fbpx

Umetnost ravnotežja (in kompromisa) med varnostjo in svobodo v času globalne zdravstvene krize

Bilo je skoraj natanko tri leta nazaj, ko je na domača vrata takratnega novinarja RTV Slovenija Jureta Brankoviča potrkala policija in z njim opravila informativni pogovor. Obisk je sledil njegovemu zapisu na družbenem omrežju Twitter, kjer ga je zanimalo, ali bo kdo pred španskim veleposlaništvom v Ljubljani organiziral shod, policija pa je presodila, da obstaja sum za neprijavljeni shod.

Ne spomnim se (če se motim, se opravičujem), da bi medijski mainstream ali kakšno novinarsko društvo zagnala vik in krik ter obveščala mednarodno javnost in obsodila ravnanje policije, ki je bila takrat pod nadzorom vlade Mira Cerarja. Nekako se jim je zdelo logično in normalno, da policija opravlja svoje delo in da zaradi zagotavljanja javne varnosti spremlja različna dostopna internetna omrežja. In če na omrežjih zaznajo pozive k javnemu zbiranju ali sum nanje, še posebej, če shod ni prijavljen, se odzovejo. Skratka, v času, ko se na sončni strani Alp še nikomur ni sanjalo o virusni krizi, sta novinarska srenja in celoten civilnodružbeni aparat mirno sprejela dejstvo, da je policija potrkala na vrata Brankoviča in ga vprašala, ali morebiti organizira shod.

Potem je letos prišla menjava oblasti. Marjan Šarec je odstopil, oblikovala se je desnosredinska vlada. In se je začelo. Že več mesecev se vrstijo neprijavljeni shodi. Težko verjamem, da policija ne spremlja več dogajanja na družbenih omrežjih, toda nisem zasledil informacije, da bi policija potrkala na domača vrata Jaša Jenulla in ga vprašala, ali morda on organizira neprijavljen shod. Če bi to storila, v to sem prepričan, bi levičarski aktivisti naredili tako rabuko, da bi iz vesolja zaradi bučnega protestiranja prileteli marsovci. Kljub temu, da »protestnikom« nihče nič noče, da »protestirajo« in zahtevajo odstop vlade na neprijavljenih shodih in na ta način zaradi virusa ogrožajo javno zdravje, trdijo, da je vlada (in z njo policija) totalitarna,. Če pa še ni, se vse pripravlja, da Janez Janša v Sloveniji vzpostavi totalitarizem. In tudi nocoj, ko bo po zakonu o nalezljivih boleznih omejeno gibanje med 21. uro zvečer in 6. uro zjutraj ter so nekateri z imenom in priimkom javno napovedali, da bodo to omejitev zavestno kršili in se (neprijavljeno) zbrali oziroma zbirali, ni nihče v modrem prišel k njim na obisk. Vsaj nisem zasledil take informacije. Pa taka totalitarna država, mar ne?

To je, milo rečeno, sprenevedanje. Hipokrizija. Že večkrat dokazana. Taisti, ki kričijo, da je omejitev gibanja nesorazmeren ukrep ter kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, so še donedavnega slavili in pozdravljali omejevanje svobode govora (grožnje spletno policijo, napadi na Demokracijo, Nova24TV in Bojana Požarja), popolnoma (ali zanalašč) so spregledali sistematično kršenje človekovih pravic v sodnih postopkih (primera Patria in France Kangler), uničevanje zasebne podjetniške pobude (vse večje zaostrovanje protikadilskega zakona; lastnik lokala se ne more svobodno odločiti, ali se bo v njegovem lokalu kadilo ali ne, kar je zločin nad lastninsko pravico)  in sprevrženo onemogočali politično konkurenco (leta 2014 so takrat opozicijskega liderja Janeza Janšo spravili v zapor in mu neustavno odvzeli poslanski mandat). Požvižgali so se na pravno državo in izdali temeljne vrednote: svobodo izražanja, nedotakljivost zasebne lastnine, avtonomijo in zasebnost posameznika, pošteno volilno tekmo, nepristranost sodišč.

Takrat, ko ni bilo prav nikakršnega virusa, ki je do zdaj po svetu terjal več kot 1,1 milijona življenj, so oni, ki se danes zgražajo nad v tej krizi edinim logičnim ukrepom (če želimo zajeziti širjenje okužb), želeli totalitarne ukrepe. Oni so takrat trdili, da ničesar ni absolutno (ne svobodo govora, ne zasebna lastnina), danes pa bi radi absolutno svobodo gibanja, čeprav dobro vedo, da ne gre za trajen, ampak kratkoročen ukrep zaradi težkih epidemioloških razmer. In potem še podžigajo ljudi, naj bojkotirajo vladne ukrepe. Ampak slednjega jim nihče ne zameri. Svoboda govora je zagotovljena, vsakdo si o tem ukrepih misli, kar želi. In svoja stališča svobodno (in brez bojazni pred jezo oblasti) razširja. Nikogar od teh »doktorjev« in »primarijev« (od Marja Potrča prek Tanje Ribič do Wernerja Brozovića) zaradi širjenja svojih stališč do COVID-19 še niso zaprli. Mnogi si želijo (in tudi zahtevajo), da bi jih utišali, a bom jaz prvi, ki se jim bom postavil v bran in rekel, da imajo pravico povedati svoja stališča. Od ljudi, ki jih poslušajo, je odvisno, kaj bodo vzeli za svoje.

Postavite vrhovno zlo nad vrednote svobode in demokracije. Tam boste prepoznali, dragi levičarji, sebe in svoje somišljenike kot varuhe tega zla in uničevalce svobode. Desnosredinska vlada skuša najti v teh kriznih časih ravnotežje (na nek način kompromis) med varnostjo (javno zdravje) in svobodo. Osebno mislim, da ji uspeva. In osebno mislim (temu se bo mogoče kdo začudil), da so nekateri ukrepi še preblagi.

Res je, krizne razmere so za vsako vlado (še posebej, če je dojemljiva za zgodbe o planetarni pogubi) vedno skušnjava, da bi odpravila člene v ustavi in neovirano narekovala omejitve. Epidemije je ena takih zadev, ko je ta skušnjava zelo velika. A zato vlado se ne bojim. Ta vlada si ne želi vsemogočne države, niti kakršnegakoli drakonskega režima, ki bi se najprej vlekel v mesece, nato v leta. Prepričan sem, da bo omejitve, kolikor je mogoče hitro, odpravila. In prav je tako. Bistvena razlika med to in prejšnjimi vkladami (Cerarjevo, Šarčevo) je, da Janševa vlada omejitve postavlja zaradi zdravstvene krize, Šarčeva ali Cerarjeva pa bi jih, ko je bilo (če temu lahko tako rečem) »mirno«. Tako Šarec kot Cerar sta želela ustvarjati krizne razmere (od »sovražnega govora« do grozečega »globalnega segrevanja«) in vzpostavljati diktaturo (omejitve svobode govora, zasebne lastnine itd.). Hotela sta ustvariti despotstvo »sončnih kraljev«. In za avtokrate je značilno, da zaradi narave režima nikoli ne pridejo v konflikt, v dilemo, kako doseči kompromis med svobodo in varnostjo. Ve se, kaj je prioriteta. To je varnost. Ampak ne za ljudi, ljudstvo naj zgolj plača ceno. Na prvem mestu je njihova varnost, skrb za svoje privilegije in privilegije priležnikov in prilizovalcev, ki nimajo ničesar skupnega ne s svobodo, ne z demokracijo. Za njih je to über alles. Sedanja aktualna vlada pa je nasprotno pokazala, da zna najti ravnovesje med blaginjo, zdravjem in svobodo. 

Najrajši bi rekel: Dragi levičarji, za vas bi bilo dobro, da utihnete! A ne bom. Preveč spoštujem in se borim svobodo govora. Tudi v teh težkih in kriznih razmerah. O tej vladi pa naslednje. Ali bodo ukrepi za zajezitev širjenja okužbe ob drugem valu delovali ali ne, ni odvisno samo od vlade, ampak predvsem od nas. O njih bomo sodili kasneje, potreben je določen čas. Tudi za protestne shode in kljubovanje oblasti bo še dovolj časa; in nihče tega ne bo oviral. V nekaj sem pa prepričan. Ta desnosredinska vlada zagotovo ne bo nikoli uvedla diktature, avtoritarnost ne more biti bolj odmaknjena od nje. Bodite brez skrbi: svoboščine nam ne bodo zdrsnile skozi prste, svoboda, demokracija in pravna država ne bodo žrtve zdravstvene krize. Dobra vlada si je sicer vzela (za svoboščine) slaba pooblastila, a v prihodnosti (ki bo kmalu) ne vidim nevarnosti, da bi jih ohranila. Vsaj za to vlado sem prepričan.

Preberite več...

Zgodba o tem, kako levica pri belem dnevu in vsem na očeh napove državni udar, prevladujočim medijem pa so to zdi ne samo demokratično, ampak aktivno sodelujejo pri zaroti

Poročanje medijskega mainstreama je bilo pričakovano, zarotništvo štirih opozicijskih strank (LMŠ, SD, Levice in SAB), ki načrtujejo, da z »nevtralnim« ekonomistom Jožetom P. Damijanom prevzamejo oblast, je bilo prikazano kot nekaj pravljičnega. Kot da bi bili tik po volitvah, na katerih so Marjan Šarec, Tanja Fajon, Luka Mesec in Alenka Bratušek dobili udobno večino, ali da je premier Janez Janša odstopil in se oblikuje nova koalicija. A v nameri levičarskega četverčka ni nič pravljičnega in sedanja vlada je trdno v sedlu, zato je zadevo treba preprosto imenovati s pravim imenom – priprave na »mehki« državni udar.

Ni prvič. V tem tisočletju leve stranke še niso pošteno zmagale na volitvah, oblast desnice so že dvakrat rušili z mehkim državnim udarom. Prvič leta 2008, ko je kazalo na premočno zmago SDS, a se je zgodil Kučanov »veliki pok« z izmišljeno afero Patria, drugič leta 2013 s fabriciranim poročilom Gorana Klemenčiča, predsednika KPK. Takrat se je zarotnikom pridružil tudi član koalicije Gregor Virant, ki je desni vladi zaril najbolj oster in dolg nož v hrbet, za nagrado pa dobil donosne svetovalne pogodbe na Balkanu. A prva dva prevrata se vendarle razlikujeta od danes načrtovanega.

Če so v letih 2008 in 2013 režiserji in scenaristi mehak državni udar načrtovali v zakulisju, malodane za težkimi zavesami v zatohli sobi, se globoka država počuti (še toliko) močna, da ga z novinarsko konferenco javno napove. Zarotniki se sploh ne skrivajo več, dovoljena so jim vsa sredstva, medijski mainstream jih slika kot »rešitelje« v soju žarometov. Janez Janša je svojo tretjo vlado oblikoval na povsem demokratičen in legalen način. Potem ko je Marjan Šarec odstopil in izjavil, da s koalicijskimi partnerji ne more več delati in sodelovati, je SDS začela s pripravami na oblikovanje desnosredinske koalicije. In še preden je meso postala, je globoka država že začela rovariti, sledili so protesti in sabotiranje ukrepov za zajezitev korona virusa. In na vrhuncu drugega vala, ko je zdravje državljanov resno ogroženo, oni pridejo z načrtom prevrata. In jasno sporočijo, da resno računajo na pomoč SMC, Desusa in NSi, drugače jih bo medijski mainstream, ki je 95-odstotno pod vplivom levice, še naprej procesiral. Bolj jasnega znaka, da gre za napovedan državni udar, pač ni mogoče dobiti. Pri tem sploh ni več pomembno, kaj je ta koalicija počela ali naredila, globoko državo moti že dejstvo, da sploh je. To še posebej velja za SDS in Janeza Janšo.

Sovraštvo do enega človeka v Sloveniji se lahko meri samo še s sovraštvom progresivnih do Donalda Trumpa ali Viktorja Orbana. Gre za zelo intenziven pojav levičarskih prevratniških gnusob. S plenjenjem čustev državljanov in dnevnim bombardiranjem v medijih ne obsojajo samo SDS in njihovega predsednika, ampak vsakega njihovega volivca. Z napisi »smrt janšizmu« so to jasno povedali. Sejanje te podganje kulture kaže, da sploh nimajo lastnih idej, ne zmagovalne strategije na volitvah. Na limanice z ustrahovanjem lovijo vsakega, ki se jim postavi po robu. Zato vse vlečejo v greznico in za dosego svojega cilja so pripravljeni žrtvovati celo državo – domovino, ki jo imamo mi na desnici nadvse radi.

Globoka država je neslavno vlogo namenila prevladujočim medijem, ki vsako potezo in odločitev, vsak gib te vlade, še posebej Janeza Janše, označijo za znak avtoritarnosti. V resnici pa z vsako črko, ki jo zapišejo ali vsako besedo, ki jo izgovorijo v eter, pošiljajo demokracijo in svobodo v najbolj temen kot, da počasi umirata. Če dobro berete njihova poročila ali novice, boste zagotovo opazili, da delujejo na visoko oktanskih obratih produkcije sovraštva. In s tem normalen človek zagotovo ne more simpatizirati. Zdaj jim sploh ne gre za volitve, gre jim zato, da prevzamejo oblast s prevratom. Kot bi se bali volivcev, se otepajo volitev. Človek ne more verjeti, da sploh ne zahtevajo volitev, ampak vlado. Nagnusnost te namere ne more biti bolj skregana z demokratičnimi postopki (na načelni ravni) svobodne družbe. Ampak dokler bo strupenjača globoke države še prisesana na transfuzijo javnega denarja (ja, za to gre), ne bo nič drugače. Čim bo enkrat izklopljena, bo tako, kot bi ji ugasnili luč. Čeprav se v temi in močvirju dobro znajde, bo čez noč postala čista ničla. In z njo medijski mainstream. Ampak verjemite, nihče zaradi tega ne bo prikrajšan. Le hudobnega smrčanja ne bo več.

To, kar se je z jasno izraženo namero prevzema oblasti za vsako ceno (in naj stane, kolikor hoče) zgodilo danes, ni politična razprava, ampak načrt državnega udara. To je neposreden izziv vsem, ki jim je še mar parlamentarna demokracija, ki ima jasno določene postopke prevzema vladanja. In med temi postopki zagotovo ni načina, ki si ga je zamislila globoka država s svojimi vojaki v podobi predsednikov LMŠ, SD, Levice in SAB ter Jožeta Damijana in Stojana Petriča, ki se v vsej zgodbi (kot zdaj kaže) pojavlja kot koordinator, ki usmerja medije. In laži slednjih z namero spodbujanja prevrata je sodelovanje v zaroti. Hitrost širjenja medijskih manipulacij, podtikanj in neresnic, ki nimajo prav nikakršne zveze z realnim stanjem, kaže, da jih ne poganja naivnost ali nevednost, ampak čista zloba in sovraštvo.

Edino vprašanje, ki ostaja odprto, je, koliko časa bomo to divjanje globoke države in skorumpirane medijske krajine dobri ljudje še mirno opazovali. Igra levice in njena predrznost postajata prekleto nevarni.

Ja, to je zgodba o tem, kako levica pri belem dnevu in vsem na očeh napove državni udar, prevladujočim medijem pa so to zdi ne samo demokratično, ampak aktivno sodelujejo pri zaroti. Ker naj bi bila taka napoved transparentna. In tako smo dobili nov pojem: transparenten državni udar. Demokratično in svobodoljubno, da te kap. Mar res? V času, ko se ves svet bori proti COVID-19 in je drugi val okužb mnogo hujši, kot bi si želeli, se slovenska levica načrtuje, da z mehkim državnim udarom prevzame oblast. To je izdaja non plus ultra.

Preberite več...

Globoka država želi z »mehkim« državnim udarom za tehničnega mandatarja postaviti ljubljenca Foruma 21 Jožeta P. Damijana, ki bi reševal posle Stojana Petriča, slednji se v zaroti proti demokratično izvoljeni vladi pojavlja kot koordinator

  • Objavljeno v Fokus

Globoka država, ki še vedno obvladuje ključna gospodarska omrežja, želi zrušiti aktualno demokratično vlado in postaviti tehnično vlado, za tehničnega mandatarja pa ustoličiti ljubljenca Foruma 21 Jožeta P. Damijana.

Koordinator usklajene akcije je idrijski tajkun Stojan Petrič, cilj »mehkega« državnega udara so javni infrastrukturni projekti, ki jih izbranci tranzicijske levice izgubljajo. Kot pravijo naši neuradni viri, cilj zarotnikov in opozicijskih strank niso predčasne volitve.

Če so se levičarske opozicijske stranke res strinjale, da bi tehnični mandatar lahko bil Jože P. Damijan, to pomeni, da je ne samo sovraštvo do desnice in Janeza Janše, ampak tudi do desne sredine tako veliko, da so pripravljeni marsikaj požreti, predvsem Marjan Šarec, ki se je že ponovno videl na premierskem položaju. Zanimivo je tudi dejstvo, da Jože Damijan že nekaj časa velja za hišnega ekonomista Levice. Torej se ve, kdo bi vlado v resnici vodil. Hkrati to pomeni, da Milan Kučan, ki je pogosto izrazil simpatije tako do Damijana (je ljubljenec Foruma 21) kot Levice, ni daleč stran. Pravzaprav je jasno, da se priprave na državni udar, drugače namreč zadeve ni možno imenovati, načrtujejo v Murglah. Kar seveda ni nič novega.

Tudi za Stojana Petriča, ki je zvest steber globoke države, ni čudno, da se je angažiral in je, kot zdaj kaže, celo koordinator akcije političnega prevrata s tehničnim mandatarjem. Le s tehnično vlado si lahko obeta posel gradnje drugega tira (in še kaj), saj bi mu pogledali skozi prste. Običajno sta Petrič in Kolektor na javnih razpisih namreč predraga, tpda kljub temu dobita posel. Desnosredinska vlada je to prakso prekinila, zato Petriču grozi propad. Vedno pa ga je z »analizami« podpiral Jože P. Damijan, ki je običajno »znanstveno« utemeljeval, zakaj se mora država odpovedati (sicer cenejšim) tujim izvajalcem in dati posel precej dražjim domačim tajkunom.

V akcijo ste se vključila še dva ostarela ekonomista: Franček Drenovec in Jože Mencinger. Drenovec je pred dnevi v Petričevem Delu napadel Janševo vlado. Povsem normalno in demokratično marčevsko menjavo oblasti (potem ko je odstopil Marjan Šarec) je imenoval »politični prevrat«. Mencinger pa je danes na portalu RTV Slovenije strašil pred tujim kapitalom in da vlada izkorišča krizo za politične namene. Skratka, gre za sinhroniziran in koordiniran nov napad na desnosredinsko vlado, ki jo želijo zrušiti za vsako ceno. Pri tem jim ne gre toliko za nove volitve, kot zato, da s tehničnim mandatarjem prevzamejo oblast ter se polastijo evropskih sredstev in odprtih javnih (infrastrukturnih) razpisov.

Kot smo izvedeli, naj bi v Petričevem časopisu Delo izšel članek s sporočilom »našli smo rešitelja« za slovensko gospodarstvo, in to v podobi Jožeta P. Damijana. To naj bi na posebni novinarski konferenci sporočili tudi predsedniki opozicijskih levičarskih strank. Globoka država naj bi pritiskala tudi na posameznike iz SMC, naj se pridružijo projektu, nagovarjajo tudi Desus, še posebej, če bo v igri za predsednika Igor Šoltes, vnuk komunističnega zločinca Edvarda Kardelja.

V naslednjih dneh je načrtovana nova medijska ofenziva proti vladi in promocija Jožeta P. Damijana.

O poslih Jožeta P. Damijana si lahko več preberete TUKAJ.

Preberite več...
Piškotki

Piškotke uporabljamo za prilagoditev vsebin in oglasov, za zagotavljanje funkcij družbenih medijev in za analizo našega prometa. Poleg tega analiziramo informacije o vaši uporabi našega spletnega mesta in s tem zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo.