Zgodovina odnosov demokratičnih držav s totalitarnimi – komunističnimi in zakaj je potrebna redefinicija med EU in Kitajsko

  • Napisal  Prof. dr. Andrej Umek
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Dr. Andrej Umek / STA Dr. Andrej Umek / STA

Vse od zloma komunističnih režimov v vzhodni Evropi in takratni Sovjetski zvezi je tako v Evropi kot tudi v Združenih državah Amerike prevladovalo mnenje, da je za tržno usmerjena gospodarstva teh držav ekonomsko sodelovanje s Kitajsko izredna priložnost. Cenena delovna sila je bila magnet, ki je neustavljivo privlačil evropska in ameriška podjetja. Prenos proizvodnje na Kitajsko in uvoz kitajskih izdelkov predvsem delovno intenzivnih panog jim je omogočal konkurenčnost in istočasno velike dobičke. Videla so samo svoje kratkoročne koristi in popolnoma spregledala dolgoročnejša dogajanja. V to neodgovorno obnašanje je šele Trumpova administracija vnesla nek nov pogled. In vsaj nekateri so se začeli spraševati, ali nima predsednik Trump, ko skuša redefinirati odnose ZDA – Kitajska mogoče le prav. Ta kolumna je namenjena prav temu razmisleku. Da bi pa temeljil na dejstvih, moram poseči v zgodovino odnosov med demokratičnimi državami s svobodnim tržnim gospodarstvom in tistimi s totalitarnim komunističnim režimom.

 

Odnosi med na kratko demokratičnimi državami in komunističnimi so se redefinirali po zmagi zaveznikov nad nacistični Nemčijo leta 1945. V Evropi je padla železna zavesa in med obema blokoma je vladalo skoraj vojno stanje, ki so ga zaznamovali tudi vojaški konflikti večjih ali manjših razsežnosti. Najpomembnejši vsaj po mojem videnju so komunistična osvojitev Kitajske, Kubanska kriza in Vietnamska vojna.

V ozadju teh konfliktov pa je potekalo znanstveno in gospodarsko tekmovanje med obema blokoma. Komunisti so, kot se je kasne izkazalo zmotno verjeli, da bo njihovo plansko gospodarstvo uspešnejše od tržnega.

Življenjski standard med vzhodom in zahodom se je hitro poglabljal
V začetku sedemdesetih let preteklega stoletja je postalo jasno, da so svobodna tržna gospodarstva vstopila v novo industrijsko revolucijo temelječo na računalniški tehnologiji, med tem ko so se centralno planska gospodarstva še vedno nahajalo v dobi jekla in premoga. Tehnološki prepad med vzhodnim in zahodnim blokom se je vse bolj in presenetljivo hitro poglabljal in tem tehnološkim razlikam je sledil tudi življenjski standard ljudi. Na Zahodu je presenetljivo hitro rasel na Vzhodu, kjer je bil že tako ali tako bistveno nižji, je začel še stagnirati in celo padati. Intelektualna elita predvsem v ZDA se je začela zavedati, da ta razvoj omogoča ali celo narekuje nov pristop k hladni vojni. Peter Schweizer[i] poudarja, da se je pomena tehnološkega in gospodarskega zaostajanja veliko bolje zavedal konservativno, republikansko usmerjen del intelektualne elite kot pa njihovi demokratsko usmerjeni kolegi.

Richard Nixon presidential portrait.jpg

37. predsednik ZDA Richard Nixon.

Že prva Nixonova administracija 1968 – 1972 se je zavedala, da mora za nov način konfrontacije s komunističnim blokom najprej končati vojno v Vietnamu, pa čeprav za ceno navideznega poraza. To so tudi napravili, za prehod na nov način soočanja pa jim je zmanjkalo časa. Po uspešni reelekciji je moral predsednik Richard Nixon leta 1973 odstopiti zaradi znane afere Watergate. Oslabljena republikanska in naslednje demokratske administracije pa so bolj iskale kompromise, pa čeprav na škodo demokratičnih držav. Tako se je šele Reaganova administracija po njeni inavguraciji leta 1982 ponovno vrnila k konfrontaciji. To svojo strategijo so imenovali War on Evil Empire (Vojna z imperijem zla). Že zgoraj citirani Schweizer to novo strategijo konfrontacije razdeli na tri segmente. Prvi je prepoved izvoza visokih tehnologij v komunistične države. Demokratične države predvsem ZDA so se dobro zavedale, da človek v totalitarnem sistemu ni tako kreativen in ustvarjalen, kot takrat ko je svoboden. Drugi je bil zmanjšati dohodke proračuna Sovjetske zveze. Ker so bili in so še danes glavni vir proračunskih dogodkov prodaja energentov, nafte in plina so se ZDA zavzele za občutno znižanje njihovih cen in to ob znatni asistenci Savdske Arabije tudi dosegle. Tretji element se je imenoval Star Wars (vojna zvezd). To je bil fiktiven prenos oboroževalne tekme v vesolje. Reaganova administracija se je dobro zavedala, da bodo to poskušali tudi sovjeti, vendar zaradi svoje skromne tehnološke ravni tega ne bodo sposobni. Bo pa to znatno obremenilo njihove že tako šepajoče finance in tako prispevalo k kolapsu komunističnega sistema.

Kitajska uspela ohraniti komunistični sistem
Odgovor na to novo strategijo demokratičnih držav so iskali tudi v komunističnem bloku. Dobro so se zavedali, da morajo dvigniti produktivnost in inovativnost svojih gospodarstev, vstopiti v 3. Industrijsko revolucijo, če hoče komunistični sistem preživeti. Njihov cilj je bil jasen: ohraniti politični monopol in privilegije komunistične partije in istočasno povečati uspešnost gospodarstva. Tako je sovjetski voditelj Mihail Gorbačov uvedel reformno gibanje Perestrojko. Že samo ime za reforme, ki se v slovenskem prevodu glasi prestrukturiranje, jas no nakazuje cilje: ohranili bomo komunistični sistem in reformirali gospodarstvo. Tudi slovenski komunisti so se dobro zavedali, da je potrebno gospodarski sistem reformirati. O tem piše npr. Janez Škrubej[ii]. Čeprav so bili cilji slovenskih komunistov enaki, kot so jih imeli njihovi kolegi v SZ, so svoje reformno gibanje bolj zvito imenovali Sestop z oblasti. Zainteresirani bralec najde več o tem gibanju v članku avtorja te kolumne[iii] za European View. Na Kitajskem je gospodarske reforme po Mao Zedongovi smrti uvedel njegov naslednik Deng Xiaoping. V vzhodni Evropi in bivši Sovjetski zvezi perestrojka v svojem osnovnem cilju ni uspela. Prišlo je do kolapsa komunističnega in demokratizacije, čeprav ne povsod ravno popolne. Podobno se je zgodilo tudi pri nas v Sloveniji. Taktika fiktivnega sestopa z oblasti ni uspela. Prišlo je do kolapsa komunizma, demokratizacije, osamosvojitve in tranzicije. Popolnoma drugačna pa je bila in še je zgodba na Kitajskem.

Tudi Evropa bi morala redefinirati odnose s Kitajsko.

Priznati moramo, da so Deng Xiaoping in njegovi nasledniki s svojimi gospodarskimi reformami uspeli, ohranili so totalitarni komunistični sistem in posodobili gospodarstvo. K temu je vsaj po mojem mnenju znatno pripomogla zunanje politična strategija in prepričanje ameriških demokratskih administracij od Billa Clintona do Baracka Obame, da bodo gospodarskim reformam sledile tudi politične. Da bo kitajsko gospodarstvo, če želi biti uspešno se bolj in bolj pomikalo proti svobodnemu tržnemu gospodarstvu in ta trend naj bi za sabo potegnil tudi politično demokratizacijo. Sodobna Kitajska nazorno kaže kako usodno so se zmotili. Je gospodarsko okrepljena in je na drugi strani v celoti ohranila totalitarni komunistični sistem. S tem pa je neizbežno soočanje med komunizmom in demokratično družbeno ureditvijo nekako vrnila v obdobje hladne vojne v konec štiridesetih in začetek petdesetih let preteklega stoletja. Na to dejstvo jasno kažejo  zadnja dogajanja v Hong Kongu in Tajvanu, kitajski prodor v Afriko in Južno Ameriko ter njihove aspiracije v Arktiki. Da je zaradi tega potrebno opustiti bajke ameriškim demokratskih administracij in redefinirati odnose demokratičnih držav s komunistično Kitajsko je prvi jasno izrazil predsednik Trump s svojo administracijo. Mnenja sem, da bi tudi EU morala opraviti podoben premislek.

Naj zaključim s trditvijo, da bi se morala tudi EU in njeni voditelji zavedati, da gospodarsko okrepljena in politično ortodoksno komunistična Kitajska intenzivno išče “svoj prostor pod soncem”. Agresivno si prizadeva povečati svoj gospodarski predvsem pa politični vpliv v svetu. Pokazati želi, da je bil kolaps komunističnih sistemov v Vzhodni Evropi in Sovjetski zvezi le splet nesrečnih okoliščin in uveljaviti komunizem, kot družbeni red prihodnosti vsaj v manj razvitih delih sveta. To pa nas neizbežno vodi v konfrontacijo dveh političnih sistemov demokracije in komunizma, čeprav tokrat po vsej verjetnosti ne na evropskih tleh. In vendar vsaj po mojem mnenju to zahteva redefinicijo odnosov EU – Kitajska. In prvi korak pri tej redefiniciji bi moral biti boljša in bolj efektivna zaščita evropske intelektualne lastnine. To bi ponovno pokazalo, da je človek v totalitarnem komunističnem sistemu bistveno manj ustvarjalen kot v demokratičnem in hkrati upočasnilo kitajsko gospodarsko ekspanzijo.

dr. Andrej Umek

nazaj na vrh
Piškotki

Piškotke uporabljamo za prilagoditev vsebin in oglasov, za zagotavljanje funkcij družbenih medijev in za analizo našega prometa. Poleg tega analiziramo informacije o vaši uporabi našega spletnega mesta in s tem zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo.