Osvobodilna fronta – velika prevara Izpostavljeno

  • Napisal  Gašper Blažič
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Predstavniki SD polagajo venec pred spomenik pred Vidmarjevo vilo, v Rožni dolini, v Ljubljani Predstavniki SD polagajo venec pred spomenik pred Vidmarjevo vilo, v Rožni dolini, v Ljubljani

Čeprav je 27. april od osamosvojitve Slovenije dalje v koledarju označen kot »dan upora proti okupatorju«, je treba vedno znova spominjati na zlagano vsebino tega praznika. Nekdaj se je namreč ta dan praznoval kot »dan Osvobodilne fronte«, čeprav se na ta dan ni zgodilo nič takšnega, kar bi lahko praznovali. 

Dan prej, 26. aprila 1941, so komunisti skupaj z nekaterimi političnimi skupinami ustanovili Protiimperialistično fronto, ki pa ni izvajala kakšne uporniške dejavnosti proti okupatorju v primerjavi s pripadniki organizacije TIGR. Ti so se fašizmu aktivno upirali že pred vojno, dobra dva tedna po ustanovitvi PIF, natančneje 13. maja 1941, pa so se spopadli z okupatorjem na Mali gori pri Ribnici.

Stalinove ljudske fronte

Kakšno je dejansko ozadje ustanovitve PIF, ki se je šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo (22. junija 1941) preimenovala v Osvobodilno fronto? Sile osi so napadle tedanjo Kraljevino Jugoslavijo na cvetno nedeljo, 6. aprila, najprej z letalskim napadom na Beograd in druga mesta, sledil je vdor okupacijskih čet, jugoslovanska vojska pa se je hitro vdala. Vse to je bila posledica dramatičnih dogodkov že pred začetkom napada, ko je prišlo do državnega udara in odstavitve regenta, princa Pavla Karađorđevića in odstopa Jugoslavije od trojnega pakta. Komunisti so tu igrali dvojno igro, saj so nemškega okupatorja v skladu s sporazumom med Hitlerjem in Stalinom iz leta 1939 pozdravili z navdušenjem. Stalin je imel tudi v načrtu, da bi komunistične partije po Evropi izvajale revolucijo postopoma, in sicer pod krinko ljudskih front. Komunistična partija Slovenije se sicer ni čisto držala tega načrta, kar je pokazal tudi kasnejši potek dogajanja, je pa zato uspešno prevzela oblast.

Kocbeka v začetku ni bilo

Zgodovinska poročanja o ustanovnem sestanku PIF oz. kasnejše OF se precej razlikujejo. V Vidmarjevi vili naj bi se bili sešli njen lastnik Josip Vidmar, iz KPS, ki je sklicala sestanek, so se sestanka udeležili Boris Kidrič, Boris Ziherl in Aleš Bebler, v imenu krščanskih socialistov pa Tone Fajfar. Kulturne delavce naj bi poleg Vidmarja zastopali še Ferdo Kozak in Franc Šturm, sokole pa Josip Rus. Vsebina sestanka, ki naj bi bil po nekaterih podatkih sestanek Društva prijateljev Sovjetske zveze, ni znana, saj dokumenti o tem ne obstajajo, izjave udeležencev pa so si nasprotujoče. Nekateri so govorili o oboroženem odporu proti imperializmu, vendar to ni potrjeno. A če smo že pri imperializmu, naj spomnimo, da so k imperializmu prištevali celoten Zahod. Sicer pa naj bi k PIF oz. OF pristopilo skupaj 15 skupin, nekatere šele po vojni, medtem ko so bile vmes tudi tiste, ki so bile kasneje izključene – denimo Stara pravda, h kateri je spadal tudi kasnejši disident Ljubo Sirc, vodil pa jo je Črtomir Nagode. Krščanski socialist Edvard Kocbek se je v OF vključil nič prej kot avgusta 1941 – zanimivo, zaradi pakta med Hitlerjem in Stalinom ga sodelovanje v PIF ni preveč mikalo, v to druščino se je vključil, šele ko je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo.

Prijatelji Sovjetske zveze

Ob vsem tem je zanimivo, da slovenska javnost ne pozna »predzgodovine« OF. Že leta 1940 naj bi bila Kidrič in Ziherl nagovarjala liberalnega kulturnika Josipa Vidmarja k ustanovitvi Društva prijateljev Sovjetske zveze in Vidmar je v to privolil. To je bilo v času, ko se je Kraljevina Jugoslavija politično spet zbližala s Sovjetsko zvezo, saj so dotedanjo največjo zaveznico Francijo že okupirale Hitlerjeve čete. V društvu so sodelovale skupine, ki so tudi evidentirane kot »ustanovne skupine« PIF oz. OF, to so levi del telovadnega društva Sokol in levičarski kulturni ustvarjalci pa tudi Fajfarjeva frakcija krščanskih socialistov. Šlo je torej za nekakšno prosovjetsko politično skupino, saj je večina politične strukture na Slovenskem nasprotovala političnemu povezovanju s Stalinom. Po okupaciji je demokratični del slovenske politike odšel v ilegalo in ustanovil Slovensko zavezo, komunisti pa so s t. i. dolomitsko izjavo samo formalizirali svoj monopolni položaj v OF. Ta je bila samo vaba za tiste, ki so v OF videli demokratično organizacijo, ki se je bojevala proti okupatorju. V resnici je šlo le za kritje komunistov, ki so se največkrat skrivali za frakcijo krščanskih socialistov, katere najvidnejši predstavnik je bil kasneje Edvard Kocbek. Slednji je v svojem zanosu takrat podpiral tudi mnoge komunistične zločine in po vojni užival življenje privilegiranca, a ne dolgo – že leta 1952 so ga komunisti tako rekoč čez noč potisnili v izolacijo in javno sramotenje. Za Kocbeka se je začela kalvarija, v kateri je sredi sedemdesetih let tudi javno spregovoril o povojnih pobojih.

Datum so si izmislili

A nekatera nova odkritja, povezana s Kocbekom, dejansko postavljajo ustanovitev OF v še bolj čudno luč. Kot je Kocbek zapisal leta 1971, ko je bil že izobčenec, »zgodovina NOB ne pozna nobene uradne ustanovitve Osvobodilne fronte. Tudi antifašistična fronta ni bila ustanovljena, kajti ta je obstajala že pred razpadom Jugoslavije«. Andrej Inkret povzema Kocbekove zapise s trditvijo, da datum 27. april dejansko nima nobene vloge. »Ta datum je nastal manipulativno, Kidrič je potreboval datum ustanovitve in zato so pač neki debaterski sestanek pri Vidmarju proglasili za zgodovinski datum ustanovitve OF.« In kar je najbolj smešno: dan OF, ki je bil uradno uveden leta 1948, je obstajal le do leta 1951, nato pa so ga slovenski komunisti ukinili kar sami, saj v duhu jugoslovanstva niso želeli, da bi nastali spori med jugoslovanskimi republikami glede datumov in začetka bojev. Srbi so namreč svoj dan vstaje praznovali 7. julija in so imeli nekakšno prednost pred drugimi narodi nove Titove Jugoslavije. Slovenski komunistični vrh je zato uvedel t. i. dan vstaje, in sicer 22. julija, na dan, ko so leta 1941 trije komunisti napadli orožnika slovenskega rodu in ga ranili. Skratka, čista partijska farsa. Josip Vidmar, ki je podprl ukinitev OF, si je vrnitev dneva OF spet zaželel leta 1968. In so ga spet uvedli. In se je z novim imenom ohranil tudi v koledarju državnih praznikov Republike Slovenije − v posmeh zgodovinskim dejstvom.

Gašper Blažič

nazaj na vrh