Kdor ponižuje se sam, podlaga je tujčevi peti (Koseski) Izpostavljeno

  • Napisal  dr. Dimitrij Rupel
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel. (Foto: STA) Nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel. (Foto: STA)

Američani pravijo: My country, right or wrong! V slovenščini bi rekli: To je moja država, naj ima prav ali narobe! Ob tem se postavlja vprašanje, ali so dobri ali slabi odnosi med državami odvisni od njihovih vlad in političnih zastopnikov? Imajo državniki leve usmeritve rajši leve, desni pa desne vlade? Ali so odnosi med državami neodvisni od političnih usmeritev ljudi, ki predstavljajo države? So pomembnejši politični ali državni/nacionalni interesi? To so postala v trenutku, ko bruseljske razprave o razdelitvi proračuna in finančnih pomoči po epidemiji Covida 19 postajajo (po izjavi slovenskega predsednika vlade) vse bolj politične, važna vprašanja. Bodo predstavniki, ki spadajo k evropski ljudski stranki, bolj popustljivi in bolj radodarni do držav, katerim vladajo njihovi politični somišljeniki? Bodo “desničarji” strožji do držav z “levičarskimi” vladami, in obratno? Po svojih izkušnjah bi sklepal, da tupatam politične usmeritve prispevajo k boljšemu ali slabšemu razpoloženju, pripravljenosti za posvetovanja, meddržavne obiske; za boljše razumevanje problemov… Vendar ideologija navsezadnje – razen v izjemnih primerih – ni odločilna. V Washingtonu ali v Bruslju se pogovarjajo s Slovenijo oz. s komerkoli, ki – na podlagi demokratičnih postopkov – predstavlja Slovenijo v nekem trenutku. K temu lahko prispevajo dobri diplomati, ki v odnosu do svoje in do tuje države ravnajo nepristransko, predvsem kot predstavniki državnih/nacionalnih interesov.

 

Teden ali dva bo tega, kar se je v uglednem slovenskem časopisu pojavil obširen članek o nekdanjem (2008) in prihodnjem (2021) slovenskem predsedovanju Evropski uniji. Članek je bil posmehljiv, kritičen, mestoma napačen in neresničen. Čeprav je opisoval preteklo, dvanajst let staro predsedovanje, je bil – po vsej verjetnosti – namenjen “nevarnosti”, da bi predsedovanje leta 2021 že spet prišlo v roke Janševe vlade. Pisec teh vrstic ne ve, in ne more napovedovati, kaj se bo zgodilo leta 2021; glede predsedovanja leta 2008 pa kot “udeleženi opazovalec” (participant observer[2]) čuti dolžnost, da opozori na nekatere nesporne dosežke preteklega predsedovanja. Tu teh dosežkov ne razlaga s svojimi besedami, saj so sodbe o lastnih zadevah kljub vsemu nezanesljive, ampak predvsem z navedbami ekspertov. Pred tem le nekaj besed.

Da bi, kot je bilo mogoče prebrati v uglednem časopisu, leta 2008 “vsa pomembna evropska srečanja” namesto v Sloveniji oz. v Ljubljani “potekala v Bruslju”, ni res; res pa je, da so tam – ker so takšna pravila in ker je Bruselj poleg Luksemburga in Strasbourga evropska prestolnica – potekala mnoga državniška in tehnična srečanja, navsezadnje smo imeli za te namene urejeno stalno predstavništvo in veleposlaniško rezidenco. Napačno je mnenje avtorja članka, da je bil pri slovenskem predsedovanju prednostna naloga zgolj Balkan, Slovenija pa naj bi bila za reševanje balkanskih zadev “nepripravljena”. Nekoliko naivno je tudi stališče, da med predsedovanjem “ni nič lažje reševanje dvostranskih problemov”. Pred priznanjem Kosovega je Slovenija 19. januarja 2008 na Brdu v skladu s pravili tihe diplomacije organizirala – javnosti zamolčan – sestanek zunanjih ministrov “Skupine za stike” (D’Alema, Kouchner, Miliband, Rupel, Solana, Steinmeier), ki ni bil namenjen le usklajevanju evropskih, ampak tudi evropskih in ameriških stališč. Ob trudu s Kosovci smo reševali tudi srbski problem in dosegli Tadićev podpis Pridružitveno-stabilizacijskega sporazuma med EU in Srbijo. V prvem primeru smo imeli problem s Španijo (zaradi volitev in Katalonije), v drugem z Nizozemsko; vendar je Evropski svet v obeh primerih dosegel skoraj idealno soglasje. Kar zadeva slovensko-hrvaške (dvostranske) odnose, moram povedati, da sosedni državi nikoli nismo grozili. Nikdar ni bilo rečeno, da bi Hrvaški preprečili pristopna pogajanja, ampak smo odlaganje (kljub pritiskom) razlagali z realnimi argumenti, namreč s prejudici hrvaške strani glede državne meje s Slovenijo. O vsem tem in še o marsičem se je mogoče prepričati v moji knjigi, ki sem ji ravno zaradi domačih, pretežno medijskih ovir (washingtonska depeša) dal naslov Slovensko predsedovanje v ognju lastnih sil (Ljubljana 2009).

Tu navajam nekaj ocen slovenskega predsedovanja. 17. marca 2008 je bil objavljen naslednji komentar:  

 “…Kaže, da je slovensko predsedovanje v prvi polovici svojega sploh prvega mandata na čelu EU potekalo prav dobro (“reasonably well”). Ob izdatni pomoči Komisije glede ravnanja v zvezi z Lizbono II in energetsko politiko je pri najbolj občutljivih zadevah ohranilo relativno nevsiljiv profil. Celo glede skoraj neobvladljive zadeve s Kosovim, mu je uspelo prekrmariti potencialno razdeljeno Unijo mimo odprte krize in obdržati pozornost na praktičnih imperativih trenutka. To ni majhen dosežek, čeprav bo še veliko dela…”[3]

23. junija 2008 pa tale:

“…Kar zadeva njegov delež, je slovensko predsedovanje sklenilo svoj semester z zadovoljivim izidom, če pomislimo na težavne okoliščine, v katerih je delovalo – od začetnih pomislekov glede neodvisnosti Kosovega do irskega šoka ravno pred koncem polletja. Kot prva (vendar zdaj najbrž nič več edina) nova država članica, ki vodi polno predsedovanje EU, je dokazala, da je bila naloga težka, ampak izvedljiva, posebej ob pomoči in podpori Komisije in nekaterih podobno mislečih partnerjev. Glavno izročilo predsedovanja predstavlja priloga o Zahodnem Balkanu, ki je dodana sklepom predsedstva in je usmerjena k novi fazi politike EU za regijo.”[4]

15. septembra 2008 je izšla analiza Sabine Kajnč[5]:

“Eden ciljev slovenskega predsedovanja je bil doseči pogajalski mandat za Komisijo, da bi nadomestila zastareli Sporazum o partnerstvu in sodelovanju med EU in Rusko federacijo. Potem ko je Poljska umaknila svoj veto, so bili zadržki Litve edina ovira za podelitev mandata in za sprožitev pogajanj na vrhu EU-Rusija – zadnji veliki dogodek pod slovenskim predsedstvom. Ruska administracija je veliko pričakovala od slovenskega predsedstva, češ da je predsedovanje za slovansko vlado psihološko pomembno. Pozneje, ko je šlo za Kosovo, je ruski diplomatski predstavnik pri EU orisal Slovenijo ‘bolj kot problem’, pri čemer je omenil dvom o motivaciji slovenske vlade, da sploh doseže cilj. Slovenski zunanji minister dr. Rupel je začel močno, precej agresivno diplomatsko poslanstvo, da približa Litvo kompromisu, ki bi bil sprejemljiv za drugih 26 držav članic. Letel je v Litvo in se v družbi s švedskim in poljskim zunanjim ministrom Bildtom in Sikorskim sestal z litvanskim zunanjim ministrom Vaitekunasom in predsednikom vlade Kirkilasom. Sklicujoč se na litvansko prijateljstvo z Gruzijo je odprl gruzijsko vprašanje, nakar so vsi štirje zunanji ministri, vključno z litvanskim, odpotovali iz Vilne v Tbilisi na misijo ugotavljanja dejstev, pri čemer je imel dr. Rupel v žepu litvanske koncesije. Nenavadni format treh zunanjih ministrov – predsedujočega slovenskega, švedskega in poljskega – je dvignil nekaj obrvi med drugimi članicami EU,  toda glede na to, da je bila zadeva notranji problem EU in potemtakem ni zadevala formata zunanjega predstavljanja, je prinesla uspeh. Ni bila kršitev bodisi formalnih ali neformalnih pravil, ampak je bila združen napor tistih, ki so verjeli, da lahko dosežejo kompromis.

Deklaracija o neodvisnosti Kosovega ni bila presenečenje, in že dolgo se je vedelo, da bo soglasje glede vprašanja priznanja (ki še vedno pripada posameznim državam, ne pa EU) nemogoče. Ko je bila še Evropska skupnost, je bila EU razdeljena glede priznanja Slovenije in Hrvaške, zato je bila Slovenija odločena, da bo naredila vse, kar je v njenih močeh, da bo preprečila ponovitev zgodovine. Čeprav so bili 18. februarja, potem ko je kosovski parlament potrdil Deklaracijo neodvisnosti, sklepi Sveta za splošne zadeve in zunanje odnose (GAERC) o Kosovem v bistvu vrste ‘strinjamo se, da se ne strinjamo’, je bila to verjetno edina mogoča raven enotnosti. Pomembno je, da to ni razdrlo splošnega okvira evropskega angažiranja na tem območju.”

Kajnčeva ugotavlja, da je Slovenija kosovsko neodvisnost “modro” ločila od drugih zadev v regiji, posebej od srbskega podpisa Stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma (SAA). Rezultati predsedovanja, prav Kanjčeva, dokazujejo – “morda v začudenje nekaterih ali celo mnogih” – da je bila Slovenija sposobna delovati kot most med EU in regijo. “Predsednik vlade Janša je Evropskemu svetu in generalnemu sekretarju Javierju Solani priporočal, naj pospešita proces tako za Srbijo kot za Bosno in Hercegovino. Zunanji minister Rupel je večkrat obiskal regijo in bilo je veliko srečanj na nižjih ravneh. Da se je nadaljeval dialog s Srbijo potem, ko je njena vlada pretrgala svoje diplomatske zveze z Brusljem, je bilo potrebno veliko ustvarjalnosti.” Kajnčeva ugotavlja, da EU ni podlegla zastoju in da je postopoma podprla Srbijo, da ni ostala v rokah “Peterice” (the Quint), Urada visokega predstavnika (OHR) ali usmerjevalne skupine Sveta za implementacijo miru (PIC). “Čeprav Slovenija ni imela niti položaja niti besede pri teh formatih, ji je uspelo sprožiti pobude, kot je Blejska pobuda, s katero so države Zahodnega Balkana vključili v okvir EU za sodelovanje na področju civilne zaščite.” Kajnčeva ugotavlja, da je prišlo do konkretnih prizadevanj za stabilizacijo in gospodarski napredek, npr. do pogodbe o transportu med EU in Zahodnim Balkanom ali do regionalne šole za javno upravo; pravi, da bodo kritični opazovalci vedno trdili, da bi lahko storili še več, toda ti primeri vendar kažejo na pogajalsko spretnost. Avtorica ocenjuje, da je Slovenija obvladala reševanje najtežjih vprašanj. Med njenim predsedovanjem je bilo veliko razprav in pobud tudi na področjih, ki zadevajo vsakdanje skrbi državljanov, vendar so jih predstavniki premalo poudarjali. V širši javnosti je pogosto slišati pripombe o kompleksnosti evropskih zadev, zato se postavlja vprašanje zadostne (oz.nezadostne) podpore evropskemu projektu in informiranosti o njem.[6]

2. julija 2008 je izšla ocena biltena European Voice:

Avtor ocene začne z ugotovitvijo, da je bila Slovenija kot prva od novih članic v 21. stoletju, prva med bivšimi komunističnimi in slovanskimi državami, pogumna, ker se je lotila predsedovanja EU. Dobila je nalogo, ki bi bila zahtevna za katerokoli predsedujočo državo EU. Ocenjevalec čestita za to, kar je naredila. Predsedovanje je bilo zaznamovano s “sesutjem finančnih trgov, vrtoglavimi cenami energije in hrane, naraščanjem napetosti na Zahodnem Balkanu in z Rusijo, da ne govorimo o upih – potem strahovih – v zvezi z Lizbonsko pogodbo… Imela je nekaj uspehov,” pravi ocenjevalec, “njene pomote so bile manjše. Poskrbela je, da se je predstava nadaljevala, kar v današnji težki evropski klimi ni slab rezultat.” Ocena hvali ekspertizo slovenskih finančnih predstavnikov. Manj navdušena je glede socialnih dosežkov, omenja pa tudi probleme na področju zunanjih zadev. Ob doseženem mandatu za Rusijo omenja počasno napredovanje pogajanj s Turčijo in Hrvaško, nezadovoljni pa naj bi bili tudi drugje na Zahodnem Balkanu. Šibkosti majhnih držav naj bi se kazale v notranjih bitkah za moč. “Kot vedno,” pravi ocenjevalec, “ostaja EU delo v nastajanju. Slovenski čar na čelu omizja je uspešno dokazoval – že spet – da širitev ‘velikega poka’ ni bila grozna napaka in ni izpostavila Evrope slabemu upravljanju outsiderjev ali preobilju majhnih novih držav članic.”

dr. Dimitrij Rupel

[1] Nekdanji predsednik Zveze borcev in pokojni predsednik Socialistične republike Slovenije je nekoč te besede Koseskega zmotno pripisal Antonu Aškercu (Ciril Brajer, “DR. JANEZ STANOVNIK, Postavimo spomenik kar Mussoliniju!”, Dnevnik, 16. oktobra 2007).

[2] Pisec teh vrstic je bil kot minister za zunanje zadeve udeleženec predsedovanja 2008. Njegova naloga je bila v prvi polovici leta 2008 vodenje pomembnega Sveta EU za splošne zadeve in zunanje odnose. O tem je napisal knjigo Slovensko predsedovanje v ognju lastnih sil. “Opazovanje z udeležbo” je raziskovalna tehnika, ki jo uporabljajo antropologi in sociologi, in pri kateri raziskovalec (udeleženi opazovalec – participant observer) preučuje življenje neke skupine na ta nalin, da se udeležuje njenih aktivnosti.

[3] “Trda preizkušnja za EU” (A Harsh Reality Check for the EU), ocena slovenskega predsedovanja EU s strani EPC (European Policy Center), ki je neprofitna organizacija s sedežem v Bruslju.

[4] “Čas zdravljenja” (A Time to Heal), ocena slovenskega predsedovanja EU s strani EPC.

[5] Sabina Kajnč ima naslov postdoktorske raziskovalke EFSPS (fundacija Volkswagen Stiftung oz. Compagnia di San Paolo and Riksbankens Jubileumsfond Sverige) na ljubljanski univerzi, sicer je tudi gostujoča raziskovalka  IUEE v Barceloni.

[6] Sabina Kajnč, “Slovensko predsedovanje Svetu EU: kako se je izkazala 16. država članica” (“The Slovenian Presidency of the EU Council: How the 16th Member State Performed”), ocena ARI (Real Instituto Elcano)[6]

nazaj na vrh
Piškotki

Piškotke uporabljamo za prilagoditev vsebin in oglasov, za zagotavljanje funkcij družbenih medijev in za analizo našega prometa. Poleg tega analiziramo informacije o vaši uporabi našega spletnega mesta in s tem zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo.