Zgodovinske večerje Izpostavljeno

  • Napisal  Nova24TV
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel. (Foto: STA) Nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel. (Foto: STA)

Kaj naj počne človek v teh epidemioloških časih? Ena od rešitev je pisanje knjig. Morda mi bo do konca epidemije uspelo končati knjigo o zgodovini, državi in diplomaciji, namenjeno študentom, predvsem pa radovedni javnosti. Ko sem pisal, kaj se je dogajalo slovenskim diplomatom pred tridesetimi leti, sem se spomnil pogovora z nekdanjim britanskim zunanjim ministrom in predsednikom haaške konference Petrom Carringtonom. Nekega dne (ko je že obupal, da bi prišlo do sporazuma med jugoslovanskimi republikami) me je vprašal, s kom bi šel rajši na večerjo: “S Tuđmanom ali z Miloševićem?” Predno sem odgovoril, je v smehu rekel: “Priznajte, da je Milošević veliko bolj zabaven.” Ko se spominjam tega pogovora, ugotavljam, da današnja diplomacija v primerjavi z nekdanjo – če uporabim Carringtonovo besedo – sploh ni več zabavna. Današnji diplomati si pošiljajo “maile” in “SMS-je”, pogosto si kar telefonirajo, vse več pa se – posebej v času epidemije – pogovarjajo po “zoomu” ali “skype-u”. Danes je mogoče “na daljavo” tudi diplomirati ali celo doktorirati.

 

Kadar navajamo poglavitna orodja iz diplomatske “škatle” – če si dovolim s to besedo prevesti angleški toolbox – poredkoma govorimo o državnih ali diplomatskih večerjah. Večini državnikov in diplomatov se zdijo večerje stvar kuhinje in protokola. Včasih jih zbode neprimeren, dvoumen ali nezaslužen sedežni red pri omizju, pogosto se pritožujejo nad izborom jedi in pijač… vendar imajo večerje večinoma za nekakšno stransko dogajanje v senci pomembnih dvostranskih ali multilateralnih srečanj, pogajanj, konferenc ali kongresov. Mnogi torej večerje, čeprav se ob njih ali med njimi pogosto dogajajo usodne reči, podcenjujejo. Ne glede na to je treba reči, da se diplomati vsi po vrsti od nekdaj zelo radi udeležujejo pojedin in banketov. Nekoč, recimo v času dunajskega ali ljubljanskega kongresa so bile družabnosti (gledališke predstave, koncerti, plesi in sprejemi, da o večerjah ne govormo) sploh prva stvar. Žvenketanje jedilnega pribora in trkanje s kozarci sta bila sladka glasba za diplomatska ušesa.

Prvi argument proti podcenjevanju večerij je svetopisemska zadnja večerja, od koder izvirajo pomembna protokolarna in politična pravila. Glede na nesrečno število udeležencev te večerje (Jezus in 12 učencev) se diplomati še danes izogibajo omizjem, ki bi vsebovala trinajst oseb.

Foto: Wikimedia

Precej natančna poročila imamo o večerjah v času druge svetovne vojne: pri Stalinu v Kremlju in pri predsednikih v Beli hiši. Eno najbolj zanimivih knjig o visokih političnih pogovorih z naslovom Večerja v Beli hiši je napisal slovensko-ameriški pisatelj Louis Adamič. Roosevelt in soproga sta januarja 1942 povabila zakonca Adamič v Belo hišo zaradi knjige Two-Way Passage, ki je izšla leta 1941, in v kateri je Adamič spodbujal ameriško administracijo, naj poseže v vojno oz. naj poskrbi za Evropo, češ da tega velikanskega podjetja ni mogoče zaupati samo Angležem. Adamič je na večerji poleg Roosevelta srečal tudi Churchilla (ki mu Adamičeva knjiga ni bila všeč) in se mimogrede vmešal v vrhunsko ameriško in britansko politiko.

Pri Stalinu so poleg redkih drugih Jugoslovanov večerjali Tito, Kardelj in Đilas, pri čemer je tri večerje v Srečanjih s Stalinom (1962) podrobno in slikovito opisal samo Đilas. Prva Đilasova večerja s Stalinom je bila junija 1944, deset dni po nemškem napadu na Drvar, ki je bil namenjen likvidaciji Tita, in tik pred izkrcanjem zaveznikov v Normandij; trajala pa je več kot šest ur, do jutra. Druga večerja (Đilas pravi “gozba”) je bila jeseni 1944 po vstopu Rdeče armade na jugoslovansko ozemlje; tretja pa aprila 1945. Vsi pogovori so bili dolgotrajni in zelo zanimivi, obsegali pa so ocene narodnih značajev zavezniških in sovražnih narodov, bratske odnose oz. enotnost med slovanskimi narodi in – na primer – delikatno vprašanje nasilja Rdeče armade ob vstopu v Jugoslavijo. Jugoslovanski sogovorniki Stalinu niso ugovarjali, prepričevali so ga, da v Jugoslaviji obstaja sovjetska oblast itn. Vse večerje pri Stalinu je spremljala velika količina alkohola, predvsem vodke. Kardelj v svojih Spominih navaja srečanje (ne večerje!) s Stalinom novembra 1944, vendar je njegov opis stvaren in suhoparen. V pogovoru s Kardeljem je Stalin (da bi zadovoljil Britance) navijal za navzočega Šubašića, za delitev “fifty-fifty”, in izrekel nekaj ne ravno laskavih opazk o Slovencih. Kardelj opisuje tudi banket, ki ga je priredil Molotov, ob čemer domneva, da sloga v sovjetskem vodstvu ni popolna in da nekateri voditelji Stalina ne marajo. V glavnem je bil sam poparjen zaradi Stalinovega vztrajanja glede sodelovanja partizanov s kraljevo vlado.

15.7.1990. Zahodnonemški kancler Helmut Kohl, predsednik Sovjetske zveze Mikhail Gorbachev in zahodnonemški zunanji minister Hans-Dietrich Genscher (foto: EPA)

22. in 23. februarja 1992 – torej kmalu po mednarodnem priznanju s strani Evropske unije – je bil v Ljubljani na uradnem obisku Hans Dietrich Genscher. Uradno večerjo, ki je bila približno pol krajša od Đilasovih moskovskih večerij, sem svojemu najljubšemu in za Slovenijo zaslužnemu kolegu organiziral na Brdu. Večerjo sem v Skrivnosti države opisal z naslednjimi besedami:

Nikoli ne bom pozabil večerje na Brdu, na kateri je Genscher povedal deset ali še več anekdot. Toliko smeha, prav krohotanja v tistih prostorih najbrž že dolgo niso slišali. V prvo serijo šal spadajo tiste, ki govorijo o samem Genscherju. Na primer: Genscherja zaslišujejo pred parlamentarno komisijo. V začetku mora priseči, da bo govoril resnico. Nato mora navesti osebne podatke. Poklic? Najboljši zunanji minister vseh časov! Po zaslišanju ga prijatelj, ki je izvedel za to neskromnost, pokara rekoč, da se takšno hvalisanje ne spodobi. “Kaj morem,” reče Genscher, “bil sem pod prisego.”

Junija 1992, nekaj mesecev po ustanovitvi slovenske države, tri leta po slovenski Majniški deklaraciji in po pekinških študentovskih demonstracijah sem spremljal predsednika vlade Drnovška na svetovni ekološki konferenci v Riu de Janeiru. Kmalu po prihodu sva dobila vabilo kitajskega predsednika vlade Li Penga, naj se udeleživa večerje v enem tamkajšnjih hotelov. Li Peng je bil znan po svoji (precej brutalni) vlogi pri “čiščenju“ Trga večnega miru (Tiananmen) junija 1989. Čas kitajske tragedije je bil zame, kot rečeno, čas drugih skrbi. Takrat smo v slovenski opoziciji podpisovali Majniško deklaracijo, ki je za pol leta prehitela padec berlinskega zidu. Z Drnovškom sva se potemtakem odpravila na kitajsko večerjo, o kateri sem tudi že pisal. Pri vhodu je Drnovšek s kitajskim kolegom razčistil nekaj statističnih vprašanj: glede števila prebivalcev Slovenije in glede bruto družbenega proizvoda na prebivalca (6,000 dolarjev). Li Peng se je začudil: “Potem ste pa bogati.” Glavna atrakcija večerje je bil seveda Fidel Castro, s katerim sem se nemudoma dogovoril za vzpostavitev diplomatskih odnosov. Sicer je Castro med večerjo povedal več zdravic. V eni od njih je rekel, da išče možnost, kako bi s svojim sovjetskim avionom dosegel Kitajsko, ne da bi mu bilo treba leteti nad ozemljem “bivše Sovjetske zveze”. Castro je nama z Drnovškom priporočil, naj uvozimo več sladkorja, ki ga proizvajajo na Kubi.

19.5.1998 Nelson Mandela in Fidel Castro (foto: EPA)

V času svoje diplomatske kariere sem se udeležil mnogih večerij in banketov, nekaj pa sem jih bodisi v ZDA bodisi v Sloveniji (Brdo, Jable, Podrožnik, Strmol, Vila Bled) tudi organiziral. Večerje v veleposlaništvih so običajno nezahtevne glede oblačil in precej sproščene. Tupatam je bilo treba v Washingtonu pa tudi v Ljubljani obleči “black tie” (kar ni črna kravata, ampak posebna bela srajca, črn metuljček in smoking); frak (“white tie”) pa sem menda oblekel le nekajkrat na Dunaju (ples v Operi), v Miamiju (ples Rdečega križa) in v Washingtonu. Danes je za diplomatske dogodke te sorte vse manj časa pa tudi – zaradi očitkov o potratnosti – vse manj poguma. Evropske večerje (predsednikov ali ministrov) v Bruslju so v bistvu politični sestanki. Na njih praviloma ni prevajanja in podrobnih zapisnikov, proizvajajo pa važne odločitve, do katerih na predhodnih sestankih brez hrane in pijače ni bilo mogoče priti.

Leta 1999 sta pomembno večerjo v čast ameriškemu predsedniku Clintonu na Brdu priredila slovenska predsednika Kučan in Drnovšek. Bil je imeniten dogodek, zdravice pa so bile precej konvencionalne. Na protokolarnih večerjah običajno ponujajo dve vrsti vina. Kot rdeče vino so ponudili teran, ki je – ker Američani ne prenesejo pretirano suhih (kislih) vin – povzročil nekaj nesporazumov. Ameriški svetovalec za nacionalno varnost se je pritožil, da je vino pokvarjeno (“corked”).

Dimitrij Rupel

nazaj na vrh
Piškotki

Piškotke uporabljamo za prilagoditev vsebin in oglasov, za zagotavljanje funkcij družbenih medijev in za analizo našega prometa. Poleg tega analiziramo informacije o vaši uporabi našega spletnega mesta in s tem zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo.