Z rodoljubjem v lepšo slovensko prihodnost Izpostavljeno

  • Napisal  dr. Edi Gobec
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Simbolična fotografija (foto: arhiv Demokracije) Simbolična fotografija (foto: arhiv Demokracije)

Po poročilu Radio Ognjišča je mednarodno znani tržaški pisatelj Boris Pahor v svojem predavanju v Državnem svetu poudaril, da je »prva stvar, ki manjka Slovencem, zavedanje samega sebe. Nimajo čuta za domoljubje, kar je tudi problem slovenske državnosti. Slovensko mladino (in ne samo mladino!) je treba vzgajati v smislu slovenske identitete.« Podobno je na simpoziju Svetovnega slovenskega kongresa v Domu prosvete na Tinjah izjavil koroški profesor Jože Waukonig: »Noben narod ne preživi brez narodne zavesti; država brez narodne zavesti svojih državljanov nima prihodnosti.« Pesnik dr. France Prešeren obžaluje, da Slovenci »kar ni tuje zaničujemo« in hrepeni po času, »ko bi nebesa milost nam skazale ... in Orfeja...nam poslale, da bi nam srca vnel za čast dežele, med nami potolažil razprtije in spet zedinil rod Slovenje cele!« Nič čudnega, da je pri vsej prezaposlenosti slovenski nadškof in kardinal dr. Franc Rode, po mladosti v begunskih taboriščih na Koroškem in v Argentini in študiju v Buenos Airesu, v Rimu in Parizu, čutil potrebo in morda narodno dolžnost, da napiše čudovito knjigo Za čast dežele (Družina, 1997).

 

Mislečemu človeku mora biti jasno, kako neobhodno potrebna za narodno in državno preživetje in uspešnost je narodna zavest, zdrav narodni ponos in močna ljubezen do naroda, skratka rodoljubje. Seveda to ne pride samo od sebe. Tako je Ivan Zorman, slovesnki ameriški pesnik, skladatelj in narodni buditelj, leta 1926 razmišljal, kako v ameriškem okolju slovenski mladini ohraniti slovenstvo. Ohranila ga bo le, če bo nanj ponosna. A če ne ve, na kaj je lahko ponosna? Spoznati mora torej, kar je lepega v naši kulturi in zgodovini, poznati mora slovenske vzore in uspehe!
Drugi pomislek je, kako naj ljubim narod, kjer žal vidim toliko krivic, po Prešernovo »razprtij in iskanja dobička«, pa brezbrižnosti, sebičnosti, korupcije in večkrat brezupnih razmer. Prvo važno vprašanje tu je, če nismo morda preveč črnogledi. Kot je za Večer (01.12.2018) izjavila slovita pevka Bernarda Fink, kozarec lahko vidimo na pol prazen ali na pol poln. Simpatična rojakinja dobro pozna svet in tudi Slovenijo in misli, da »je slovenski kozarec še vedno bolj kot na pol poln«.

Skozi večji del zgodovine smo Slovenci bili pod tujo oblastjo in na splošno je bilo v korist oblastnikov, bodisi Avstrijcev, Italijanov, Madžarov ali komunistov, ki so verjeli v odmiranje države, da smo ponižni, ubogljivi, brez narodnega ponosa in razdvojeni (po znanem pravilu: Razdeli in vladaj!). Tudi to se je marsikje vtisnilo v slovenski narodni značaj in smo potrebni prevzgoje. Vendar je prav in nujno, da po priznanih napakah prisluhnemo enemu najbolj prodornih opisov pravega rodoljubja, ki ga je sredi 19. stoletja Ameriki in svetu ponudil nemški izgnanec, ameriški priseljenski novinar, general v Civilni vojni in Lincolnov osebni prijatelj Karl Schurz. Tako pravi: »Moj narod je moj narod neglede na to, ali je na pravi ali na napačni poti. Kadar je na pravi, si bom prizadeval, da na njej vztraja; kadar na napačni, bom storil vse, da jo zapusti in stopi na pravo!« To je odličen napotek tudi za vsakega rodoljubnega Slovenca. In verjamite, da nam v »logistiki« tu in v življenju na splošno lahko zelo pomaga tudi sledeča izjava verjetno največjega staroslavnega kitajskega modreca Konfucija (551-479 BC): »Vsak človek je moj učitelj: opazoval bom njegove dobre lastnosti in jih posnemal in slabe in se jih izogibal!«

Zelo nam lahko pomaga tudi naš slovenski mislec, organizator in buditelj dr. Janez Evangelist Krek. Po bistrem opazovanju rojakov jih je razdelil v dve skupini. Eni so ampakovci, navadno omahljivci, ki se včasih tudi navdušijo, vendar se hitro ustrašijo težav in žrtev in se izgovarjajo: ampak, ampak ... Tisti, ki rešujejo položaj pa so torejci. Soodločajo na volitvah, kjer volijo najbolj poštene, zmožne in rodoljubne kandidate.Vztrajno iščejo rešitve perečih problemov, nove ideje, poštene sodelavce in izboljšanja. Stalno spreminjajo na bolje sebe, svoje okolje, svoj narod in včasih celo širši svet. Tudi danes nas ta slovenski velikan vabi: Bodite torejci! Gre za preživetje in lepšo prihodnost Slovenije, katere odgovorni oskrbniki ste!
Prof. dr. Edi Gobec, Cleveland

P. S.: Dr. Edi Gobec je zaslužni profesor sociologije, socialne psihologije in izseljenskih študij Kentske državne univerze v ZDA in ustanovni ravnatelj Slovenskega ameriškega raziskovalnega središča, član Akademije znanosti v New Yorku in avtor ali urednik dvajset knjig. Z ženo Mileno, upokojeno srednješolsko profesorico jezikov in skupaj s prof. Bredo Lončar avtorico v Ameriki in po svetu priljubljenih učbenikov slovenskega jezika (Slovenian Language Manuals), sta darovala bogastvo arhivov o slovenskih dosežkih po domala vsem svetu Arhivu Republike Slovenije.

 

nazaj na vrh
Piškotki

Piškotke uporabljamo za prilagoditev vsebin in oglasov, za zagotavljanje funkcij družbenih medijev in za analizo našega prometa. Poleg tega analiziramo informacije o vaši uporabi našega spletnega mesta in s tem zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo.