Krščanstvo, trendi in plavanje proti toku Izpostavljeno

Gašper Blažič Gašper Blažič

Glede na to, da je pismo Aleksandra Osojnika, ki smo ga prvotno objavili na spletni strani Demokracije, sprožilo tako velik medijski odmev, se še toliko bolj postavlja vprašanje, kaj pomeni danes plavanje proti toku in kakšno ceno smo pripravljeni za to plačati.

 

In zanimivo, prav danes sem na poti iz Celja v Ljubljano na vlaku v knjižici Tomaža Kempčana »Hoja za Kristusom« prebral naslednjo misel: »Če nočeš prenašati nobenega nasprotovanja, kako boš Kristusov prijatelj?« (2. Knjiga, 1. Poglavje, odstavek 5; Mohorjeva družba Celje 2011, str. 11)

Naj ob tem povem, da se kot aktivni državljan in kristjan sicer le redko odzivam na dogodke s pismi bralcev. Tu in tam kaj pošljem na Družino. 8. januarja pa sem v uredništvo Družine poslal pismo, v katerem se sprašujem, koliko smo katoličani »trendovski«. To je bilo seveda še pred »afero« z Osojnikom, je pa prav z njo dobilo nov kontekst. Pismo (še) ni bilo objavljeno in glede na vsebino tudi ne pričakujem objave. Objavljam ga v celoti (v kurzivu):

Kako »trendovski« smo katoličani?

Za kristjana naj bi veljalo, da ne sklepa gnilih kompromisov, se ne prilagaja svetu in da ostaja stanoviten, kar pomeni plavanje proti toku. Večkrat se sprašujem, ali to še vedno velja.

Pred kratkim sem v katoliških medijih zasledil novoletno poslanico papeža Frančiška, s precej očitnim poudarkom na t. i. ekološkem spreobrnjenju. Zanimivo je namreč, kako se tovrstni pojmi ujemajo z aktualno ekološko paradigmo, ki jo simbolizira Greta Thunberg. Kolikor pa mi je znano, že splošno spreobrnjenje samo po sebi zajema tudi spremembo odnosov: do Boga, do bližnjega, do vsega ustvarjenega (narave) in do samega sebe. Zato sam ne vidim posebne potrebe za poudarjanje t. i. ekološkega spreobrnjenja.

Za podnebne spremembe je znano, da se dogajajo, odkar je ta svet ustvarjen. Naš planet se v času svojega obstoja enkrat globalno segreva, drugič globalno ohlaja. Čudim se, da so ekosocialisti agendo o podnebnih spremembah spravili na dan šele v zadnjem času, ko se je težka industrija že umaknila iz Evrope in ko tudi globalna avtomobilska industrija vse več vlaga v razvoje čistejših in varčnejših pogonskih motorjev, medtem ko se v zahodnih državah uvajajo spodbude za zmanjševanje prometa in za večjo uporabo javnih prevoznih sredstev (naša država na tem področju caplja daleč zadaj). Ali to ne smrdi po poskusu uvajanja novih davkov ter črpanju davkoplačevalskega denarja k okoljevarstvenim nevladnim organizacijam? Kdo od nas je torej pripravljen za financiranje izrednih okoljskih ukrepov razvezati mošnjiček in vsak mesec od svojega imetja darovati tem organizacijam?

Nasploh pa bi morali biti kristjani pri tovrstnih psevdo-odrešenjskih paradigmah zelo previdni, saj so le-te v precejšnji meri samoodrešenjske (new age!) in zanikajo Boga. Zato ni razloga, da bi pritrjevali raznim podnebnim štrajkom (kjer je mladim udeležencem všeč predvsem to, da so tisti dan prosti pouka) in trepetali ob raznih napovedih katastrofe, ki naj bi bila tik pred vrati. Navsezadnje že sv. Pavel piše, da »celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine«. (Rim 8,22)

Skratka, vso to »reševanje« planeta Zemlja me v marsičem spominja na reakcijo apostola Petra na Jezusovo napoved trpljenja, smrti in vstajenja, ko je Peter panično želel Jezusa zaščititi pred tem, kar je Jezus napovedal. Kaj je dobil v odgovor, pa že dobro vemo.

Gašper Blažič, Celje

nazaj na vrh
Piškotki

Piškotke uporabljamo za prilagoditev vsebin in oglasov, za zagotavljanje funkcij družbenih medijev in za analizo našega prometa. Poleg tega analiziramo informacije o vaši uporabi našega spletnega mesta in s tem zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo.