Milan Kučan, njegova zamolčana dejstva ter prikrite resnice Izpostavljeno

Gašper Blažič Gašper Blažič

Intervju z nekdanjim predsednikom republike Milanom Kučanom je bil zagotovo eden od osrednjih dogodkov nacionalne televizije v tem tednu. Ker gre v tem primeru za zadnjega šefa partije in za kontraverzno osebnost, je jasno, da je bilo veliko kritik na njegov račun ter na račun intervjuja izrečenih ter zapisanih takole »čez palec«. Vseeno pa velja nekaj pozornosti posvetiti vsebini, kjer pa je treba biti previden, saj velja Kučan za človeka, ki navadno govori zelo premišljeno, a glavne resnice pove »med vrsticami« - tudi zato se širi tisti znani stereotip, da osamosvojitev Slovenije zanj ni bila intimna opcija.

 

No, če smo čisto odkriti, je bil Kučan predvsem proti odcepitvi, kar naj bi pomenilo, da odcepitev ni isto kot osamosvojitev. In res ni. V intervjuju je dejal nekako takole: »Danes se v politiki zelo uporablja tudi, da se je Slovenija odcepila od Jugoslavije. Nič se ni odcepila, ker Jugoslavije po tem, ko je Slovenija odšla, in tudi Hrvaška, ni bilo več. Jugoslavija je nastala z združitvijo, in potem ko je ni bilo več, se nismo imeli od koga odcepiti.« No, ob teh besedah se velja nekoliko zaustaviti – na primer ob navedbi, da je Jugoslavija nastala z združitvijo. Konec leta 1918 je namreč nastala Kraljevina SHS, kasneje preimenovana v Kraljevino Jugoslavijo, nastala pa je kot pridružitev nekdanjih južnoslovanskih ozemelj propadle Avstroogrske h Kraljevini Srbiji. V veliki meri je bila to posledica razmerij sil v tistem času – habsburški imperij je bil na poraženi strani, Srbija na zmagovalni. Težnja Zahoda pa je bila, da se Srbija okrepi in postane v jugovzhodni Evropi kot vodilna sila, kar naj bi pomagalo tudi pri zavarovanju pred Rusi, če bi slednji hoteli priti do Jadranskega morja. Srbija naj bi bila torej kot nekakšen balkanski Piemont in hkrati (po vojaški plati) balkanska Prusija. Za Slovence je to pomenilo prehod iz enega imperija v drugega, še bolj pa propad sanj o Zedinjeni Sloveniji, saj je del slovenskega ozemlja kot vojni plen pripadel Italiji, večji del pa Srbiji, medtem ko je Koroška s plebiscitom ostala del Avstrije. Edina res pozitivna novica tistega časa je bila združitev matične domovine z ogrsko Slovenijo (ali, kot imamo navado reči, s Prekmurjem). Z drugo svetovno vojno se je Jugoslavija v spremenjenih mejah ohranila, a ne več kot kraljevina, ampak kot nova komunistična država. Tu se seveda velja vprašati, kdaj se je zgodila ta združitev jugoslovanskih narodov v enotno Jugoslavijo. Je bila SFRJ res kot sedanja Evropska unija, torej nekakšen klub držav?

Če bi torej vzeli Kučanove izjave dobesedno, je samostojna Slovenija nastala kot posledica razpada Jugoslavije. Tedanja SFRJ je bila sicer že leta 1983, tri leta po smrti državnega poglavarja Tita, gospodarsko povsem razsuta, od centralnih avtoritet pa je ostala le še JLA, Kardeljeva ustava iz leta 1974 pa je po Titovem odhodu predvidevala kolektivno vodenje z enoletnim predsedovanjem skupno osmih predstavnikov (šest republik in dve pokrajini). Po tej plati bi celo rekli, da ima Kučan prav. Toda njegove izjave iz preteklosti kažejo, da se je vse do konca upiral slovenskemu odhodu iz Jugoslavije, kar je trajalo nekje do plebiscita, nato pa naj bi celo kritiziral Demosovo vlado, ker je zaostajala s pripravami na osamosvojitev. Je bila osamosvojitev torej res nekakšna »zrela hruška«, ki nam je padla v košaro? Res je sicer, da so se v času do 25. junija 1991 predsedniki vseh šestih republik kar nekajkrat sestali na pogovorih o morebitni razdružitvi Jugoslavije, a do dogovora ni prišlo. Srbski voditelj Slobodan Milošević je sicer počasi spoznaval, da ne bo mogel obdržati centralizirane Jugoslavije, zato je ocenjeval, da bi slednjo lahko brez večje škode »amputirali« od SFRJ. S Hrvaško je bilo precej težje: njena geostrateška postavitev je precej drugačna od slovenske, ne meji na dve zahodni državi, pač pa le na Madžarsko (po kopnem) ter na tri ostale jugoslovanske republike. In od avgusta 1990 dalje je proces »osamosvajanja« večinsko srbskih občin od Zagreba napredoval v smer ustanovitve nove paradržave Srbske krajine, kar je pet let kasneje dokončno rešila šele operacija Nevihta. Milošević je bil torej pripravljen pogojno spustiti iz SFRJ tudi Hrvaško, seveda brez njenih »srbskih« ozemelj v Severni Dalmaciji, Liki, Kordunu, Slavoniji, Baranji in zahodnem Sremu.

Tu se pa seveda zastavlja vprašanje: ali sta se Slovenija in Hrvaška res osamosvojili hkrati? Zgodovinarji so nas doslej učili, da je odgovor na to vprašanje pozitiven. A poglejmo: čeprav je Zahod obe »seperatistični« republiki obravnaval v paketu, je treba vendarle razumeti razlike med njima, pa ne samo v geostrateškem pomenu. Hrvaška se je šele z volitvami leta 1990 nekako prebudila iz dolgega »zimskega spanca«, ki je sledil zatrtju t. i. maspoka (masovnega gibanja) v začetku sedemdesetih let, saj so režimski ideologi ta projekt smatrali kot obuditev zloglasne NDH ter nacionalizma. HDZ, ki je zmagala na volitvah, je dokaj hitro spremenila hrvaške državne simbole in krenila v pripravo nove ustave, ki je bila slovesno sprejeta dan pred slovenskim plebiscitom. Pravega odgovora pa dr. Franjo Tudjman na srbska osvajanja tedaj ni imel. Za hip se je zdelo, da Hrvaška zelo resno misli z osamosvojitvijo, saj je njen obrambni minister, sicer upokojeni general JLA Martin Špegelj krenil v dokaj ambiciozen projekt tajnega oboroževanja in priprave načrta, po katerem bi slovenske in hrvaške obrambne sile skupaj nastopile proti nevarnim enotam JLA. Pri tem je tvegal celo življenje, saj je imel v svojem neposrednem krogu sodelavcev tudi agenta KOS, ki ga je posnel, posnetki pa so postali »vroča roba« za beograjsko televizijo kot dokaz, da na Hrvaškem obstajajo paravojaške enote, ki rušijo Jugoslavijo, zato jih je treba razorožiti na silo. K sreči pa predsedstvo ni izglasovalo oborožene akcije JLA, v primeru agresije na Slovenijo pa so se »jugosi« oprli na sklep zvezne vlade o zagotavljanju neposrednega izvrševanja zveznih predpisov o prehodu državne meje ter o gibanju v obmejnem pasu. Takrat je oblast na Hrvaškem že igrala svojo pasivno vlogo, saj je pod vplivom tajnih dogovorov med Tudjmanom in Miloševićem omogočila neovirano prodiranje enot JLA proti Sloveniji (iz Reke, Varaždina in Karlovca), pri tem pa je celo dala odstraniti barikade, kar je omogočilo, da je del tankov prodrl za hrbet enotam TO pri Rigoncah, zaradi česar je padla tudi smrtna žrtev med slovenskimi vojaki. Vendar prebivalstvo na Hrvaškem te pasivnosti ni sprejelo z odprtimi rokami: poleg množičnega civilnega odpora zaradi izpada tankov v Osijeku (27. junija 1991) je prišlo do civilne blokade tankov v Murskem Središću v Medžimurju in nato 2. julija 1991 pri vojašnici maršala Tita v novem delu Zagreba.

Seveda je ob tem potrebno opozoriti, da je Tudjman že prej dajal signale, da ga slovenski projekt osamosvojitve ne zanima pretirano, namreč na skupnih slovensko-hrvaških sestankih (denimo na Otočcu), kjer se je pokazalo, da je hrvaška stran na osamosvojitev oz. efektivni prevzem oblasti nepripravljena. Če je namreč že za Slovenijo veljalo, da je dokaj slabo pripravljena (kar je javno oznanil v začetku junija 1991 tedanji novi finančni minister Dušan Šešok), kako je to veljajo šele za Hrvaško. No, končalo se je tako, da je isti dan, ko je slovenska skupščina sprejela osamosvojitvene akte, hrvaški sabor sprejel deklaracijo o neodvisnosti, a brez velikih učinkov, Tudjman pa se slovenske proslave (26. 6. 1991) kljub vabilu ni udeležil (in še isti večer je Špegelj svojemu slovenskemu kolegu Janezu Janši sporočil, da je skupni projekt obrambe zaradi Tudjmana padel v vodo in da se bo morala Slovenija znajti sama, nekaj dni kasneje pa je bil Špegelj že zamenjan). A če pogledamo realno, je hrvaški sabor vezi s SFRJ dokončno prekinil šele 8. oktobra 1991 po silovitem bombnem napadu na zagrebške Banske dvore, kjer je bila tedaj tudi rezidenca predsednika Republike Hrvaške, prav tedaj pa sta bila na obisku še dva poslednja »hrvaška Mohikanca« v zveznih organih, namreč predsednik predsedstva SFRJ Stipe Mesić in predsednik zvezne vlade Ante Marković. Zato se lahko vprašamo, ali ni potemtakem realni datum osamosvojitve Hrvaške 8. oktober 1991 in ne 25. junij 1991, kot smo mislili dosedaj. In ko se je JLA umaknila iz Slovenije, je lahko mednarodna arbitražna komisija posredovala ugotovitev, da Jugoslavije ni več (pa čeprav je BiH razglasila neodvisnost od Beograda šele 1. marca 1992), to pa je bila tudi osnova za to, da je Evropska skupnost priznala Slovenijo in Hrvaško. Pa čeprav je italijanski zunanji minister Gianni de Michelis še v času agresije JLA ob svojem drugem nočnem obisku v Zagrebu prišepnil slovenskemu kolegu dr. Dimitriju Ruplu, da Slovenija ni več problem, pač pa bodo imeli veliko dela s Hrvaško. Slednja se je kljub temu iz godlje dobro izvlekla in dosegla mednarodno priznanje, čeprav brez jurisdikcije nad tretjino svojega ozemlja.

Ali torej Jugoslavije res ni bilo več, ko je Slovenija odšla? Zagotovo je bila razdružitev tedanje skupne države lažja pot predvsem zaradi nasledstva mednarodnih sporazumov ter zaradi zavrnitve obtožb o secesionizmu in seperatizmu. Navsezadnje je stara socialistična ustava jamčila pravico do samoodločbe, a za mednarodno javnost je bil plebiscit premalo močan argument. Dokončno pa se je javno mnenje v Evropi obrnilo šele takrat, ko so po televizijskih ekranih zaokrožili posnetki divjanja JLA ter predvsem uspešnega odpora TO in tedanje milice proti agresiji zvezne vojske. Toda glavna dilema o tem, ali je Slovenija le eden od dedičev razbite Jugoslavije ali povsem na novoustanovljena država, se je skrivala v ozadju. Kučan je namreč v preteklosti dejal, da je zanj SFRJ »kot program«. To pa pomeni, da sam ni bil striktno proti samostojni Sloveniji (osamosvojitev je bila pač izhod v sili zanj), pač pa je nasprotoval odcepitvi, ki bi pomenila diskontinuiteto. Namreč, kontinuiran razvoj iz »članstva« v SFRJ v samostojnost je namreč ključ, ki razloži potek slovenske tranzicije. Če bi se diskontinuiteta zgodila v praksi, se danes verjetno ne bi ukvarjali s številnimi posledicami delovanja političnega podzemlja. Zato Kučanu lahko verjamemo, da je bil proti odcepitvi in da to ni bila njegova intimna opcija. Kajti država, kot jo je on želel, je bila namreč »mala SFRJ« (pri tem so njegovi influenserji tudi prepričali javnost, da je potrebno ohraniti vse pozitivne pridobitve SFRJ, od NOB dalje!). Ergo, po Kučanu je samostojna Slovenija nastala na podlagi NOB in je ena od stopničk v razvoju slovenske nacije.

In to je bistvo vseh Kučanovih dosedanjih izjav – v njih se namreč skrivajo prikrite resnice in mnoga zamolčana dejstva.

nazaj na vrh
Piškotki

Piškotke uporabljamo za prilagoditev vsebin in oglasov, za zagotavljanje funkcij družbenih medijev in za analizo našega prometa. Poleg tega analiziramo informacije o vaši uporabi našega spletnega mesta in s tem zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo.