Ko zataji slovenska novinarska »stroka«, pride na pomoč striček Soros! Izpostavljeno

Gašper Blažič Gašper Blažič

Če ste v teh dneh prebirali članke o spremembi medijske zakonodaje v naši državi, ste verjetno tudi zasledili trditve, da omenjenim spremembam ostro nasprotuje stroka. Toda, glej ga, zlomka: tudi v času prejšnje vlade so se napovedovale spremembe medijske zakonodaje, celo v tej smeri, da naj bi medijski inšpektorji nadzorovali medije, če bi se slučajno spozabili in objavljali »sovražni govor« (karkoli že to pomeni). Glasovi, ki so temu nasprotovali, so mainstream mediji razglasili za politikantstvo, stroka pa se je s predlaganimi spremembami začuda strinjala.

 

No, seveda je vse odvisno od tega, kaj uvrščate pod »stroko«. Ta pojem naj bi pri nas označeval kroge, ki naj bi bili neodvisni od političnih sil in naj bi določene probleme obdelovali izključno s tehničnega vidika. Torej, kar stroka reče, to je sveto in to je zagotovo res – kajti stroka je »neodvisna«! No, seveda v praksi vemo, da to še zdaleč ni res. Že večkrat sem namreč omenil primere, kako je »stroka« velikokrat le dekla starih centrov moči. In to še zlasti velja za medije. Ko je namreč prejšnji predsednik vlade Marjan Šarec (očitno se je navdihoval po »neodvisnem medijskem strokovnjaku« Domnu Saviču) žugal podjetjem, naj nikar ne oglašujejo v Demokraciji, je »stroka« (beri: režimsko Društvo novinarjev Slovenije in ostale transmisije »Kluba 571«) temu ploskala. Pa naj razume, kdor lahko.

Zakaj je Srednjeevropska univerza tako zaskrbljena

Da se v teh dneh vici res pišejo sami, sem se prepričal na spletnem portalu 24ur, kjer je bilo že v naslovu zapisano o tem, kako je »ugledni dunajski profesor« zaskrbljen zaradi napovedanih sprememb medijske zakonodaje pri nas (glej TUKAJ). Torej, če naši stroki ne verjamete, pa vprašajte tujce! Ta dunajski profesor je sicer Marius Dragomir, direktor Centra za medije Srednjeevropske univerze. Torej, omenjeni profesor svari, da se napoveduje »orbanizacija« slovenske medijske krajine. Če povemo na nekoliko enostaven način: slovenski medijski prostor je sedaj razmeroma neproblematičen in pluralen, a ne bo več dolgo, če se ne bomo uprli, kajti Janševa vlada ga skuša narediti monolitnega, ugrabiti javno RTV in podobno. Podobni trendi naj bi se dogajalo tudi na Poljskem.

Seveda pa se vrag vedno skriva v podrobnostih. Namreč, kdo in kaj je ta legendarna Srednjeevropska univerza? Gre za mednarodno univerzo, katere ustanovitelj je razvpiti mecen globalne levice George Soros (ustanovljena je bila leta 1991), najprej pa je delovala v Budimpešti. Pred dvema letoma se je preselila na Dunaj, o čemer je zabeležko naredil celo MMC RTVS (glej TUKAJ), za selitev na Dunaj pa naj bi bil kriv kar »Orbanov režim«. No, ko so na Madžarskem menda tako zelo prizadeli akademsko svobodo, da se je morala Sorosova univerza preseliti, so zaradi tega bíli plat zvona tako mainstream mediji in razni inštituti in organizacije iz nabora Sorosove proračunske vreče – a iste organizacije niso niti mignile s prstom, ko se je v Sloveniji zatirala akademska svoboda. Skratka, prav dejstvo, da je Srednjeevropska univerza »Sorosovo dete«, bi moralo biti pomembno pojasnilo, preden sploh začnemo brati sestavke o tem, kako ugledni mednarodni strokovnjaki svarijo pred »orbanizacijo« Slovenije.

Doktorant Sorosove univerze

Pričakovano se v tej zgodbi in tudi v samem članku pojavlja tudi ime Slovenca – to je zgodovinar Luka Lisjak Gabrijelčič, doktorant omenjene Srednjeevropske univerze ter publicist z Goriškega, ki je med drugim urejal časopis Razpotja ter portal Kritika konservativna. Zanj sem prvič slišal leta 2004, ko je kandidiral za poslanca na listi SDS. Nekaj let kasneje sem z njim naredil dopisni intervju za Demokracijo. Ni mi pa znano, ali sem se z njim kdaj osebno srečal. Se je pa že kar nekaj let nazaj javno razšel s pomladno opcijo, čeprav še vedno zase meni, da je konservativen intelektualec. Je pa zato dobil priložnost za številne nastope v mainstream medijih in postal njihov ljubljenec.

Poglejmo, kaj je v začetku leta 2017 o njem zapisal tednik Mladina: »Novogoričan Luka Lisjak Gabrijelčič na Central European University v Budimpešti končuje doktorat o nacionalizmih. Je urednik revije Razpotja ter portala Kritika konservativna, nekoč je bil aktiven član SDS, pa je stranko zapustil. Zase pravi, da je konservativni intelektualec, je predstavnik mlade generacije desnih mislecev, ki počasi zapuščajo enostaven svet manihejske delitve po črti Janša - Kučan, kar je sveže in novo.« Zveni znano? Podobne besede sem prebral denimo pri dr. Damirju Črnčecu, danes svetovalcu poslanske skupine LMŠ. In zanimivo je, da sem doslej naletel že na kar nekaj primerov konservativnih oz. desnih intelektualcev, ki so po »prelomu« z Janšo zelo hitro postali ljubljenci mainstream medijev. Če pogledamo denimo časopis Večer, je slednji intervju z L. L. G. objavil 28. marca letos (glej TUKAJ), prav v zvezi z aktualnimi spremembami medijske zakonodaje pa je na zelo vidnem mestu objavil stališča evropske poslanke Ljudmile Novak, ki je še naprej zelo hvaležna sogovornica teh istih medijev in se zdi, da se vsebinsko velikokrat sploh ne razlikuje od svojih kolegic z »drugega brega«, kot sta denimo Tanja Fajon in Irena Joveva. Ki sta, mimogrede, tudi nekdanji novinarki.

Zrcalna slika slovenske medijske realnosti

A če se vrnemo k problematiki medijev v Sloveniji: jedro te problematike je najprej predvsem v preslikavi v negativ, vsaj kar se tiče delovanja RTV Slovenija. Propaganda nas prepričuje, da javni zavod RTV prav s svojim odnosom do aktualne vlade dokazuje svojo profesionalnost in neodvisnost – pa čeprav vemo, da to še zdaleč ni res. Skozi tri desetletja tranzicije je uspel pomladni tabor s pomočjo razvoja interneta dobiti nekaj portalov, ki predstavljajo resno alternativo mainstreamu. Na področju tiskanih medijev je razmerje še vedno zelo neenako, nekoliko bolje pa je pri elektronskih medijih, kjer pa Nova24tv vseeno nima takšnega dosega kakor TVS in Pop TV, pri čemer je TVS samo še formalno nacionalna televizija. In zanimivo je, ko dr. Lisjak Gabrijelčič ocenjuje položaj na Madžarskem (»Dejansko je Orbanu uspelo ustvariti neki politično oligarhični sistem, ki nadzoruje celotno medijsko sfero, seveda obstajajo tedniki in medijski portali, ki so zelo kritični do oblasti, vendar jih bere le peščica ljudi.«), s tem skozi vrstice dejansko oceni tudi položaj v Sloveniji, kjer pa je razmerje ravno obrnjeno.

Še dobro se spominjam obdobja po letu 2000, ko so v več delih prihajala v javnost poročila Zavoda za oživitev civilne družbe, ki jih je nato objavila revija Dignitas. V teh so številni publicisti, intelektualci ter literati (od mag. Andreja Aplenca, dr. Janeza Jerovška do literatov, kot je sedaj že pokojni Dane Zajc, pa tudi gostujoči akademiki, kot denimo Josip Županov) analizirali obnašanje slovenskih medijev leta 2000 v času Bajukove vlade v primerjavi s časom poprej in kasneje. Seveda je treba upoštevati, da takrat internet še ni bil tako dobro razvit, nismo še poznali družbenih omrežij, mobilni telefoni so se komaj dobro uveljavljali v širši javnosti. Zato je bil monopol tranzicijske levice v medijskem prostoru še toliko bolj očiten. Velika večina slovenskih medijev je poročila Zavoda za oživitev civilne družbe preprosto ignorirala. Tu in tam so kakšnega od avtorjev tudi popljuvali, podobno kot so že leta 1997 mediji popljuvali civilnodružbeno izjavo Ura evropske resnice za Slovenijo, leto kasneje 206. številko Nove revije oz. zbornik Sproščena Slovenija – obračun za prihodnost, nato še Majniško izjavo (1999) ter izjavo Nekaj je treba storiti (2003). Takrat sem tudi sam preko mesečnika Ampak opozarjal na medijsko nedopustne razmere, kjer je bil vsak poskus alternative v medijskem poročanju že v kali zatrt. Slovenski tranzicijski medijski mogotci so se takšnim opozorilom naglas posmehovali. In se verjetno posmehujejo tudi analizi spletne strani Portalplus o pojavljanju vladnih in opozicijskih strank v osrednjih informativnih oddajah nacionalne RTV.

Ko se alternativa krepi, se elita radikalizira

Razmerje v medijski pluralnosti se je skozi leta vsaj nekoliko popravilo zaradi razvoja interneta (nastanek novih informacijskih portalov) ter nastanka Nova24tv (pogojno tudi nekaterih drugih medijev, kot denimo TV Exodus). To pa še zdaleč ne pomeni, da se je razmerje v primerjavi z letom 2000 zasukalo. Daleč od tega. Vmes se je zamenjala generacija novinarjev in ta, ki sedaj obvladuje RTV Slovenija, je predvsem veliko bolj ideološko radikalna v smislu novega razrednega boja proti sovražniku. Če bi torej sploh lahko govorili o »orbanizaciji« v Sloveniji, potem je to stvar početja tranzicijske levice oz. političnega podzemlja. Glede na prebujenje precejšnjega dela javnosti so se seveda znova vklopili že tradicionalni in predvidljivi obrambni mehanizmi tistih, ki hočejo ohraniti obstoječe medijske razmere. Ker pa so v svojem poskusu, da bi s svojo mimikrijo omajali svojega glavnega sovražnika, niso ravno uspešni, so seveda poklicali na pomoč Sorosove kadre. Zato se lahko samo grenko nasmehnemo ob sprenevedavih primerjavah Madžarske in Slovenije. Tudi ko jih izreka nekdo, ki se ima sicer za konservativca. In to je hkrati tudi jedro problema naše t. i. stroke: večni oportunizem v odnosu do centrov moči, ki slovenski javnosti kaže osle tako, da jim prikazuje povsem obrnjeno sliko slovenske realnosti. Oni so žrtve, "janšisti" pa ugrabitelji družbe...

nazaj na vrh
Piškotki

Piškotke uporabljamo za prilagoditev vsebin in oglasov, za zagotavljanje funkcij družbenih medijev in za analizo našega prometa. Poleg tega analiziramo informacije o vaši uporabi našega spletnega mesta in s tem zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo.