Primer Thompson in prividi rdečih varuhov grala Izpostavljeno

Gašper Blažič Gašper Blažič

Primer Marka Perkovića-Thompsona se je spet vrnil na prve strani slovenskih medijev. In razlog? Ministrstvo za notranje zadeve je izničilo odločbo mariborske upravne enote, ki je znova ponovila prepoved koncerta, ki bi se moral zgoditi že leta 2017, vendar ga je prepovedala tedanja načelnica upravne enote Ksenija Klampfer, kasneje ministrica v Šarčevi vladi. Upravno sodišče je lani odločitev UE Maribor odpravilo, a s tem se ni spremenilo nič, kajti odločitev ni bila precedenčna in isti upravni organ je letos prepoved spet ponovil. Le da je tokrat odločno upravne enote odpravilo kar ministrstvo za notranje zadeve, zaradi česar je kar nekaj slabe volje znotraj koalicije.

 

In zakaj naj bi bil Thompson sporen? Zato, ker naj bi propagiral ustaštvo, fašizem in nestrpnost? Na portalu youtube je dostopnih kar precej njegovih skladb, ki pa nimajo nestrpne vsebine. Pravzaprav je najbolj borbena »Bojna Čavoglave«, ki je bila dejansko spodbuda hrvaškim vojakom v času domovinske vojne – in tej vojski je pripadal tudi pevec. V omenjeni skladbi omeni tudi znani pozdrav »Za dom spremni«, ki je precej starejši od razvpite »Neodvisne države Hrvaške«, dejansko marionetne tvorbe v času druge svetovne vojne. Izhaja namreč iz časa borbe proti Turkom, vzklik se je pojavljal tudi kasneje in tudi v NDH, kar pa ne pomeni, da je ustaški. Podobna zgodba je pri nas z modrim orlom – le malo Slovencev ve, da je bil predelan grb dežele Kranjske v 19. stoletju že splošni nacionalni simbol, saj se je pojavil na prvi slovenski zastavi. No, večina bi danes za ta simbol rekla, da je domobranski – torej nacifašistični. In zato nesprejemljiv in zavržen, kar pa ne velja za nekatere druge simbole, kot denimo rdeča zvezda, srp in kladivo. In tu se vidi, kako pohabljen je naš zgodovinski spomin.

Marsikdo bo rekel, češ na Thompsonovih koncertih se pojavlja ustaška ikonografija. No, resnici na ljubo se res tu in tam pojavi kateri od teh simbolov. Kar pa ni noben dokaz, iz katerega bi se dalo sklepati na celoto – tako kot bi recimo tržaški neofašisti na podlagi slovenskih borčevskih mitingov sklepali, da smo vsi Slovenci brez izjeme komunisti. Ker imam med Hrvati veliko znancev, lahko rečem, da tam k sreči prevladuje vključujoče domoljubje, kot ga je pri nas učil že Anton Martin Slomšek. Le manjši del teh pa pripada izključujočemu nacionalizmu, ki je neprijazen tudi do Slovencev. To je pač splošna zakonitost povsod, tudi pri drugih narodih. Je pa populistično opletanje z ustaštvom lahko koristno za »futranje« levičarskih ambicij, ki ne morejo uspevati brez prisotnosti »sovražnika« oziroma antiteze v heglovski dialektiki. Zelo malo ljudi pa ve, da je Pavelićev režim dejansko rezultat tragičnih dogajanj (strelski napad na poslanca Stjepana Radića v parlamentu) v Kraljevini Jugoslaviji, kjer se je skrajno krilo hrvaške stranke prava pomaknilo v ilegalo v tujino, od tam pa začelo izvajati teroristične akcije, uperjene proti tedanji hegemonistični srbski politiki. Takšen način je bil seveda velika klofuta za mnoge zmerne hrvaške domoljubne sile, ki jih je poosebljal škof Josip Juraj Strossmayer. Po koncu vojne pa je Titov režim poskrbel za to, da je Hrvaška v ustavo dobila močan poudarek na srbski manjšini, kar naj bi preprečevalo morebitne ambicije k reprizi NDH. V času afere z Maspokom (masovno gibanje) so tako ostro preganjali vsak poskus hrvaškega domoljubja. Leta 1981 je komunistično sodišče v Mostarju obsodilo župnika iz Medžugorja patra Joza Zovka tudi zato, ker so mu romarji prinašali tudi sveče v barvah hrvaške zastave, kar naj bi bil dokaz za fašistično navezo v Medžugorju.

Ta dejstva navajam sicer bolj mimogrede, vendar pa kot prikaz zgodovinske cenzure domoljubnih čustev. Thompsonov dodatni »greh« pa je v tem, da je domoljubne vsebine vnesel v prostor, kjer tega nihče ne bi pričakoval – v rock glasbo. Vanjo je vnesel tudi duhovno vsebino, saj eden od njegovih albumov nosi naslov »Ora et labora«, kar po slovensko pomeni »moli in delaj«. Verjetno ste prepoznali starodavno geslo evangelizatorja Evrope sv. Benedikta, na katerega so nekateri zelo alergični. Namreč, ko je minister za kulturo v Demosovi vladi dr. Andrej Capuder samo omenil to geslo v svojem govoru za kulturni praznik, je starorežimska kulturniška scena dobesedno pobesnela. A to ni bila zgolj neka spontana politična reakcija, ampak duhovni boj. Tako kot je duhovni boj tudi slovensko (in še katero) besnenje proti Thompsonu, ki je očitno hud strup za globalno levico, saj vdira v popkulturno sfero, nad katero so si doslej lastile monopol tiste sile, ki sedaj Thompsonu tako nasprotujejo. Zato je omenjena pop ikona hrvaških domoljubov nekaj posebnega. V statistiki hrvaških izvajalcev, ki nastopajo pri nas in v glavnem propagirajo balkanski cigu-migu za rajo, verjetno ne pomeni kaj dosti, tudi če ga nikoli ne bo k nam. A prav zato, ker tako izstopa in je zanimiv tudi za del slovenskih ljubiteljev glasbe, je očitno zelo nevaren. Nevaren, ker v družbeni prostor vnaša agendo, ki jo apostoli »odprte družbe« odganjajo stran kot nadležne muhe. Tudi zato je Thompson nezaželen v mnogih evropskih mestih, kjer so nosilci oblasti privrženi globalni levici.

Pri nas verjetno kaj podobnega še lep čas ne bomo imeli, tudi zato, ker se za zdaj še ni našel dovolj karizmatičen in krščansko-domoljubno usmerjen izvajalec »trših ritmov«, saj je slovenski trg za glasbo z duhovno naravnanimi besedili zelo neprijazen. Takšne glasbe verjetno niti radio Ognjišče ne bi predvajal, predvsem zaradi specifičnosti svojega občinstva. A če bi se takšen izvajalec vendarle pojavil, bi verjetno doživel še hujše preganjanje kot Thompson. In vprašanje je, če bi sploh lahko imel koncert v domovini. In verjetno je tudi to razlog, da slovenske različice Thompsona ni in je ne bo.

Kar pa se tiče nepotrebne prepovedi: prepričan sem, da lahko slovenska policija dovolj učinkovito nadzira prizorišče koncerta in izreče kazni tudi morebitnim sejalcem nestrpnosti. Hkrati pa je tudi res, da noben takšen koncert ne bo imel toliko totalitarnih simbolov in groženj s smrtjo kot zborovanja naših tako imenovanih antifašistov. In če bo upravičenost in neupravičenost prepovedi spet tehtalo kakšno naše sodišče, bo moralo najprej pregledati posnetke kolesarskih protestov in podobnih vstajniških zborovanj, da bo sploh lahko realno ocenilo vse levičarske privide o fašizmu in ustaštvu. Prikazni v glavah »varuhov grala« so lahko pokazatelji težkega bolezenskega stanja...

 

nazaj na vrh