Koga in kaj v resnici varujejo slovenska sodišča? Izpostavljeno

Gašper Blažič Gašper Blažič

Čeprav je ta téma tipično pravniška, pa vendarle: ste se že kdaj vprašali, kaj je temeljni namen ustave, zakonov, predpisov in prava nasploh? In seveda, kaj je namen sodišč? To so vprašanja, ki se tičejo vsakega državljana, ne le tistih, ki so diplomirali na pravni fakulteti, naredili pravosodni izpit in sedaj delujejo kot odvetniki, tožilci, sodniki, morda celo kot profesorji prava.

 

Že pred časom sem opozarjal (TUKAJ) na problematiko delitve oblasti, ki predstavlja eno od temeljnih prvin demokratične ureditve. Vsaj v teoriji – v praksi je lahko marsikaj drugače in naša država je velikokrat vzorčen primer za znani bosanski rek »kadija tuži, kadija sudi«. In prav zaradi tega pojava se postavlja vprašanja, ali naša sodišča res predstavljajo garant zagotavljanja pravičnosti. To še zlasti velja za ustavno sodišče, ki sicer ni del t. i. rednega sodnega sistema, pač pa nastopa kot zadnja sodna instanca pri presojanju zakonov, odlokov, aktov in ostalih dejanj, če so v skladu z ustavo ali ne. Zato je tu posebej na mestu vprašanje, koga v resnici ščiti ustavno sodišče: ali državo, ustavo ali posameznika?

Seveda je jasno, da točnega odgovora na to vprašanje ni. Vendar pa velja izpostaviti pravno prakso iz časa pred letom 1990 (in ta mentaliteta se je kar krepko ohranila tudi do današnjih dni!) - takrat je namreč veljalo, da je treba ščititi samoupravni socialistični sistem pred posameznikom. Veljala je namreč doktrina, da ima zagotavljanje delovanja celote prednost pred varstvom ustavnih pravic posameznika, ki ga je dovoljeno žrtvovati za dobro skupnosti – ali, kot je dejal veliki duhovnik Kajfa malo pred prijetjem Jezusa: »Bolje je, da en človek umre za ljudstvo.« Če denimo pogledamo aktualne dogodke, lahko zasledimo, da novinarju Bojanu Požarju zaradi članka o policistih, ki ga je objavil pred štirimi leti, grozi celo zaporna kazen. Seveda je to za zdaj le predlog tožilstva, a tu se zelo dobro vidi, kako tožilstvo ščiti neki sistem. In če bo spet prevladala logika o »kadiji«, bo sodišče brez večjih ugovorov ugodilo zahtevi tožilstva.

A zgodi se tudi, da se logika razsojanja tudi obrne. Poglejmo primer. Ustavno sodišče je nedavno objavilo odločbo, s katero je dejansko zvezalo roke občinskemu svetu občine Radenci ob preimenovanju Titove ceste. Ustavni sodniki so zadržali izvrševanje spremenjenega občinskega odloka o imenovanju ulic, trgov in naselij v Radencih do končne odločitve glede pobude o referendumu, na katerem bi v tem zdraviliškem kraju odločali o preimenovanju Titove ceste v Cesto osamosvojitve Slovenije. In zakaj takšna odločitev? Po presoji ustavnega sodišča ni izkazano, da bi zadržanje izvrševanja izpodbijanega občinskega odloka lahko povzročilo občutnejše škodljive posledice, zlasti ob upoštevanju dejstva, da je poimenovanje Titova cesta v veljavi že vsaj od leta 1979. Če spremembe ne bi zadržali, pa bi v primeru kasnejše razveljavitve oziroma odprave odloka zaradi morebitne protiustavnosti oziroma nezakonitosti lahko nastali nepotrebni stroški tako za stanovalce kot za občino (plačilo menjave dokumentov, hišnih in uličnih označb ter dela, ki je za to potrebno), piše v sklepu ustavnega sodišča, ki je bil sprejet 1. julija.

Zanimiva obrazložitev. Se pravi, tudi če bi občina zagotovila, da bo stanovalcem dosedanje Titove ceste pokrila stroške ob zamenjavi imena, bi bile v vsakem primeru ogrožene ustavne pravice ne-vem-koga. Torej, ustavni sodniki so predpostavljali, da bi bila odločitev občinskega sveta lahko kasneje razveljavljena. Obrazložitev je torej povsem tehnična, ustavni sodniki pa so v tem primeru celo prehiteli upravno sodišče. In če bi hotela občina doseči svoje, bi sledil dolg pravdni postopek, ki bi terjal ogromne stroške za občino. In vse to se je zgodilo le zaradi posameznika (ali morda peščice posameznikov), ki so trdili, da so jim s preimenovanjem kršene ustavne pravice. Zanimivo, kako so sodniki tu obrnili ploščo in sedaj nenadoma ščitijo posameznika pred sistemom, v tem primeru občino Radenci. A tisto, kar najbolj bode v oči, pa je neupoštevanje precedenčne sodbe US iz leta 2011, ko je razveljavilo (ponovno) poimenovanje ene od ljubljanskih vpadnic po Josipu Brozu Titu – takrat so ustavni sodniki tudi povsem vsebinsko utemeljili, zakaj poimenovanje po Titu ni primerno. Sedaj pa se večina v US obnaša, kot da ta odločba nikoli ni bila sprejeta.

Poglejmo še en primer – tokrat gre za upravno sodišče. Slednje je namreč včeraj v javnost poslalo odločbo, s katero je zadržalo razrešitev treh članov nadzornega sveta RTVS in imenovanje novih nadzornikov. Kaj to pomeni v praksi? Predvsem to, da se v nadzorni svet RTVS vračajo člani, ki jih je imenovala prejšnja vlada. Tista trojica, ki jo je imenovala sedanja vlada, pa se mora umakniti. In zakaj se je to zgodilo? Ker je eden od razrešenih članov nadzornega sveta menil, da so mu bile z razrešitvijo kršene ustavne pravice, zato je upravnemu sodišču predlagal, naj sklep vlade o imenovanju novih nadzornikov odpravi, vladi pa naj celo prepove posege v mandate članov nadzornega sveta.

In kaj ta odločitev pomeni dolgoročno? Verjetno dolgotrajno pravdanje med vlado in razrešenim nadzornikom, pri čemer se lahko zgodi, da bo odločitev upravnega sodišča na višji instanci razveljavljena. Vendar se lahko zgodi, da bo vmes preteklo kar nekaj let, v tem času pa bodo lahko člani nadzornega sveta, ki jih je imenovala še prejšnja vlada, opravili svoj posel. A tu se skriva še ena zanka: isti nadzornik (Matjaž Medved), ki se je pritožil na upravno sodišče, je enako ravnal že leta 2012, ko ga je prav tako razrešila (druga) Janševa vlada, a takrat ni uspel. A pomembneje od tega je predvsem to, da generalni direktor RTVS Igor Kadunc pod novimi nadzorniki ni mogel doseči potrditve svojega poslovnega načrta, pri katerem je skušal prikriti izgubo v višini štirih milijonov evrov. In ker je odločba upravnega sodišča prišla v javnost ravno v času seje nadzornega sveta, je moral slednji sejo prekiniti – in ni znano, kdaj se bo sploh nadaljevala. Ergo: pod krinko varovanja ustavnih pravic M. M. bo generalni direktor RTVS zelo verjetno svoj finančni načrt javnega zavoda RTVS s ponovnim prihodom starih članov nadzornega sveta »spravil skozi«. In tudi če bo odločitev upravnega sodišča kasneje padla na višji instanci, bo škoda tako že storjena in je ne bo mogoče popraviti. Sedaj razumete, kako deluje slovensko politično podzemlje?

Sicer pa, če še vedno niste prepričani o tem, kako deluje slovensko sodstvo, pa si preberite v današnji Demokraciji objavljeni ekskluzivni intervju s sodnikom Zvjezdanom Radonjićem. Ki je o blišču in bedi sodstva spregovoril brez dlake na jeziku.

nazaj na vrh