Mali slovenski Mládići in ostali Mačkovi mladíči Izpostavljeno

Gašper Blažič Gašper Blažič

O težkih in negotovih osamosvojitvenih časih, ki so bili hkrati tudi časi erozije znane parole o bratstvu in enotnosti, sem pisal že večkrat. Prav tako tudi o kninski vstaji, od katere bo v kratkem minilo trideset let. Spomnimo: znameniti referendum kninskih Srbov, ki je pomenil začetek novega kriznega žarišča v razpadajoči Jugoslaviji, se je sicer zgodil 17. avgusta 1990, a bistvene stvari so se začele dogajati že zdavnaj prej. Medtem ko smo pri nas imeli prvo žalno komemoracijo za žrtvami povojnih pobojev v Kočevskem Rogu (in to na kraju, ki je bilo dejansko morišče Srbov in Črnogorcev, Slovenci so bili zmetani v fojbe nekje drugje na območju Roga), je bilo v Kninu, središču balvan-revolucije, že pošteno vroče. Predvsem v političnem pogledu.

 

Knin je sicer zgodovinsko pomembno hrvaško mesto, a hkrati se je nahajalo na območju z velikim deležem srbskega prebivalstva. Hkrati pa je bil Knin ves čas tudi križišče pomembnih prometnih poti, saj se tam stikajo cestne povezave z Liko in Zagrebom proti severozahodu, Šibenikom na jugu, Splitom na jugovzhodu ter zahodno Bosno (Bosansko Grahovo). V tem kraju je JLA leta 1988, očitno že v duhu priprav na »novo stvarnost«, ustanovila svoj deveti korpus, ki je nastal iz dotedanje devete motorizirane brigade. V Kninu se je sicer že nekaj časa nahajala vojašnica, ki je veljala za kazensko, saj so jo po srbsko imenovali »kasarna za popove i lopove«, torej za duhovnike oz. duhovniške kandidate ter za tatove (takšnih vojašnic je bilo sicer po nekdanji Jugoslaviji kar nekaj).

Bolj ko se je približeval konec Jugoslavije, bolj se je strateška vojaška točka v Kninu krepila. In seveda odigrala pomembno vlogo, saj so oficirski kader iz JLA od poletja 1990 ves čas kril hrbet tvorcem novonastajajoče države na tem območju: Republike Srbske krajine – sprva kot skupnost občin Like in Severne Dalmacije in nato SAO Krajine, kjer sta imela škarje in platno v rokah predsednik skupščine občine Knin Milan Babić ter načelnik lokalne milice Milan Martić, po katerem so ime dobili "Martićevi policaji". Naloga JLA je bila predvsem zavarovati akcije lokalnih srbskih krajišnikov, ki so izvajali sabotaže na cestah (tudi z zaporami iz skal in hlodov, odtod izraz »balvan-revolucija«) ter železnicah, maltretirali tam živeče Hrvate ter vzpostavljali oblast, ki bi bila neodvisna od »ustaškega« Zagreba. Predvsem pa jih je bilo treba zavarovati pred akcijami hrvaške policije, ki je morala že vzpostavljeno akcijo s helikopterji prekiniti, saj so jo prestregla vojaška letala JLA in bi lahko prišlo do prelivanja krvi. Kako »vroče« je bilo v Kninu, je na svoji koži okusil tudi tedanji hrvaški notranji minister (sicer nekdanji oznovec) Josip Boljkovac, ki je komaj ušel pred tamkajšnjo policijsko (seveda v glavnem srbsko) enoto. Nekoliko bolj mirno, a vseeno zelo napeto, je v Kninu minil obisk tedanjega zveznega ministra za promet Jožeta Slokarja, ki se je seznanil z blokiranimi prometnimi potmi, kar je povzročalo hude gospodarske in posledično socialne težave. Na to je opozoril tudi delegacijo RSK, a mu je njen zastopnik Petar Štikovac vrgel v obraz v tistem času zelo »močan« argument, češ če bomo temu narodu tako ukazali, bo tudi travo jedel. S tem je postalo jasno, da se razmere ne bodo izboljšale in da je bilo stalno miniranje železniških prog samo začetek konca. Ko je ob povratku v Beograd Slokar na seji Markovićeve vlade predlagal, naj vojska uredi red in vzpostavi prometne poti, se vojaški krogi niso odzvali. Ko je enako zahteval tedanji hrvaški premier Josip Manolić, mu je zvezni obrambni minister general Veljko Kadijević odvrnil, češ kaj se gre, ali hoče, da naj kninski Srbi rečejo, da je JLA proti njim.

A še preden je Slovenija razglasila samostojnost, je začelo ropotati orožje na Hrvaškem – ne samo zaradi krvave velike noči v Plitvicah ter poboja policistov v Borovem selu, pač pa tudi zaradi koordiniranega napada na Kijevo in Vrliko, naselji v občini Knin s povsem hrvaškim prebivalstvom ob glavni cesti, ki je Knin povezovala s Splitom. Enota JLA je očitno pričakovala pomoč iz BiH in sicer s strani kolone, ki je junija 1991 obtičala zaradi vstaje naroda pri Širokem Brijegu (ki je bil takrat še imenovan Lištica). Obkolitev naselja se je nato proti koncu avgusta 1991, tako rekoč takoj po obletnici razvpitega kninskega referenduma, končala z besnim napadom JLA na oba kraja, ki sta bila povsem upostošena. Brezobziren napad na ta dva kraja je vodil polkovnik, ki je konec istega leta napredoval v generala in je nato postal vojaški vodja bosanskih Srbov – to je Ratko Mladić, ki se ga sedaj že pokojni novinar Marjan Jerman spominja kot naduteža, ki se je ves čas hvalil in petelinil pred novinarji.

Seveda pa je bila Mladićeva akcija le uvod v kasnejše klanje – spomladi 1992 je po dolgih mesecih napetosti dokončno počilo v BiH. JLA se je iz te republike, ki je razglasila neodvisnost, ker ni hotela biti na milost in nemilost prepuščena Beogradu, uradno umaknila, a svoje orožje in moštvo dejansko namestila na strateške točke, od koder so lahko obstreljevali mesta in držali obrambne sile BiH v šahu. Mladiću se je agresivnost celo izplačala – s projektom etničnega čiščenja na ozemlju, za katere je verjel, da pripadajo samo Srbom, je vso mednarodno skupnost postavil pred izvršeno dejstvo. Bil je pač prepričan rdečezvezdaš, vzgajan v duhu komunizma. Tu ni bilo prostora za človekovo dostojanstvo, človek je po tej mentaliteti le del neke večje celote. In če je to sovražni razred, ga je – kot so to razumeli Mladićevi učitelji – dovoljeno ubiti. Tudi zato se je lahko zgodil pokol v Srebrenici, pri čemer pa so s svojo pasivno držo asistirali tudi pripadniki t. i. modrih čelad. Njihovo delovanje v BiH je razgalilo vso bedo Organizacije združenih narodov, ki naj bi reševala konflikte po svetu.

A to, kar se je dogajalo na moriščih zadnje balkanske vojne, od Ovčare pri Vukovarju do Srebrenice, je dejansko le logično nadaljevanje tega, kar se je leta 1945 dogajalo na moriščih komunistične revolucije – in to večinoma na slovenskih tleh. Prav na obletnico tragedije v Srebrenici – na praznik sv. Benedikta, zavetnika Evrope, torej 11. julija – so tudi v Kočevskem Rogu odkrili še eno novo morišče. Ki je še eden od produktov iste ideološke podstati, zaradi katere so trpeli in še trpijo prebivalci BiH. Duhovno gledano je to konkretizacija kulture smrti, ki je v Sloveniji močno prisotna na različne načine. Ne samo da omenjena zloglasna ideološka podstat nikoli ni bila uradno obsojena, pač pa se njeni simboli pojavljajo v javnosti kot nekakšno znamenje novega mesijanizma – in to ne zgolj na vsakoletnem rdečezvezdaškem koncertu z rdeče pobarvanim satanističnim pentagramom, pač pa tudi na protestniško-vstajniških akcijah kaviar socialistov in privilegirancev, ki so znova dobili priložnost za svoj »razredni boj«. In glede na dosedanje dogodke ni mogoče izključiti, da imamo tudi v Sloveniji še veliko malih Mladićev in drugih raznovrstnih Mačkovih mladíčev.

nazaj na vrh