Lambert Ehrlich in Alojzij Grozde, apostola krščanskega domoljubja in preroka za naš čas Izpostavljeno

Gašper Blažič Gašper Blažič

Ob spominu na pobite mučence leta 1945 nekako kar pozabljamo na vse tiste, ki so pod komunističnimi streli padli že prej. Zagotovo je bilo žrtev, ki jih je neposredno povzročila udarna pest komunizma, že pred koncem vojne več tisoč, a nekateri med njimi izstopajo. Kot denimo teološki profesor nemškega priimka in slovenske narodne zavesti dr. Lambert Ehrlich ter trije mladi Slovenci: Jaroslav Kikelj, Franček Župec in Lojze Grozde. Slednji bi prav danes, 27. maja, praznoval svoj rojstni dan, medtem ko je bila obletnica partijskega umora dr. Ehrlicha včeraj, 26. maja.

 

Vse naštete žrtve komunističnih umorov – sem bi lahko prišteli še bana dr. Marka Natlačna, ki ga je ubil isti morilec kot Ehrlicha, torej »narodni heroj« Franc Stadler-Pepe, ki je bil ob umoru Natlačna celo oblečen v duhovniški obleki! - druži zgodovinska ironija posebne vrste. Vsem je bilo skupno, da so bili zavedni Slovenci in zavedni kristjani. A prav vsem je komunistični režim vnaprej naprtil krivdo narodnega izdajstva. Študenta Franček Župec (s Štajerske) in Jaroslav Kikelj (primorske korenine, precej časa živel v Mariboru) sta pod streli atentatorja padla že marca 1942, ko se protikomunistični tabor še ni organiziral z oboroženimi enotami, vendar pa so v vrstah komunistične partije dobro vedeli, da je precejšnji del akademske sfere spregledal njihove revolucionarne namene. Župec je pod streli padel 16. marca 1942 v bližini »belgijske vojašnice« v Ljubljani. Jaroslav Kikelj dva dni kasneje na Streliški ulici (kako ironično ime!) v Ljubljani. Stroške Župčevega pogreba pa je kril - dr. Lambert Ehrlich. Slednji je tudi nastopil kot govornik na pogrebu. Podatka o tem, ali je bil tudi na Kikljevem pogrebu, nisem našel, a po vsej verjetnosti je bil.

Dobra dva meseca po tem dogodku je profesor Ehrlich na Streliški ulici v Ljubljani tudi sam padel kot žrtev komunističnega atentatorja. Z njim je bil umorjen tudi študent Viktor Rojic, doma iz Vipavske doline. Naboj iz pištole »narodnega heroja« Pepeta je bil sicer namenjen drugemu študentu, namreč Cirilu Žebotu, ki je kasneje emigriral in postal univerzitetni profesor ekonomije v Washingtonu. Njegove knjige, kot so denimo »Slovenija: včeraj, danes, jutri« ter »Neminljiva Slovenija« so zagotovo dokaz, da je svojo domovino, ki jo je moral zapustiti, če si je hotel rešiti življenje, ves čas nosil v svojem srcu. Tako kot njegov mladostni mentor dr. Ehrlich, ki v slovenskem akademskem svetu zagotovo velja za velikana – ne zgolj zaradi svoje intelektualne moči, pač pa tudi zaradi širokega poznavanja evropske zgodovinske in politične realnosti (navsezadnje ga je študijska pot ponesla vse do Pariza in Oxforda) ter vizionarstva, zaradi katerega je tu in tam žrtvoval tudi svoje akademsko delo. Navsezadnje je bil leta 1919 eden od izvedencev na pariški mirovni konferenci, kjer so se po prvi svetovni vojni risale meje nove Evrope. A svojevrstna ironija je prav v tem, da je bil velik zagovornik Zedinjene Slovenije, ki jo je leto kasneje močno prizadela nova velika ujma: rapalska pogodba ter koroški plebiscit. Predvsem slednji je povzročil, da je moral kot zavedni Slovenec zapustiti Celovec, kjer je do tedaj deloval in skušal mlade koroške Slovence izuriti v organizaciji. In ne samo to: z anonimno brošuro v nemščini »Aus dem Vilajet Kärnten« (avtorstvo še vedno pripisujejo dr. Janku Brejcu) se je obrnil na evropsko in svetovno javnost, da bi opozoril na drugorazredni položaj Slovencev na Koroškem, ki ji je navsezadnje tudi sam pripadal, saj je bil doma iz Kanalske doline pod Svetimi Višarjami (danes pod Italijo). Po prihodu v Ljubljano, kjer so mu ponudili mesto profesorja na teološki fakulteti, je tudi opustil tedaj prevladujoče mnenje o tem, da se moramo v vsakem primeru tesneje povezati z južnimi Slovani v skupno državno tvorbo – pač pa je zato obudil vizijo o slovenski državi, ki bo del širše evropske celote. Ideja o samostojni Sloveniji, s katero je vplival tudi na Žebota ter na slovensko državotvorno gibanje, ki je delovalo v emigraciji, je bila za tisti čas zelo drzna, a preroška.

To je seveda samo del številnih ironij, ki so zaznamovale Ehrlichovo življenjsko pot. Ena od njih je tudi ta, da je na Dunaju preko zvez poskrbel za izpustitev Borisa Kidriča iz zapora, a prav slednji je nato postal boter njegovega umora v slogu »revolucionarne justice«. In umor je bilo treba nekako utemeljiti, seveda na podoben način kot pri Župcu in Kiklju: ovaduštvo, izdaja, bela garda! Ne glede na to, da je prva vaška straža nastala šele dober mesec po Ehrlichovem umoru. Prav Ehrlich pa je bil tisti, ki je predlagal ustanovitev vlade v ilegali, navsezadnje je bil tudi edini, ki je bil sposoben organizirati odpor proti okupatorju mimo OF. To je navsezadnje priznal tudi kasnejši režimski zgodovinar, akademik dr. Ferdo Gestrin, ko je vendarle izrekel resnični razlog za umor Ehrlicha. Komunisti so se jasno zavedali, da so imeli v osebi dr. Ehrlicha odličnega organizatorja, ki se je zavzemal za dejavno krščanstvo. In kot tak je predstavljal veliko oviro za projekt revolucije. Zato je bila »likvidacija«, kot so imenovali partijske umore, eno najučinkovitejših sredstev za stalinistični projekt na Slovenskem. Seveda so jo morali združiti z lažno propagando in žrtve umorov tudi javno umazati. Njihova trupla pa barbarsko odkopati iz grobov in jih odpeljati neznano kam. Skrunilci niso prizanesli niti Župcu, niti Kiklju, niti Ehrlichu.

»Kaj ste prešteli nas, naše vrste, ali ste videli ogenj v očeh, ste razumeli besede srčne, čutite, kaj je v nas mladih v teh dneh? Bojte se, bliža se čas, preden pobijete nas, dvigne se silni Vladar, ki ne umrje nikdar!« Verze, ki so kot temni oblaki zaplavali nad pogrebom profesorja Ehrlicha, je spesnil dijak z Dolenjske, ki je dan po Ehrlichovem umoru dopolnil 18 let. To je bil Lojze Grozde, ki je, podobno kot France Balantič, skozi pesništvo slutil oblast teme, ki je prihajala od komunističnih prekucuhov. Dobre pol leta kasneje so se znesli tudi nad Lojzetom. Tokrat ne s strelom, ampak celo z mučenjem. Umrl je na novo leto 1943, njegovo truplo so našli šele na pomlad. Pridružil se je mučencem in pričevalcem za vero. Sovražil ni nikogar – tako kot tudi ne Župec, Kikelj in Ehrlich.

Marsikdo je naivno pomislil, da se je več kot pol stoletja po teh tragičnih dogodkih duh komunističnega razrednega sovraštva dokončno umaknil iz naših krajev. A zmotili smo se. Isti duh, ki je poskrbel za umore in laži, dandanes znova grozeče sporoča, da se najbolj črn scenarij lahko ponovi in da človekovo dostojanstvo v očeh tistih, ki revolucionarno stiskajo roko v pest, nima cene, saj je človek navsezadnje samo del neke večje celote in ga je torej dovoljeno žrtvovati za »višje cilje«. In to je tudi logična razlaga grozečih fanfar nasilja, v katere trobijo Luka Mesec, Miha Kordiš, Violeta Tomić in ostala tovarišija.

nazaj na vrh