fbpx

Mitja Iršič: Naj bo jasno: Socialisti niso liberalci! Izpostavljeno

  • Napisal  Mitja Iršič
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Mitja Iršič Mitja Iršič

Slovarska definicija liberalizma pravi, da je liberalizem gospodarska in politična miselnost, nastala v kapitalizmu, ki poudarja gospodarsko in politično svobodo. Se pravi – liberalec je kapitalist, katerega definirata gospodarska in politična svoboda. Kako se je socialistom uspelo pretihotapiti v domeno liberalizma, ki je po definiciji antiteza socializma?

 

Potem, ko je bil komunizem s ponavljajočimi družbenimi eksperimenti dokončno empirično poražen tudi socialističnemu gibanju, ki je predstavljalo postajo na poti do pravega komunizma ni kazalo dobro. Še francoski filozofi navdušeni nad utopičnimi idejama o enakosti so morali priznati, da se jedro socialistične ideje konča zmeraj na enak način, ne glede na to kako se ga lotimo. Socializem je propadel na toliko različnih načinov, da se je bilo enostavno nemogoče skrivati za tezo “to še ni bil pravi socializem”. Propadel je v afriškem tretjem svetu, propadel je v azijskih in evropsko-evrazijskih imperijih. Propadel je v latinski in karibski Ameriki. Edini način za rehabilitacijo socializma je bil ta, da se izumi na novo.

In to je zahodnim socialistom zelo dobro uspelo. Slovenci so kot vedno le sledili trendom. Socialisti so postali liberalci. Zagovorniki velikih davkov, velike države, vseprisotnega nadzora in državnega intervencionizma so si čez noč dodali pridevnik, ki je prej označeval kapitaliste. Salto mortale, ki jim je uspel je nekaj neprimerljivega v zgodovini. Kot če bi Metod Trobec postal direktor zavoda za pretepene ženske. Kot če bi Luka Mesec postal koordinator zbornice AmChan. Kot če bi Marjan Šarec zmagal na debatnem krožku.

Liberalni socializem z napako
Njihova rešilna bilka, katere so se oprijeli na poti po reki proti slapovom, je bila socialna demokracija oz. liberalni socializem. Ideja sama je starejša od marksizma. John Stewart Mills je že v 19. stoletju govoril o nekakšnih delavskih kooperativah, ki bi obstajale paralelno z običajnimi zasebnimi družbami in o davkih na dediščino, kar bi po njegovem popravilo največje krivice kapitalizma – neenakomerno porazdelitev in akumulacijo premoženja. Nekateri misleci, ki so se prvi ukvarjali z neenakostjo, so izhajali iz napačne premise, da je lahko človek resnično svoboden le ko je enak drugim ljudem. Liberalci 18. in 19. stoletja so nagonsko zavračali tisočletno tradicijo monarhičnega kastnega sistema in so v kapitalizmu, ki se je komaj začel razvijati videli le še eno oviro do prave osvoboditve človeka, preden bo postal bitje, ki bo utiliziralo vse svoje potenciale.

Predvsem jim ni bil všeč nebrzdan manufakturni socializem, kakršen se je sredi stoletja razvil v ZDA in Angliji. Proto liberalni socialisti niso hoteli kapitalizma povsem razkrojiti in ga nadomestiti s egalitarno utopijo. Zagovarjali so doktrino, ki bi ji danes Elisabeth Warren in Nancy Pelosi rekli “capitalism with rules” (kapitalizem s pravili). A socialni demokrati že po drugi svetovni vojni niso govorili le o pravilih obligacijskih razmerij, lokalnih inšpekcijskih pravil, mednarodnih bilateralnih sporazumov in pravil WTO. Že tedaj so v svoje govore vključevali strupeno komponento pravičnosti. Le naključju se imamo za zahvaliti, da so očetje EU desni, konservativni demokrati.

Del liberalcev je neoporečnih socialistov
Evropska socialna demokracija je sicer dolgo igrala igro med dvema ognjema. Nekakšna zahodna legitimirana pot v zvodeneli socializem, ki so ga prakticirale nekatere evropske države, preden so kot Kitajska konec osemdesetih spoznale, da edina pot do resničnega napredka vodi skozi kapitalizem. Potem so se – nič manj nerodno kot danes Kitajska – vrtele okrog spoznanja, da so demonizirane velike korporacije in njihov neverjetni razvojni potencial ključne pri razliki med Fritzom v zahodnem Berlinu z Mercedesom 190 in njegovem bratrancu Helmutom na vzhodu, ki se je vozil v Trabantu in čakal na petek, ko je bojda mesar zopet imel nekaj svežega mesa po dvotedenskem premoru. Kljub temu so se socialni demokrati zavedali, da morajo vsaj nekaj retoričnega ponuditi svojemu volilnemu jedru, ki so ga že takrat predstavljale zaradi globalizacije na rob potisnjene socialne zgube. Te so prej bile navajene osnovnega dela za tekočim trakom za 100 kratnik azijskih plač, zdaj pa so potrebovale srebrno kroglo, ki bi perpetualizirala njihovo superiornost proti delavcem v tretjih državah. Retorično so se takšnih volivcev lotili s pravičnostjo. Povedali so, da globalna ekonomska resničnost ni pravična. Delavci potrebujejo njih, da jih zaščitijo. Z državo kot gospodarskim subjektom.

Ideja pravičnosti je bila že po naravi nevarna – z velikim potencialom da metamorfozira v pošast, ki ji danes pravimo demokratični socializem. In res se je zgodilo točno to. Globalna socialna demokracija se je razcepila na dve frakciji. Prva, ki je ostala zvesta liberalnim načelom in je rešitve še vedno iskala skozi prizmo kapitalizma – ta danes izumira. In druga, ki je spoznala, da jim je ideja socializma dišala veliko bolj kot ideja liberalizma in so tisti prvi pridevnik obdržali, a le v nazivu tako kot kitajska komunistična partija komunizem. Ideološko so postali socialisti – taki, ki ne želijo kapitalizma le brzdati s pravili, ampak bi raje povsem zrušili sistem in ga postavili na novo – tokrat pa zares pravi neoporečni socializem.

Razrast “liberalcev” po svetu
Medtem, ko so se tradicionalni socialni demokrati igrali igro, da lahko kapitalizem v kombinaciji z močnim državnim intervencionizmom poskrbi za enakost vseh ljudi, se demokratični socialisti niso več pretvarjali. Vedeli so, da v kapitalizmu nikoli ne bo enakosti, ne pa tega, da pravičnost kot družbeni ideal ne spada v zapleteno globalno družbo, ampak bolj v džunglo. Odkrito so si začeli prizadevati, za spremembo mednarodnega sistema izmenjave v drugače sistem, ki ima veliko več skupnega s Sovjetsko zvezo, Severno Korejo, Kubo, Venezuelo in Kitajsko pred Dengovimi reformami, kot pa s sodobnim svetom, ki je skoraj izkoreninil globalno revščino in na noge postavil novi globalni srednji razred.

Danes smo priča razrastu te druge veje nekdanjih “liberalcev”, ki bi si še danes radi rekli liberalci, pa to niso. V ZDA Demokrati veljajo za stranko liberalcev, čeprav jih je od izvolitve Trumpa naprej prevzela vplivna radikalno-leva struja aktivistov na čelu z Bernijem Sandersom, Elisabeth Warren, Betom O’Rourkom, Kamalo Harris in natakarico Alexandrio Ocasio-Cortez. V Veliki Britaniji si je nekoč zmerno liberalne laburiste Blairove šole povsem podjarmil marksist Jeremy Corbyn. V svetu, kjer trdi socialisti vodijo ali pa nadzirajo ideologijo velikih globalno pomembnih strank, pa se imajo te še vseeno za liberalne, je veliko več semantičnega prostora, da se za liberalce proglasijo tudi Podemos, Siriza in Die Linke.

Ko slovenski “liberalci” opravičujejo še sto let samoupravnega socializma
Enak politični preskok smo doživeli tudi v Sloveniji. “Liberalni” četvorček LMŠ, SMC, SAB, Desus je tako liberalen kot so Rusi alkoholni abstinenti. To smo najbolje videli na zadnji Tarči, kjer so predsedniki liberalnih strank bili krvavo bitko z dvema ultrasocialističnima strankama – prepirali so se, kateri od njih je večji komunist. Vsi so bili absolutno skoncentrirani na to, kako iz davkoplačevalskega bazena izčrpati čim več sredstev in na to kako bodo nato izplen veselo delili, v skladu s svojim volilnim jedrom (SAB in Desus upokojencem, SD revežem brez pokojnine, Levica študentom in delavcem…), s tihimi konotacijami, da je edina pot do pravičnosti državno upravljanje podjetij.

Kako ustvarjati dodano vrednost, oz. kako gospodarstvu dovoliti dovolj svobode, da bi ustvarilo dodano vrednost, jim je bila španska vas, razen ko je šlo za brezvezne floskule o vlaganju v razvoj, kar pa spet pade v prvo kategorijo, o kateri tako radi govorijo – o trošenju plena. To so ljudje, katerih osnovna strategija se vrti okrog opravičevanja velike države, velikih davkov in vseprisotnega nadzora (nujno levičarske) oblasti. To so ljudje, za katere se vidi, da bodo naredili vse, da obdržijo državno hegemonijo nad gospodarstvom. Našli so tisoč in eno razlago zakaj se v državnih gospodarskih družbah tako nepotisitično kadruje, pa še tisoč in eno rešitev, seveda vse v skladu z igro “pretvarjajmo se, da privatizacija ni EDINA možna rešitev za presekanje gordijskega vozla.” Štirje “liberalci” so iskali retorične prijeme, kako opravičevati še 100 let samoupravnega socializma. Oprostite, kakšni liberalci so to?! Naj se že vendar preimenujejo v skladu s svojimi real-političnimi težnjami: Ljudska stranka Marjana Šarca. Stranka modernega socializma. Stranka prvorazrednih upokojencev. Stranka ljudske infrastrukturne iniciative.

Osrednja ideja liberalnega gibanja je svoboda posameznika in njegovega udejstvovanja v družbi. Tile fantje nimajo z liberalizmom nič. Borba za že izborjene pravice žensk in LGBTQ skupnosti, ki so bile že davno priborjene ni liberalizem. Želja po zakonski implementaciji večvrednosti zgoraj omenjenih kategorij ni liberalizem. Pozivi k odprtju mej za nedokumentirane migrante ni liberalizem, ampak antiteza le tega, saj liberalizem brez varnosti državljanov ne more biti uspešno implementiran. Cesar je bos. Liberalne ideje slovenskih kvaziliberalcev so antiliberalne. Z njimi ribarijo za tistimi posamezniki, ki se sicer ne zanimajo za politiko, a “vedo”, da bo desnica zagotovo uvedla verouk v šole, če zopet pride na oblast, poleg tega pa bo ženskam prepovedala delati, geje pa z institucionalnim šikaniranjem pregnala na margino družbe. Trendi mestni liberalci se lepijo na naše v liberalizem zapakirane trde socialiste in temu moramo narediti konec. Kako? Najprej tako, da javno širimo resnico o njihovem delovanju in dihotomiji njihove politične sprenevedavosti – politik, ki hodi na srečanja oboževalcev komunistične diktature ni liberalec. Politik, ki krvavo revolucijo enači s svobodo ni liberalec. Politik, ki navija za maksimiranje ekonomskega, socialnega in kulturnega nadzora države nad posameznikom in družbo ni liberalec. Naj se naši preštrihani komiji soočijo s tem dejstvom na naslednjih predvolilnih soočenjih. Nikoli se še niso. Odkar smo dobili Liberalno Demokracijo Slovenije – skriti podaljšek centralnega komiteja združenja komunistov Slovenije (kot tihi sopotnik takratne Združene liste socialnih demokratov – uradnih naslednikov komunističnih mesarjev). Pri nas je preskok uspel. Povsod pa ne.

Američani znajo kaznovati škodljivce, dajmo še Slovenci
V ZDA so se demokrati morali, soočiti z dejstvom, da je “liberalno” krilo ameriške politike infiltrirala islamistično-socialistična internacionala, ki sovraži korporacije, kapitalizem, konservativizem, krščanstvo, judaizem – še posebej Izrael, sovražijo celo svojo domovino. Zaradi tega utegnejo na naslednjih volitvah v predstavniški dom izgubiti desetletja zagotovljeno predstavniško mesto v newyorškem 14. kongresnem okrožju. Zakaj? Zato, ker so tamkajšnji liberalci spoznali, da njihova novo nastala strast do socializma gre do tam, ko začne načenjati njihove denarnice. Ko je njihova predstavnica, samooklicana demokratična socialistka Alexandria Ocasio Cortez zapravila več milijard vreden posel z Amazonom, ki bi ne le okrožju ali mestu, ampak celotni zvezni državi pošteno dvignil življenjski standard, potem pa se je celo hvalila, da izgon Amazona pomeni zmago revnih nad bogatimi, so ljudje zastali in začeli razmišljati. Tudi etnično raznoliki migranti, ki sestavljajo njeno volilno bazo. Ljudje si želijo dela. Razumejo, da Amazonu država ne bi “podarila” milijard dolarjev, ampak da bi le ta plačal manjše davčno breme v zameno za kolosalno investicijo, delovna mesta, prispevke, socialno varnost zaposlenih v podjetjih, kot tudi skoraj milijona dodatnih delovnih mest za podizvajalce in spremljajočo gostinsko industrijo. Nagonsko so vedeli, da bodo brez Amazona revnejši. Nekoč superzvezdnica Cortezova – ki ni po retoriki ni nič drugačna od naših selektivne iz konteksta vzete podatke iščočimi aktivisti iz Levice – je postala divje nepriljubljena. Takšna politika gre pri nas skozi – SD jo uporablja že od Lukšiča naprej, Levica pa od nastanka. V ZDA pa naleti na izreden odboj. Le 14 odstotkov prebivalcev okrožja bi še enkrat volilo za Cortezovo. Tako kritično je postalo, da demokrati v boj z njo pošiljajo bolj prostemu trgu naklonjeno protikandidatko, ker jih je strah da bodo v svoji trdnjavi sredi New Yorka izgubili sedež v predstavniškem domu – močno jo namreč ogroža republikanska predstavnica. Ameriški “liberalci” so izgubili podporo, ko so sneli maske in pokazali svoj pravi obraz.

Zato naj bo Misija 2020 sledeča – kulturnim in ekonomskim marksistom vzemimo pridevnik “liberalni” in liberalizmu povrnimo dostojanstvo. Liberalizem naj zopet postane orodje liberalnega kapitalizma, ne liberalnega socializma. Dokažimo da so termini kot sta demokratični socializem in liberalni socializem podoben oksimoron kot “socializem s človeških obrazom”, ki so ga želeli prodati latinskoameriški bolivarji, češkoslovaški politkomisarji in slovenski komunistični mafijci. Dovolj je bilo sprenevedanja. Socialisti so nam najprej dolžni povedati resnico – da je liberalizem za njih tako tuj kot za islamske teokracije. Kot je nekoč rekel Frank Zappa: “Communism doesn’t work because people like to own stuff.” Socialisti bi radi preskočili to naravno človeško težnjo po lastninski pravici in individualnosti, ki je intimno povezana z liberalizmom. Z uporabo represije. Ne dovolimo jim. Izpostavimo njih in njihove skrite težnje po diktaturi velikega socialističnega brata, ki bo naredila vse ljudi enake – v revščini in bedi.

nazaj na vrh
Piškotki

Piškotke uporabljamo za prilagoditev vsebin in oglasov, za zagotavljanje funkcij družbenih medijev in za analizo našega prometa. Poleg tega analiziramo informacije o vaši uporabi našega spletnega mesta in s tem zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo.