Poslednje silvestrovanje Josipa Broza Tita Izpostavljeno

Gašper Blažič Gašper Blažič

Če ste kdaj kolikor toliko pozorno prebirali Sveto pismo (vsaj evangelije), verjetno niste mogli zgrešiti Jezusovih neprestanih konfliktov s farizejsko bratovščino, pismouki in člani t. i. Velikega zbora (hebr. sanhedrin, gr. sinedrion). Kadarkoli je namreč prišlo do kakšnega spopada na javnem kraju, so se morali zalezovalci ali zadržati ali pa se celo odpovedati nameram, da bi Jezusa prijeli in odpeljali. Zakaj? Ker »so se bali ljudstva«. In to že takratk, ko so Jezusa preiskušali z vprašanjem, ali je bil Janezov krst od Boga ali od ljudi (Mr 11,32; prim. Lk 22,2).

 

Strah je bil vedno hvaležno gorivo totalitarnih režimov in nasploh vseh avtoritarnih vladarjev. Vključno s Herodom Vélikim, osovraženim kraljem idumejskega porekla, ki je izvoljenemu ljudstvo zavladal kot marioneta rimskega okupatorja in je najbolj postal znan kot morilec betlehemskih otrok. Že ko so mu modri z Vzhoda prinesli novico o novorojenem judovskem kralju, se je Herod vznemiril (prim. Mt 2,3), z njim pa tudi ves Jeruzalem, saj se ni vedelo, kaj naj bi to pomenil prihod novega kralja. Ne glede na to, da je trideset let kasneje Jezus v zasebnem pogovoru s prokuratorjem Poncijem Pilatom sam dejal, da njegovo kraljestvo »ni od tega sveta« (Jn 18,36), je Herod novico o judovskem kralju razumel kot grožnjo njegovemu prestolu. In ko mu prva prevara – da bi mu modri po povratku iz Betlehema v Jeruzalem natančno poročali o detetu in njegovi lokaciji – spodletela, se je lotil nedvomno enega najbolj ostudnih zločinov, to je pobijanje otrok. Iz preventivnih razlogov kajpak – ne glede na to, da številni sodobni zgodovinarji tajijo omenjeni zločin, češ da gre le za legendo iz Svetega pisma in da Jezus v resnici sploh ni obstajal.

In kaj je bilo lažje kot z novim pokolom še bolj prestrašiti že tako prestrašeno ljudstvo, ki je verjetno poznalo Pridigarjevo misel »Niti v svojih mislih ne preklinjaj kralja.« (Prd 10,20a) Ne glede na to pa se je se Herod – kljub svojemu krvavemu slovesu, saj ni prizanesel niti svojim ženam in otrokom – v zgodovino vpisal tudi kot gradbenik. A tako je bilo tudi z vsemi ostalimi vladarji, ki so svojo oblast utrjevali na prelivanju krvi. V mislih imam tudi dva evropska Heroda dvajsetega stoletja: eden je bil romunski tiran Nicolae Ceauşescu, drugi pa Josip Broz Tito – ki, mimogrede, niti ni bil kakšen navdušen idejni oče velikih gradbenih projektov, saj je številne rezidence in posestva »podedoval« kar od Karadjordjevićev, dotedanje srbske vladarske dinastije.

Ena od takih posestev se še danes nahaja v Karadjordjevu blizu Bačke Palanke v Vojvodini (Srbija). Iz starega vzgajališča žrebet nekdanje Avstroogrske je kasneje v Kraljevini SHS nastalo lovišče in park, nad katerim je kasneje prevzela nadzor »bratska« JLA. Tam so nato zgradili tudi rezidenco, v kateri se je pogosto zadrževal Tito, kakšno desetletje po Titovi smrti pa je dobila zloglasen prizvok zaradi »džentelmenskega« sporazuma med tedanjima voditeljema Srbije in Hrvaške Slobodanom Miloševićem in Franjem Tudjmanom, ki sta se v omenjeni rezidenci očitno počutila precej domače, ko sta na novo začrtala delitev nekdanje Titove dediščine. Kakorkoli že, rezidenca »kraljevskega imena« Karadjordjevo – mimogrede, glavni »sveti kraj« Karadjordjevićev se nahaja v Oplencu v Šumadiji – je že kmalu po Brionih in razvpitem brionskem plenumu iz leta 1966, ki je s položaja odnesel dotedanjega Titovega zvestega pribočnika Aleksandra Rankovića, dobil precej zloglasen pridih. Tudi v izteku leta 1979, kjer je Tito preživljal še zadnje tedne pred odhodom v skoraj sveže zgrajen (Zemljaričev) Klinični center v Ljubljani, ki je bila njegova zadnja postaja življenjske poti, čeprav je po prvem valu zdravljenja za nekaj časa odšel na Brdo pri Kranju.

Prav tistega decembra 1979 se je zdravstveno stanje državno-partijskega poglavarja naglo slabšalo. Osmega decembra se je še zadnjič postavil pred fotoaparat z ujetim srnjakom (verjetno so mu tudi tega privezali, da ga ne bi zgrešil; zgodovinarja Slavko in Ivo Goltdstein poročata o »kapitalnem medvedu«), nato pa je moral odpovedati svojo udeležbo na proslavi ob 175. obletnici prve srbske vstaje. 18. decembra se je zgodila skupna seja predsedstva SFRJ, predsedstva ZKJ ter Sveta za ljudsko obrambo, še zadnja, kjer je bil prisoten ostareli maršal, ki se je ob tem sporekel s predsednikom izvršnega sveta SFRJ Veselinom Djuranovićem. Slednji je namreč mimo dnevnega reda ponudil v potrditev sklep o devalvaciji dinarja za 30 odstotkov ter nova mednarodna posojila, saj je bila gospodarska kriza strašanska. »Dovolj je pol možganov, da se odločite za devalvacijo. Kje pa ste imeli pamet takrat, ko ste dovolili tak razvoj…?« trpke Titove besede navaja Goldstein, nakar je Djuranović diplomatsko ponudil odstop. Prav tovrstna gospodarska situacija je bila tudi povod, da je tiste dni v Karadjordjevo po nekaterih podatkih priletel tudi slovenski republiški vrh na čelu s predsednikom ZKS Francetom Popitom, ki je »Staremu« bral levite, češ gospodarstvo je v razsulu, vsak čas lahko pride do kolapsa. Tudi trdorokec Popit se je namreč začel zavedati izgubljenih priložnosti. Po dokaj stabilnih sedemdesetih letih je pet let po sprejemu zadnje jugoslovanske ustave, katere idejni oče je bil tedaj že umrli Edvard Kardelj, je naftna kriza po vzponu Homeinija in njegovih revolucionarjev v Iranu (začela se je namreč vojna z Irakom, Sovjetska zveza pa je začela z vojaško intervencijo v Afganistanu) hitro spodnesla rezerve, ki jih je imelo jugoslovansko gospodarstvo zaradi povezav z »neuvrščenimi«. Krute posledice Titovih čistk iz leta 1972 so se pokazale v vsem svojem sijaju. In tu je spet privrel na površino prastari strah – strah pred ljudstvom, ki bo v zavesti, da nima več kaj izgubiti, vzelo pravico v svoje roke in sprožilo splošno vstajo proti režimu. Prav zato so komunistični oblastniki začeli v tistem času krepiti represijo in občutek psihoze o ogroženosti s strani zunanjih in notranjih sovražnikov. Potrebovali pa so seveda samo zadostno krpo, da so nekako pokrpali gospodarske luknje in v jeziku južnih bratov »pregurali« najhujšo krizo, s čimer so se za las izognili kolapsu.

Titovo zadnje silvestrovanje je bilo sicer še vedno svečano, vendar tokrat povsem turobno. Po zadnjem druženju z JLA na »njen« dan 22. decembra je postalo jasno, da je to slovo. Mediji so morali sicer po partijski disciplini lagati ljudstvu, da je vse v redu in da tudi s Titom ni nič narobe. Načrtovali so, da bo Tito svoje novoletno praznovanje, za katero so vsi upali, da ne bo zadnje, preživel na Brdu pri Kranju, vendar so proslavo zadnji hip odpovedali. Organizirali so veliko manjšo zabavo v krogu družinskih članov in najtesnejših sodelavcev v Karadjodjevu. O podrobnostih niso poročali. Da pa se na svojem poslednjem silvestrovanju jugoslovanski diktator ni počutil dobro, pove podatek, da je takoj po novoletnem praznovanju moral oditi v bolnišnico. Potek dogodkov je znan. Po njegovi smrti je še nekaj časa sledilo obdobje dogmatske sivine pod vtisom gesla »Po Titu Tito«, medtem ko je nova jugoslovanska vlada pod vodstvom Milke Planinc skrbela za zategovanje pasov z nepriljubljenimi ukrepi. »Skrivni del« programa ZKS iz leta 1958 z demokratizacijo in pluralizacijo je prišel na vrsto šele od sredine osemdesetih let dalje.

In pogled na poslednjo Titovo silvestrsko noč s štiridesetletno distanco? Lahko ugotovimo, da smo priče kontinuiteti, ki je v veliki meri posledica dejstva, da narod nikoli ni razumel politike v tistem njenem prvotnem pomenu – vedno se je čakalo, kaj bo rekel in kako bo ravnal »Stari«, kako bo ravnala partija in razni organi, od leta 1990 naprej pa stranke, tako na oblasti kot v opoziciji. Zagotovo je strah pogonsko gorivo tudi sedanje vladajoče elite, kar dokazujejo številni skorajda tipični socialistični administrativni ukrepi, kot je denimo dvig minimalne plače (po novem letu se bo neto minimalna plača dvignila za 33 evrov, a posledice bodo velike podražitve), pa povečevanje policijske represije, medtem ko se ljudstvo napaja z »opijem« v podobi dr. Jerneja Štromajerja. Šarčevi vladi se torej niti ni treba bati ljudstva – splošnega odpora ne bo, kajti vsi čakamo na nove volitve, ki pa bodo šele dve leti in pol. Ulice in trgi bodo verjetno res precej polni za Silvestrovo (ki ima, mimogrede, ime po papežu Silvestru), a to bo pač bolj posledica refleksa po kruhu in igrah kot pa po civilnem uporu…

P. S.: To je sicer tudi moja zadnja spletna kolumna v tem koledarskem letu. Zato vam lahko, drage bralke in bralci, za novo leto 2020 zaželim čim več državljanskega poguma in novega razumevanja politike v izvirnem pomenu. Z drugimi besedami: ne čakajte na maj, ne čakajte na stranke, ukrepajte in bodite aktivni, če si res želite sprememb. Naj vas ne ohromi strah, zanj nimate razloga - razloge zanj imajo tisti, ki vam vladajo in nad vas pošiljajo policijo...

nazaj na vrh
Piškotki

Piškotke uporabljamo za prilagoditev vsebin in oglasov, za zagotavljanje funkcij družbenih medijev in za analizo našega prometa. Poleg tega analiziramo informacije o vaši uporabi našega spletnega mesta in s tem zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo.