Pravica Jerneja Š. ali lekcija o svobodi govora Izpostavljeno

  • Napisal  Jože Biščak
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Jože Biščak. (Slika: arhiv Demokracije) Jože Biščak. (Slika: arhiv Demokracije)

Božična »čestitka« državnega sekretarja na ministrstvu za šolstvo Jerneja Štromajerja, »gašenje požara« ministra Jerneja Pikala in odzivi kažejo na tipično bolezen, za katero bolehajo nekatere tranzicijske države (čeprav se bolezenski znaki kažejo tudi v zahodnih demokracijah) – mešanje in brisanje meje med javnim (državnim) in zasebnim, čeprav sta javno in zasebno vsaj toliko oddaljena drug od drugega, kot sta severni in južni pol.

Da na kratko ponovim. Štromajer je za Božič na Twitterju objavil fotografijo vhoda v kino Princa Charlesa (Prince Charles Cinema) v Londonu. Tam je pisalo: Vesel Božič, umazane (ali smrdljive) živali. Kasneje se je opravičil, njegovo »voščilo« je minimaliziral tudi minister za šolstvo Jernej Pikalo. Del javnosti na družbenih omrežjih je bil ogorčen in je pozval k odstopu, del je bil tiho, del se je Štromajerju postavil v bran, češ da ga zdaj kritizirajo tisti, ki so običajno najglasnejši, ko je treba braniti svobodo govora in izražanja. In da je Štromajer pač izrabil to svoboščino, ki mu je zagotovljena v ustavi, in Božič komentiral s citatom iz filma Sam doma.

Vse lepo in prav. Res je, Štromajer ima kot posameznik (zasebnik) pravico izražati tudi za druge žaljiva stališča. Tisti, ki se počutijo užaljeni ali prizadeti, imajo vse možnosti, da na sodišču sprožijo civilne tožbe. Nato je naloga sodnikov, da v skladu z zakonodajo ocenijo, ali je bil zapis toliko žaljiv, da je treba državnega sekretarja sankcionirati. In pika. Težava nastane, ker on ni običajen posameznik: je državni funkcionar in politik, je del vladajoče koalicije, ki upravlja z državo, je del izvršne oblasti, ki ima monopol nad represivnimi organi. In to je 24 ur na dan. Vse, kar naredi, naredi s pozicije moči. Takšne moči zasebnik (posamezni državljan) nima.

Bom povedal še malo bolj preprosto, da me bodo razumeli tudi razni crnkoviči in esihi. Svoboda govora je temeljna in za demokracijo najpomembnejša človekova pravica. Je matrica, pogoj vsake druge svoboščine in pravice. Brez nje bi bile druge svoboščine le mrtve črke na papirju. Nanaša se na človeka kot posameznika, saj človekove pravice niso skupinske. Da jih vsakokratna oblast (aktualne vlade) ne bi kršila, so zapisane v ustave. Temeljne (izvorne) človekove pravice se torej nanašajo na odnos oblasti (države) do državljanov (zasebnikov). Da posamezniku država ne prepreči, da se svobodno izraža oziroma da ga ne cenzurira.

Poglejmo si tri primere, kjer prihaja do tipičnih zablod pri razumevanju svobode govora oziroma cenzuri. Leta 2016 je režiser Prešernove proslave jokal, da je bil deležen cenzure. Pa ni bil. Naročnik proslave je bil upravni odbor, posledično ministrstvo za kulturo, ki je prireditev tudi financiralo (resda v imenu davkoplačevalcev). In kot tak ima upravni odbor vso pravico, da poseže v scenarij proslave. Režiser je imel vse možnosti, da tako zahtevo po spremembi scenarija zavrne in odkloni nadaljnje sodelovanje. To je njegova pravica, kot je pravica upravnega odbora, da zahteva tako proslavo, kot so si jo člani zamislili. Cenzura bi bila, če bi režiser z zasebnimi sredstvi režiral zasebno proslavo tako, kot si jo je zamislil, in bi v to posegla država, ki bi prepovedala predstavo ali njene dele.

Drugi primer je letošnji. Kanadska javna televizija je iz filma Sam doma izrezala tisti del, kjer se v hotelu pojavi Donald Trump. Ali je to cenzura? Da. Preprosto zato, ker gre za javno televizijo, ki jo plačujejo vsi davkoplačevalci in na katero ima vpliv tudi država. Aktualna kanadska oblast pa je vse prej kot naklonjena ameriškemu predsedniku. Če bi to naredila zasebna televizija, ki jo prostovoljno plačujejo posamezniki, bi temu težko rekli cenzura. Cenzura je torej zatiranje svobode govora, svobodnega pretoka informacij skozi različne komunikacijske kanale (zasebni mediji, gledališča in drugo) s strani države.

Tretji primer je najstarejši. Leta 2005 je Mark Žitnik, šef odnosov z javnostmi v Casinoju Kongo, na svojem Facebooku profilu zapisal: »Bruha se mi ob seznamu ministrskih imen! GorenjakVizjak, Turk, ČrnačErjavecNovak - niti v najgrozljivejšem scenariju igralska zasedba ne bi bila taka.« Joc Pečečnik, lastnik casinoja, ga je nemudoma odpustil. In to ni bila kršitev Žitnikove svoboščine do svobode govora. Casino je v zasebni lasti, lastnik določa strategijo in vrednote podjetja. Če zaposleni ne delujejo v skladu s tem, jih lahko odpusti.

Zdaj, ko smo na konkretnih primerih razčistili nekatere pojme, se vrnimo k Jerneju Štromajerju. Njemu ni nihče odrekal pravice, da pove, kar si pač misli o Božiču. In temu primerno tudi vošči. Tudi zanj velja svoboda govora. Zgražanje dela javnosti ne pomeni, da bi morala zdaj oblast Štromajerja preganjati zaradi, če uporabim izraz levičarjev, sovražnega govora, se pravi sovražne nastrojenosti proti kristjanom, ki praznujemo Božič. Če sem prav spremljal, tega tudi ni nihče predlagal. Je pa del javnosti zahteval, da odstopi. Ker je del oblasti in ker si takih izjav kot politični funkcionar ne bi smel privoščiti. In pri tem ne gre za vprašanje svobode govora, ampak za politično vprašanje.

Nasprotno pa je šlo pri izjavi Marjana Šarca, da morajo državna podjetja premisliti, ali naj še oglašujejo v (zasebnih) medijih, ki naj bi razširjali nestrpnost, za vprašanje zlorabe oblasti z namenom, da bi bila določenim (opozicijskim) medijem onemogočena z ustavo zagotovljena pravica do svobode izražanja in širjenja idej. Šarcu seveda kot zasebniku nihče ne odreka pravice, da pove svoje mnenje, toda Šarec je v tem trenutku človek, ki vodi izvršno oblast, ki ima v Sloveniji največja pooblastila in je s pozicije moči najmočnejši človek v državi. In vsako njegovo besedo je potrebno razumeti kot besedo oblastnika, ne kot običajnega državljana.

Spomnite se državnega sekretarja na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve Marka Štrovsa, ko je pred več kot desetimi leti izjavil, da je edino, kar ogroža upokojence, Matilda. Del javnosti je bil seveda zgrožen, opozicija je zahtevala odstop. Janševa vlada ga je na koncu tudi razrešila. Štrovsu ni bila odrekana pravica do svobode izražanja, bilo je politično vprašanje o primernosti take izjave s pozicije moči. Enako je v primeru državnega sekretarja Jerneja Štromajerja. Odgovornost je zdaj na Jerneju Pikalu in premierju Marjanu Šarcu. Kakršnakoli bo pač njuna odločitev, bo šlo v vsakem primeru za politično vprašanje med nosilci izvršne oblasti, nikakor ne za vprašanje svobode govora kot človekove pravice, ki se vedno in izključno nanaša na odnos oblasti do zasebnika. Štromajer, Pikalo in Šarec pa so del te oblasti, ki upravlja z državo.

Pomislite za trenutek, da bi Štromajerjevo »voščilo« uporabil Večerov trojček: Uroš Esih, Marko Crnkovič ali Svetlana Slapšak. Del javnosti bi se zgražal, kritiziral, nekateri bi pozvali lastnika Večera, da jih odpusti. To nikakor ne bi bil poziv k kršitvi njihove pravice do svobode izražanja. Oni so zasebniki, svoja razmerja med seboj urejajo kot zasebniki, in to načeloma brez vmešavanja države oziroma nosilcev (politične) moči. Če bi koga lastnik zaradi tega odpustil, je to njegova pravica. Enako je pravica Jerneja Pikala, da od svojega državnega sekretarja zahteva odstop. Težava bi nastala, ko bi oblast (država) koga izmed vpletenih kazensko preganjala zaradi izrečenih besed oziroma bi mu z grožnjo prisile prepovedala govoriti.

Seveda imajo besede zasebnika ali oblastnika povsem drugačno težo. Če bi zasebnik (denimo Franc Novak) dejal, da »mora država kazensko preganjati tiste, ki blatijo dobro ime premierja«, bi večina samo zamahnila z roko, češ kaj neki govoriči ta lunatik. Ko bi pa te besede izrekel predstavnik izvršne oblasti (ali države), dobijo povsem drug pomen. To bi bila neposredna grožnja pod uporabo prisilnih sredstev vsem zasebnikom, ki si upajo kritizirati vlado. In zloraba oblasti par excellence.

nazaj na vrh