Jože Biščak: Osupljiva kapricioznost slovenskega medijskega mainstreama Izpostavljeno

  • Napisal  Jože Biščak
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
(Montaža: Matic Štojs Lomovšek) (Montaža: Matic Štojs Lomovšek)

Nemčija. Prvi dnevi aprila. Avtocesta A9 na Saškem. Spredaj policijski BMW, zadaj volkswagnov transporter. Oba z utripajočimi modrimi lučmi. Vmes dva Schmidtova tovornjaka. To so varnostni ukrepi na najvišji ravni, je zapisal nemški Bild.

Tovornjaka nista prevažala dragulje, policisti niso spremljali predsednike ali tuje delegacije. Ne, tovornjaka sta vozila zaščitne maske, rokavice in zaščitna oblačila. Na globalni ravni trenutno najbolj cenjeno blago.

Nekaj ur prej je na letališču v Leipzigu pristalo veliko transportno letalo. Iz Kitajske je pripeljalo zaščitno opremo. Najprej so jo prepeljali v centralno skladišče zvezne dežele. Tam jih je čakal saški premier Michael Kretschmer. Preizkusil je eno masko in se slikal. Družbo mu je delal Michael Woitag, izvršni direktor RIB Information Technologies. Woitag je pred nekaj dnevi poklical Kretschmerja in mu ponudil pomoč pri nabavi mask. Politik ni okleval, kar po telefonu sta se dogovorila za posel. Ko gre za življenja ljudi na Saškem, predvsem za življenja ljudi v bolnišnicah in domovih za ostarele, in ko zaščitne opreme ni, vzameš, kar ti ponudijo.

Saški novinarji in uredniki tako »domačega« dogovora niso problematizirali. Hvalili so tako politika kot menedžerja, ki je zaradi izvrstnih zvez na Kitajskem z lahkoto prišel do mask. Veseli so bili, da je ta nabava rešila marsikatero življenje ali preprečila širjenje okužbe s COVID-19.

Nabava se bo nadaljevala. Kupili bodo vse in od kogarkoli; kar jim bo ponujeno. Na Saškem je, denimo, trenutno okoli milijon medicinskih mask FFP2. V naslednjih šestih mesecih jih potrebujejo 15 milijonov. »To so vsakdanje skrbi,« je povedal Jens Naumann, vodja službe za nabavo. Novinarji ga ne sprašujejo po ceni mask, ne sprašujejo ga, ali je mogoče poklical katerega od svojih podjetniških prijateljev, da bi nabavil potrebno opremo. Maske so tu, rešitev prihaja. Pika. Tukaj se neha. Ob taki krizi, ko ljudje umirajo, tovrstna vprašanja ne bi bila niti spodobna, niti profesionalna. In nihče ga ne sprašuje, zakaj so naročili 16,5 milijona mask, če jih potrebujejo samo 15 milijonov. Še najmanj, kdo in po kakšni ceni jih bo dobavil. Če bi to problematizirali, ne bi izgubili samo bralce in gledalce, ampak verodostojnost. S pomočjo podjetnikov in menedžerjev, ki poslujejo s Kitajsko, predvsem pa s pomočjo osebnih formalnih in neformalnih povezav, v Nemčiji ves čas pristajajo transportna letala z medicinsko opremo. Od telefonskega klica do pristanka letala danes Nemci potrebujejo samo 40 ur.

Podobno kot v največjem evropskem gospodarstvu je drugod po Evropi. Povsod se srečujejo s pomanjkanjem opreme. S to razliko, da so bila v Sloveniji skladišča ob nastopu krize in menjavi vlade povsem prazna. Najprej je bilo treba napolniti to vrzel, zato je bila potrebna hitra formalna in neformalna akcija nabave. Ampak danes dejstvo, da je Slovenija v času, ko je bilo že jasno, da bo kitajski virus prišel v Evropo, podaril več kot milijon kosov zaščitnih mask Kitajski, medijski mainstream ne problematizira, čeprav bi dejanje lahko opredelili kot veleizdajo. V udarnih terminih, z javljanjem v živo in raznimi okroglimi mizami največjo težavi vidijo v posredovanju Marjana Podobnika, delovanju Mateja Tonina in Zdravka Počivalška. Čeprav gre prav tej desno-sredinski vladi zasluga, da so skladišča opreme danes vsaj kolikor toliko polna. Ne znam si predstavljati, da bi šli v teh izrednih razmerah na javni razpis, čakali pol leta ali več, da bi izbrali ponudnika. Gledali bi prizore iz Španije, Italije in ZDA, ko niti na pokopališčih ni več dovolj prostora.

Mediji po Evropi so glede medicinske opreme osredotočeni samo na dve negativni stvari. Prvič, kraje medicinske opreme, zato prevoze v Nemčiji ščiti policija. In drugič, dobavo opreme iz Kitajske z napakami, za kar pa ne krivijo svojih vlad, niti dobaviteljev, ampak Kitajce. Z redkimi izjemami problematizirajo nabavo in ceno opreme. Večinoma navdušeno poročajo ter se skupaj z bralci ali gledalci veselijo vsakega transportnega letala, ki pripelje maske, rokavice, respiratorje ali zaščitne obleke. Slovenija je glede tega nek čuden medijski otok v Evropi, kjer za politične aktiviste s Kolodvorske, komercialno televizijo in večinski levičarski tisk, zdravje ljudi ne šteje nič. Njihova računica gre nekako takole: za Slovenijo je boljše, da pri maski privarčujemo 5 centov, kot da z malo dražjo masko rešimo eno življenje. Da o ventilatorjih niti ne govorimo.

Najbolj sramotno je, da imajo danes največ za povedati tisti politiki, ki so še dva meseca nazaj kitajski virus podcenjevali, češ da gre za navadno gripo, ko je udarilo tudi Slovenijo, so stisnili rep med mnoge in odšli v varno zavetje, danes dvigajo glavo, ponujajo »rešitve«, kritizirajo in so, oh in sploh, najpametnejši. In napovedujejo interpelacije, celo nezaupnico celotni vladi. Kar je edinstven primer v Evropi, kjer politika v tem času govori z enim jezikom – skrb za zdravje ljudi in reševanje življenj. To je na prvem mestu. V politiki. In medijih. Žal ne na sončni strani Alp.

nazaj na vrh