Umetnost ravnotežja (in kompromisa) med varnostjo in svobodo v času globalne zdravstvene krize Izpostavljeno

  • Napisal  Jože Biščak
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Jože Biščak. (Slika: Demokracija) Jože Biščak. (Slika: Demokracija)

Bilo je skoraj natanko tri leta nazaj, ko je na domača vrata takratnega novinarja RTV Slovenija Jureta Brankoviča potrkala policija in z njim opravila informativni pogovor. Obisk je sledil njegovemu zapisu na družbenem omrežju Twitter, kjer ga je zanimalo, ali bo kdo pred španskim veleposlaništvom v Ljubljani organiziral shod, policija pa je presodila, da obstaja sum za neprijavljeni shod.

Ne spomnim se (če se motim, se opravičujem), da bi medijski mainstream ali kakšno novinarsko društvo zagnala vik in krik ter obveščala mednarodno javnost in obsodila ravnanje policije, ki je bila takrat pod nadzorom vlade Mira Cerarja. Nekako se jim je zdelo logično in normalno, da policija opravlja svoje delo in da zaradi zagotavljanja javne varnosti spremlja različna dostopna internetna omrežja. In če na omrežjih zaznajo pozive k javnemu zbiranju ali sum nanje, še posebej, če shod ni prijavljen, se odzovejo. Skratka, v času, ko se na sončni strani Alp še nikomur ni sanjalo o virusni krizi, sta novinarska srenja in celoten civilnodružbeni aparat mirno sprejela dejstvo, da je policija potrkala na vrata Brankoviča in ga vprašala, ali morebiti organizira shod.

Potem je letos prišla menjava oblasti. Marjan Šarec je odstopil, oblikovala se je desnosredinska vlada. In se je začelo. Že več mesecev se vrstijo neprijavljeni shodi. Težko verjamem, da policija ne spremlja več dogajanja na družbenih omrežjih, toda nisem zasledil informacije, da bi policija potrkala na domača vrata Jaša Jenulla in ga vprašala, ali morda on organizira neprijavljen shod. Če bi to storila, v to sem prepričan, bi levičarski aktivisti naredili tako rabuko, da bi iz vesolja zaradi bučnega protestiranja prileteli marsovci. Kljub temu, da »protestnikom« nihče nič noče, da »protestirajo« in zahtevajo odstop vlade na neprijavljenih shodih in na ta način zaradi virusa ogrožajo javno zdravje, trdijo, da je vlada (in z njo policija) totalitarna,. Če pa še ni, se vse pripravlja, da Janez Janša v Sloveniji vzpostavi totalitarizem. In tudi nocoj, ko bo po zakonu o nalezljivih boleznih omejeno gibanje med 21. uro zvečer in 6. uro zjutraj ter so nekateri z imenom in priimkom javno napovedali, da bodo to omejitev zavestno kršili in se (neprijavljeno) zbrali oziroma zbirali, ni nihče v modrem prišel k njim na obisk. Vsaj nisem zasledil take informacije. Pa taka totalitarna država, mar ne?

To je, milo rečeno, sprenevedanje. Hipokrizija. Že večkrat dokazana. Taisti, ki kričijo, da je omejitev gibanja nesorazmeren ukrep ter kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, so še donedavnega slavili in pozdravljali omejevanje svobode govora (grožnje spletno policijo, napadi na Demokracijo, Nova24TV in Bojana Požarja), popolnoma (ali zanalašč) so spregledali sistematično kršenje človekovih pravic v sodnih postopkih (primera Patria in France Kangler), uničevanje zasebne podjetniške pobude (vse večje zaostrovanje protikadilskega zakona; lastnik lokala se ne more svobodno odločiti, ali se bo v njegovem lokalu kadilo ali ne, kar je zločin nad lastninsko pravico)  in sprevrženo onemogočali politično konkurenco (leta 2014 so takrat opozicijskega liderja Janeza Janšo spravili v zapor in mu neustavno odvzeli poslanski mandat). Požvižgali so se na pravno državo in izdali temeljne vrednote: svobodo izražanja, nedotakljivost zasebne lastnine, avtonomijo in zasebnost posameznika, pošteno volilno tekmo, nepristranost sodišč.

Takrat, ko ni bilo prav nikakršnega virusa, ki je do zdaj po svetu terjal več kot 1,1 milijona življenj, so oni, ki se danes zgražajo nad v tej krizi edinim logičnim ukrepom (če želimo zajeziti širjenje okužb), želeli totalitarne ukrepe. Oni so takrat trdili, da ničesar ni absolutno (ne svobodo govora, ne zasebna lastnina), danes pa bi radi absolutno svobodo gibanja, čeprav dobro vedo, da ne gre za trajen, ampak kratkoročen ukrep zaradi težkih epidemioloških razmer. In potem še podžigajo ljudi, naj bojkotirajo vladne ukrepe. Ampak slednjega jim nihče ne zameri. Svoboda govora je zagotovljena, vsakdo si o tem ukrepih misli, kar želi. In svoja stališča svobodno (in brez bojazni pred jezo oblasti) razširja. Nikogar od teh »doktorjev« in »primarijev« (od Marja Potrča prek Tanje Ribič do Wernerja Brozovića) zaradi širjenja svojih stališč do COVID-19 še niso zaprli. Mnogi si želijo (in tudi zahtevajo), da bi jih utišali, a bom jaz prvi, ki se jim bom postavil v bran in rekel, da imajo pravico povedati svoja stališča. Od ljudi, ki jih poslušajo, je odvisno, kaj bodo vzeli za svoje.

Postavite vrhovno zlo nad vrednote svobode in demokracije. Tam boste prepoznali, dragi levičarji, sebe in svoje somišljenike kot varuhe tega zla in uničevalce svobode. Desnosredinska vlada skuša najti v teh kriznih časih ravnotežje (na nek način kompromis) med varnostjo (javno zdravje) in svobodo. Osebno mislim, da ji uspeva. In osebno mislim (temu se bo mogoče kdo začudil), da so nekateri ukrepi še preblagi.

Res je, krizne razmere so za vsako vlado (še posebej, če je dojemljiva za zgodbe o planetarni pogubi) vedno skušnjava, da bi odpravila člene v ustavi in neovirano narekovala omejitve. Epidemije je ena takih zadev, ko je ta skušnjava zelo velika. A zato vlado se ne bojim. Ta vlada si ne želi vsemogočne države, niti kakršnegakoli drakonskega režima, ki bi se najprej vlekel v mesece, nato v leta. Prepričan sem, da bo omejitve, kolikor je mogoče hitro, odpravila. In prav je tako. Bistvena razlika med to in prejšnjimi vkladami (Cerarjevo, Šarčevo) je, da Janševa vlada omejitve postavlja zaradi zdravstvene krize, Šarčeva ali Cerarjeva pa bi jih, ko je bilo (če temu lahko tako rečem) »mirno«. Tako Šarec kot Cerar sta želela ustvarjati krizne razmere (od »sovražnega govora« do grozečega »globalnega segrevanja«) in vzpostavljati diktaturo (omejitve svobode govora, zasebne lastnine itd.). Hotela sta ustvariti despotstvo »sončnih kraljev«. In za avtokrate je značilno, da zaradi narave režima nikoli ne pridejo v konflikt, v dilemo, kako doseči kompromis med svobodo in varnostjo. Ve se, kaj je prioriteta. To je varnost. Ampak ne za ljudi, ljudstvo naj zgolj plača ceno. Na prvem mestu je njihova varnost, skrb za svoje privilegije in privilegije priležnikov in prilizovalcev, ki nimajo ničesar skupnega ne s svobodo, ne z demokracijo. Za njih je to über alles. Sedanja aktualna vlada pa je nasprotno pokazala, da zna najti ravnovesje med blaginjo, zdravjem in svobodo. 

Najrajši bi rekel: Dragi levičarji, za vas bi bilo dobro, da utihnete! A ne bom. Preveč spoštujem in se borim svobodo govora. Tudi v teh težkih in kriznih razmerah. O tej vladi pa naslednje. Ali bodo ukrepi za zajezitev širjenja okužbe ob drugem valu delovali ali ne, ni odvisno samo od vlade, ampak predvsem od nas. O njih bomo sodili kasneje, potreben je določen čas. Tudi za protestne shode in kljubovanje oblasti bo še dovolj časa; in nihče tega ne bo oviral. V nekaj sem pa prepričan. Ta desnosredinska vlada zagotovo ne bo nikoli uvedla diktature, avtoritarnost ne more biti bolj odmaknjena od nje. Bodite brez skrbi: svoboščine nam ne bodo zdrsnile skozi prste, svoboda, demokracija in pravna država ne bodo žrtve zdravstvene krize. Dobra vlada si je sicer vzela (za svoboščine) slaba pooblastila, a v prihodnosti (ki bo kmalu) ne vidim nevarnosti, da bi jih ohranila. Vsaj za to vlado sem prepričan.

nazaj na vrh
Piškotki

Piškotke uporabljamo za prilagoditev vsebin in oglasov, za zagotavljanje funkcij družbenih medijev in za analizo našega prometa. Poleg tega analiziramo informacije o vaši uporabi našega spletnega mesta in s tem zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo.