali k sebi v grmovje, najbolj bistre nasprotnike svojega rovarjenja pa pobili. Iz takega nemogočega stanja je nastalo domobranstvo, ki se je začelo z Vaškimi stražami: skupna obramba zoper skupni napad. Ti gorjanci so četi najboljši vir poročil, ker imajo daleč naokoli svoje domače, ki jih takoj na tisoče pretkanih načinov obveste, če se je po vaseh zgodilo kaj izrednega. Časi, ko so partizani dajali »propustnice«, če je kdo hotel iz vasi, so minili, pač pa se morajo taki zvesti obveščevalci varovati skrivnih terencev, da ne prikličejo partizanskega maščevanja nadse, zato svoja pota pokrijejo s tisoč najbolj pretkanimi pretvezami.

To moštvo iz dvorane se enkrat na dan, pred zajtrkom, še v vrsto postavlja, ne sicer v tako vojaško vrsto, da bi se od strani samo en nos in samo en trebuh videl, pa vendar toliko v vrsto, da jim  poveljnik more neopazno prešteti. Poveljnik namreč dobro ve, da je njegova oblast v četi taka, da nikogar niti za pol ure ne more prisiliti, da bi ostal pri domobrancih, če bi sam ne hotel; ob taki vojski pa vrsta ni tako hudo pomembna.

Z okna svoje »pisarne« poveljnik opazuje, kako bo njegov namestnik četo v vrsto postavil. Pri vsej domačnosti jih je kar lepa vrsta, začenši s konopljo, ki je prvi, ker je dolgin, za njim Sitna Zadeva in Splošna Zmeda in Potežkoča, ki v najbolj slovesnem »Mirno!« na levo in desno šepetaje toži o svojih »potežkočah« in Stiska in Žrtev Razmer in Podložnik in Tepet, ki stoji kot sveča, pa se ziblje, kot da je še vedno na torpedovki, in še precejšnja vrsta mladih in starih, kakor se nameri, do konca, kjer posebej stoje štirje četniki kot nekaka četna gospoda. Poveljnik  gre z očmi po vsej vrsti in v mislih šteje tudi tiste, ki jih ni zraven: Mohor in njegova dva, ki so v patroli in morajo vsak čas nazaj, Gorenjec in še kakih šest starejših domačinov iz vasi, ki so že odšli na domove in bodo doma molili in delali in jedli, in še nekaj gorjancev, ki so šli domačinom pomagat pri delu, in še Ljubljančan, ki je kar pri tem imenu ostal in ga je poveljnik pustil v Ljubljano, da je materi klobase nesel, ki jih je v vasi za cigarete zabarantal – fant ne kadi, cigarete pa dobi na svojo živilsko nakaznico in jih v vasi zamenja za karkoli, da materi pomaga, obenem pa stopi na štab in poveljniku prinese kaka navodila in je to s »črno borzo« prikrit stik, ki je veliko bolj skriven kot pa po katerikoli uradni poti; tudi Ljubljančan bo za dne nazaj – tako, skupaj kakih šestdeset mož more poveljnik zbrati, kadar vse na noge postavi. S to kaj pisano družbo naj prežene partizane iz okolice, kar se je veliko bolj temeljito in hitreje posrečilo kot pa pregnati zmoto, da bi iz žugajoče pesti, srpa in kladiva mogle priti osvobojenje naroda.

Namestnik poveljnika je z moštvom odmolil angelovo češčenje, nato pa so zapeli svojo himno:

»Oče, mati, bratje in sestre,

koče, mesta, trate in steze,

holmi, skale večnega snega!

To je moja domovina.«

nazaj na vrh