fbpx

Ko Angelika postane stvar nacionalnega interesa Izpostavljeno

Gašper Blažič Gašper Blažič

Prav v času, ko so Britanci z močno podporo konservativcem na volitvah dokončno zakoličili pot iz Evropske unije in ko se Evropa spominja dogodkov izpred tridesetih let, ko so padli komunistični režimi vzhodne Evrope, se Slovenija še najbolj ukvarja s trivialnimi problemi, ki so pravzaprav le posledica napačne diagnostike. Da tako rekoč vlada urgentno uredi pridobitev državljanstva Angeliki Mlinar samo zaradi ministrskega imenovanja, je zagotovo precedenčni primer posebne vrste, ki samo dodatno potrjuje sprevrženost in zvijačnost neokomunističnih oblastnikov.

 

Za Angeliko Mlinar sem prvič slišal pred desetimi leti, ko se je na lepem pojavila kot generalna sekretarka Narodnega sveta koroških Slovencev, osrednje (nerežimske) organizacije v zibelki slovenstva, kakor mnogi še vedno radi imenujejo Koroško, še zlasti njen središčni del na Gosposvetskem polju, kjer so svoje kneze nekdaj ustoličevali naši predniki Karantanci. Ker smo v Demokraciji ves čas izčrpno poročali o Slovencih izven matične države, je bilo jasno, da nismo mogli spregledati mlade dame v samem srcu osrednje slovenske organizacije koroških Slovencev. Vendar na tem položaju ni ostala dolgo – kaj hitro se je preko liberalne stranke Neos prebila v avstrijski parlament, s čimer je avstrijski hram demokracije znova dobil predstavnico slovenske narodne skupnosti (seveda, najbolj znan predstavnik naše narodne skupnosti bo še vedno ostal Karl Smolle). Vsaj tako se je zdelo.

A ko sem malo povpraševal tiste, ki so se z njo nekoliko bolje spoznali, so bili precej skeptični in zadržani, češ da je bila v intervjujih gospa Mlinar zelo skrivnostna glede svoje družine, pa tudi slovenstvo ni bila njena prioriteta. Takrat se nam seveda ni niti sanjalo, da je gospa že prej prebivala v Ljubljani s partnerjem, prav tako koroškim Slovencem in bančnikom, tudi nadzornikom v Mercatorju. Prav tako se nam ni sanjalo o njunih stikih z jedrom rdečega režima v Ljubljani, denimo z vplivnim odvetnikom Mirom Senico. Pač pa smo zato veliko več brali in poslušali o njenih t. i. angelskih keksih, ki jih sprva nismo mogli povezati s fenomenom »novinarskih piškotkov«. Vse do letošnjih volitev v evropski parlament, ko se je Angelika Mlinar prikazala kot as iz rokava v navezi z Alenko Bratušek. Seveda je na volitvah pogorela skupaj s stranko SAB, a vedno se najde rezervna možnost. Tudi ministrska kandidatura, če je treba. Seveda ob pogojih, da bodoča ministrica tudi na vsebinski in ideološki ravni podpira agendo, ki jo sicer zagovarja vlada oz. režim (denimo glede migrantov). In tu Angelika nima težav – hitro se je prilagodila novim razmeram.

Če smo sprva kar dvomili, da bi Slovenija dobila ministrico iz dežele onkraj Karavank, pa je od včeraj dalje že jasno, da je mogoče za potrebe režima urediti prav vse. Tako slovensko državljanstvo (ki ga v času svojega bivanja v Ljubljani ni potrebovala) kot dovoljenje Avstrije za sprejem slovenskega državljanstva brez odpovedi avstrijskemu državljanstvu. Ob tem sem se spomnim na številne zadrege in zagate iz preteklosti, ko se je na veliko razpravljalo o t. i. izrednih naturalizacijah, denimo za tuje športnike, ki so želeli nastopati za Slovenijo. Poglejmo, kaj o tem pravi portal e-uprava: »Državljanstvo Republike Slovenije lahko pridobijo tudi osebe, ki so dopolnile starost 18 let, če njihov sprejem koristi državi zaradi znanstvenih, gospodarskih, kulturnih, nacionalnih ali podobnih razlogov, pod pogojem, da dejansko živijo v Sloveniji neprekinjeno vsaj eno leto pred vložitvijo prošnje in imajo urejen status tujca ter izpolnjujejo druge pogoje iz Zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Izjemoma lahko pridobi državljanstvo Republike Slovenije oseba, čeprav ne izpolnjuje pogoja neprekinjenega prebivanja v Republiki Sloveniji in pogoja urejenega statusa tujca, pri čemer se upošteva njen izjemen prispevek k razvoju Republike Slovenije in k povečanju mednarodnega ugleda oziroma prepoznavnosti Republike Slovenije.«

Vse jasno? Preberite še enkrat. In če ne razumete, preberite še trikrat. In vmes primerjajte položaj Angelike Mlinar ter njen prispevek k blaginji Republike Slovenije. Se vam sedaj svita? Torej, v tej zgodbi nekaj manjka. Namreč, vlada Marjana Šarca je namreč za državljanstvo gospe Mlinar poskrbela tako rekoč »na horuk«. Potrdilo bo uradno dvignila v ponedeljek, lahko bi ga že v petek, če ne bi nerodneži iz ljubljanske upravne enote svojih vrat zaprli že ob desetih, ker so imeli menda srečanje z ministrom Rudijem Medvedom. In utemeljitev? Sliši se tragikomično, a vendarle: slovensko državljanstvo gospe Mlinar je v interesu Slovenije. Torej v nacionalnem interesu. Takšno stališče je izrekla vlada, torej se vsi Slovenci s tem strinjamo. Problem rešen, oznanjam vam torej veselo novico: imamo ministrico.

Kaj pa nacionalni interes? Kaj je že to? Eden najbolj zmanipuliranih pojmov v novejši zgodovini – za kar je najbolj zaslužen kar zadnji partijski šef Milan Kučan – je spet prišel na dan prav v trenutku, ko je Kučanov dolgoletni svetovalec in nekdanji oznovec Zdenko Roter predstavljal še tretji del svoje osebne triologije, v kateri po svoji (in Kučanovi) logiki razloži državljanski spopad v času druge svetovne vojne. In zanimivo, ta predstavitev se je zgodila tako rekoč hkrati z izidom knjige Jožeta Možine o slovenskem razkolu. Povejmo kar naravnost: komunistična kamarila si je nacionalni interes vedno prisvajala. Povedano drugače: svoj interes je predstavljala kot »nacionalni«, saj je znano, da je KP Slovenije v specifičnih razmerah, v katerih smo se leta 1941 znašli Slovenci, zajahala nacionalnega konja kljub svoji izhodiščni internacionalistični usmeritvi. Kako je bilo s pojmi, kot denimo »narod«, »narodno« in »nacionalno«, pa je večkrat že razložil pokojni partizan, disident in publicist Viktor Blažič, ki je še posebej opozarjal na sprevračanje pomena pojmov, torej na razliko med formalnim in vsebinskim pomenom določenih pojmov. Tovrstna manipulacija se seveda nadaljuje v naš čas. Spomnimo: kmalu po letu 2000 je Kučan ob razpravi o morebitni prodaji »družinske srebrnine« (tj. velikih podjetij, ki so se znašla v težavah) tujim lastnikom pogosto omenjal nacionalni interes. Razen seveda takrat, ko je bil tuji lastnik v kakšni posebni navezi s Kučanovim krogom – tudi zato je denimo prodaja Banke Koper Italijanom postala najbolj vnebovpijoč simbol zlorabe in izdaje nacionalnega interesa, saj je zadnji šef partije ob tem dogodku »snedel jezik«.

Torej, če je državljanstvo za Mlinarjevo v slovenskem nacionalnem interesu, moramo ta izraz brati z drugačnim pomenom – da je namreč v interesu Partije. In bolje je, da nehamo sami sebi lagati, češ da je vlada nesposobna in da je imenovanje Mlinarjeve izraz obupa zaradi kadrovske praznine v krogu stranke Alenke Bratušek (ki ima v svojih vrstah še en »simbol države«, namreč mali in veliki krogec v podobi Maše Kociper). Ravno nasprotno: ta vlada je še kako sposobna! Sposobna je ohranjati oblast, videz njene nesposobnosti pa je v tem, da smo državljani zanjo le kolateralna škoda. Vendar vlada to dela namerno, tako kot namerno v našo državo prepušča ilegalne migrante. Zato je spraševanje vlade, zakaj ne ukrepa ob ilegalnih migracijah, povsem odveč. Odgovor je jasen: ker je to vladi v interesu. Zato bo zanimivo opazovati, kako se bo velika večina Slovencev ob prihodu blondinke iz Žitare vasi spet vrgla na trepalnice in polaskala vladi in koaliciji, da je poskrbela za novo pozitivno senzacijo, ker je angažirala uspešno poslovno žensko iz zgodovinske srčike slovenstva. Namen tistih, ki ohranjajo rdeči režim, je torej (spet) dosežen.

nazaj na vrh
Piškotki

Piškotke uporabljamo za prilagoditev vsebin in oglasov, za zagotavljanje funkcij družbenih medijev in za analizo našega prometa. Poleg tega analiziramo informacije o vaši uporabi našega spletnega mesta in s tem zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo.