fbpx

Ko zagorita reichstag in … Paradiž Izpostavljeno

Gašper Blažič Gašper Blažič

Ne vem, koliko je med bralkami in bralci tistih, ki se bodo spomnili znane nadaljevanke »Vrnitev v paradiž« (Return to Eden), ki je bila posneta v daljni Avstraliji. Ni bila nek pocukran produkt Hollywooda, a vseeno ji ni ničesar manjkalo – niti estetike, niti napetih zgodb, pa tudi ne spletk. In priznam, nadaljevanka, sicer namenjena odraslemu občinstvu, je privlačila tudi mene, čeprav sem bil komaj na pragu osnovne šole, glavna igralka Rebecca Gilling pa je bila ena prvih, ki je pristala na moji lestvici priljubljenih zvezdnikov. Ogled nadaljevanke pa je odprl tudi novo okno v svet – posestvo Eden (Paradiž) glavne protagonistke omenjene serije Stephanie Harper, ki je po travmatičnem srečanju s krokodilom (posledica spletk njenega moža, ki jo je varal) zaživela novo življenje, je postalo v mojih očeh nekakšen simbol daljne celine – Avstralije.

 

Rekli boste, kaj je bilo treba dovoliti otroku gledat takšne vsebine, zaradi česar se lahko vsaj nekoliko poistovetim z znanim Prešernovim verzom »...Okusil zgodaj sem tvoj sad, spoznanje...« (F. Prešeren: Slovo od mladosti). In kljub številnim podukom o morali, o dobroti in hudobiji, sem se moral kasneje soočiti ne samo s spoznanjem, ampak tudi razločevanjem, saj se hudič zelo velikokrat zamaskira v angela luči. In to celo pri takih stvareh, kot je varstvo okolja. V osnovni šoli so nas začeli zelo hitro uvajati v to, najmanj dvakrat letno smo imeli »ekološki dan«, kar je poleg zbiranja starega papirja v velik kontejner (in seveda so za tiste, ki so ga prinesli največ, pripravili tudi priznanja) zajemalo tudi očiščevalno akcijo: urejanje prostora okoli šole ter pobiranje odpadkov po celotnem širšem okolišu. Tu in tam so nas podučili tudi o kislem dežju, medtem ko smo pozimi preko radia spremljali tudi podatke o koncentraciji žveplovega dioksida v zraku. O globalnem segrevanju, ogljičnih odtisih in podnebni pravičnosti takrat nihče niti pisnil ni.

Od takrat je seveda minilo že več kot trideset let, generacije so se zamenjale, promet je sicer narasel, a istočasno so avtomobilski koncerni vlagali v razvoj čistejših pogonskih motorjev, medtem ko se je težka industrija večinoma umaknila iz Evrope. Zgradile so se nove čistilne naprave, uvedli smo ločevanje odpadkov. In če me spomin ne vara, so odvoz odpadkov v mojem domačem kraju imeli sprva urejeno tako, da je na določen dan v tednu nam znan kmet prihajal s traktorjem in prikolico kar na dvorišče, kjer smo iz starega soda vse smeti zmetali na prikolico, on pa je vse te odpadke odpeljal v gramozno jamo nedaleč stran od naselja. Dokler niso ob prehodu v devetdeseta leta uvedli velikih kontejnerskih smetnjakov, kmalu po osamosvojitvi Slovenije pa je imelo že vsako gospodinjstvo svoj lasten smetnjak. Kasneje je bilo teh smetnjakov že več, med njimi tudi biološki. A kaj, ko je bilo sortiranje odpadkov mnogim krajanom španska vas in so v rjave smetnjake metali vse sorte plastike... Neprimerno, ampak vseeno ne tako tragično, da bi lahko na tej podlagi razglašali izredne podnebne razmere.

Da je ekologija zelo hvaležno tržno blago, mi je postalo jasno že zdavnaj. Vsaj od takrat, ko so začeli nažigati z domnevno znanstveno potrjenimi ugotovitvami, da se je zaradi sodobnega načina življenja zelo povečala količina ogljikovega dioksida, s tem pa je prišlo do pregrevanja planeta. In so začeli s kampanjo »rešimo planet«. Kaj pa ločevanje odpadkov, električni avtomobili, spodbude za javni prevoz? Premalo. »Treba je ukrepati TAKOJ!« so zavreščali aktivisti in v javnost poslali mladoletno Greto, da je vsem vladajočim bizgecem tega sveta povedala, kako so ji uničili otroštvo. In kako se ukrepa takoj? Tako, da se uvede nove davke, denar pa se razdeli okoljskim nevladnim organizacijam. One že vedo, kako bodo to porabile. In pa, seveda, zmanjšati porabo mesa (če že ne obvezno vegansko prehranjevanje), uvesti redukcije električne energije ter pri avtomobilih sistem par-nepar, tako kot smo bili to navajeni v času jugoslovanske železne lady Milke Planinc. Medtem ko so tudi slovenski levičarji celo v državnem zboru razglašali podnebne izredne razmere in peli hvalnice podnebnemu štrajku tistih, ki so (povsem neekološko) špricali pouk, pa izrednih ukrepov še vedno ni bilo. Pa čeprav jih je skoraj terjal že sam papež Frančišek, ki ves čas govori o ekološkem spreobrnjenju, karkoli naj bi to že pomenilo.

Nato pa je prišlo do šoka. Najprej obsežni požari v Amazoniji, tako rekoč hkrati z amazonsko sinodo, ki velja za doslej najbolj eksotičen projekt sedanjega papeža. Sedaj še v Avstraliji. In kmalu smo vsi, ki ne verjamemo ekosocialističnemu bluzenju, dobili v obraz tisto znano frazo »A se vam rekel!« Češ, niste verjeli, kako kritično je, poglejte zdaj požare, ki divjajo. Kaj takega nikoli prej ni bilo! In vse to je posledica grozotnih podnebnih sprememb. Segrevanje, suša, posledica tega so požari. No, vse dokler se ni izkazalo, da so bili požari podtaknjeni in da so bili požigalci številni radikalni »okoljevarstveniki« (glej TUKAJ in TUKAJ). Medtem ko so nam goreč avstralski Paradiž kazali kot kazen za našo vsesplošno zakrknjenost, se je tako pokazalo, da je zloglasni požig reichstaga (oz. starega nemškega parlamenta) v Berlinu dobil reprizo v Avstraliji in Amazoniji. Zgodbo poznamo: požig (ne glede, ali so ga povzročili nacisti sami ali kdo drug) je bil zelo priročen izgovor za zaostritev nacistične agende. Le da imamo tokrat opravka z radikalno levičarsko okoljsko agendo. Kolateralno škodo za to pa seveda plačujejo številni mali ljudje, ki so izgubili ne samo posesti, ampak tudi domove. Pa tudi številne poginule in drugače prizadete živali – tudi ljubke koale in kenguruji.

Skratka: Paradiž so zajeli plameni peklenskega ognja, ki sicer bruha iz zmajevih sedmih glav. In če smo že omenili, da se volk rad oblači v ovčji kožuh, velja spomniti tudi na to, da ekosocializem pač ni v skladu s krščanstvom. Prav nasprotno – pri ekosocializmu imamo opravka z nekakšno samoodrešenjsko narativo, v ozadju katere se skriva krivični mamon (beri: naropan denar). Toda od sedanjega papeža tega ne bomo slišali, pač pa bomo še naprej poslušali nauke, da so trume muslimanskih migrantov, ki trkajo na vrata Evrope, tudi posledice podnebnih sprememb, ki smo jih bojda zakuhali mi, zlobni belopolti zahodnjaki. Pa verjemite, če lahko...

nazaj na vrh
Piškotki

Piškotke uporabljamo za prilagoditev vsebin in oglasov, za zagotavljanje funkcij družbenih medijev in za analizo našega prometa. Poleg tega analiziramo informacije o vaši uporabi našega spletnega mesta in s tem zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo.