Dragi mainstream novinarji, čas je, da ustanovite stranko!

Gašper Blažič Gašper Blažič

Verjetno ste že večkrat zasledili oznake medijev, ki naj bi bili sedma sila, četrta veja oblasti in celo psi čuvaji demokracije. Vsaj tako naj bi veljajo v zahodnih demokracijah. In priznam, v svojih dobrih dvajsetih letih, odkar delujem v medijih, sem se kar krepko naposlušal vsega tega govorjenja o tem, kaj vse naj bi mediji pri nas bili. Pa v resnici niso. Pač pa bi prej rekel, da je slovenski medijski prostor nekakšen zverinjak, iz katerega zelo izstopiš, ko enkrat prideš vanj. Predvsem pa je nekakšna mešanica realnega in hiper-realnega – na tem področju se radi primerjamo z razvitim Zahodom.

 

In kako izgleda naš medijski zverinjak? V grobem bi lahko časnikarje (čeprav je izraz, priznam, nekoliko starinski glede na to, da smo iz dobe, ko so bile informacije na voljo izključno na tiskanem papirju, že zdavnaj zakorakali v dobo spletnega informiranja) v naši državi razdelili v tri skupine: prvo skupino sestavljajo »vojaki revolucije«, ki nikoli niso opustili težnje, da bi prenehali s tradicionalno držo družbenopolitičnih delavcev. Še več, celo tisti, ki so v novinarstvo vstopili po letu 1990, so takšno držo prevzeli kot nekaj povsem običajnega, nekaj, kar je lastno vsakemu novinarju. Zato ne preseneča, da so predstavniki te skupine ideološko razmeroma ozki in bojevito nastrojeni proti »razrednemu sovražniku«, ki ga imenujejo »desnica«. Ob tem pa se pogosto prikazujejo kot žrtve tega istega razrednega sovražnika, češ da slednji ogroža medijsko svobodo in diskvalificira medijske hiše, posamezne novinarje in urednike, pa tudi novinarstvo nasploh. Groteskno zastopstvo te skupine novinarjev je Društvo novinarjev Slovenije (s pripadajočimi aktivi novinarjev ter sindikati), ki glede na število članstva pokriva večino vseh časnikarjev in medijskih ustvarjalcev v Sloveniji. Kot je znano, je omenjeno društvo ponosno na svoje »partizanske korenine«, saj je nastalo še v času druge svetovne vojne in se sklicuje na tradicijo NOB. Zato niti ni presenetljiva njihova bojevita narava. In še to: prva skupina je vdana oblasti samo, če je oblast prave barve. V primeru, če trenutna vlada ni prava, so v odnosu do nje opozicijski.

V drugo skupino lahko uvrščamo tiste, ki ideološko niso tako profilirani in se v glavnem ne spuščajo v politične konflikte, vendar so vseeno vedno na strani močnejšega. Kar pomeni, da so v kritičnem trenutku vedno zavezniki prve skupine. Številčno so močnejši od nje in predstavljajo največji delež medijskih ustvarjalcev. Ker so po naravi oportunisti, nikoli ne bodo prestopili političnega Rubikona tako, da bi se znašli na strani razrednega sovražnika.

Tretja skupina, ki pa je številčno najšibkeje zastopana (in verjetno vanjo spadam tudi sam), pa s(m)o tisti, ki plavamo proti toku in skušamo nevtralizirati učinke monopolističnega in velikokrat tudi neetičnega ravnanja prve skupine. Seveda boste rekli, češ v tretji skupini so pa tipični strankarski pisci – karkoli že to pomeni. Drži, da imamo svoje politično in ideološko prepričanje, ki je v veliki meri pomladno in krščansko, pogojno rečeno »desno«, kar seveda večinska propaganda zlorablja in tej skupini obeša celo etiketo skrajne desnice. Kar pa je seveda daleč od resnice. Lahko bi rekli, da je delovanje te tretje skupine v veliki meri odziv na delovanje prve skupine, ki pa je v zadnjih letih, odkar se je tretja skupina številčno okrepila, zelo nervozna. Spomnimo: pred kakimi desetimi leti smo imeli od tiskanih medijev, ki niso sledili interesom prve skupine, samo Demokracijo in Reporter, ki sta bila komajda navzoča na spletu (pa pustimo ob strani verski tisk, ki je vsaj do leta 2013 še igral aktivno vlogo v civilni družbi, a je na to pod vplivom agende papeža Frančiška to začel zmanjševati). Reporterjeva agenda je kasneje pod vplivom novega lastništva spremenila smer (kar leta 2007 ni uspelo Pivovarni Laško, je kakih deset let kasneje uspelo Martinu Odlazku), se je pa zato zelo povečala uporaba spleta in s tem tudi pojav novih alternativnih spletnih portalov (demokracija.si, Nova24tv.si, vfokusu.com, politikis.si, Časnik.si, domovina.je, slovenec.org, pa razni regionalni portali), množična uporaba twitterja in facebooka pa je le še okrepila vlogo spletnih vsebin. Jasno je, da se je s tem olajšala možnost širjenja lažnih vesti (fake news), a po drugi strani se je pojavila možnost, da se laži demantira in razkrinka. Ali če nekoliko parafraziramo znani rek komunističnega funkcionarja Mitje Ribičiča v njegovi pozni dobi: »S spletom nad splet.«

Poglejmo primer. Leta 2000 se je bilo skoraj nemogoče upirati orkestriranim medijskim napadom na Bajukovo vlado, ki je sicer nastala kot projekt varovanja ustavnosti in zakonitosti, saj je šlo za preprečitev predčasnih volitev po starem volilnem sistemu, medtem ko smo (zaman) čakali uzakonitev dvokrožnega večinskega sistema, izglasovanega na referendumu leta 1996 (dve leti kasneje je dodatno to potrdilo še ustavno sodišče). Številni analitiki so lahko po volitvah leta 2000, na katerih je krepko zmagala tranzicijska levica, samo nemočno zmajevali z glavami in analizirali delovanje medijev, denimo v okviru Zavoda za oživitev civilne družbe, ki je nato preko revije Dignitas in založbe Nova revija izdal poseben zbornik prav o tem vprašanju. Tudi eden najbolj uglednih slovenskih literatov Drago Jančar je v svojih esejih pogosto opozarjal na sistemsko nedemokratičnost in neetičnost medijskega prostora, saj je svojo poklicno kariero začel kot novinar in nato doživel akcijo Udbe, obsodbo na zapor in nekajletni »berufsferbot«. V tistih časih ni bilo druge možnosti, kot da smo na laži mainstream medijev vsak teden odgovarjali v Demokraciji, seveda samo tiskani, saj druge oblike niti ni bilo.

Dve desetletji kasneje so stvari nekoliko drugačne. Poglejmo primer nedavnega »napada« v Izoli, kjer je očitno bodoči politični »novi obraz« Ivan Gale obiskal dokaj skromno skupinico levičarskih protestnikov. Vsekakor preskromno za kakšen veliki preboj. Dejansko jim je uslugo naredil možakar, ki je zmotil Galeta in novinarje prav takrat, ko je dajal izjavo. Seveda je šlo za oviranje novinarskega dela s strani provokatorja, to pa je tudi vse – in to so navsezadnje priznali tudi v aktivu radia Koper v javno objavljeni izjavi. A iz svoje kože seveda ni mogla razvpita Eugenija Carl, ki je »svojo različice zgodbe« hitro razširila, mainstream mediji so to povzemali in hitro je v javnosti zaokrožila dezinformacija, da je skupina podpornikov vlade, ki naj bi jo vodil celo lokalni politik SDS, Galeta »nabunkala«. Seveda je bila laž Eugenije Carl hitro razkrinkana, a skrb vzbujajoče je, da je gospa (morda je raje »tovarišica«?), ki bi morala kvečjemu pisati za Mladino, še vedno vplivna oseba nacionalne televizije. In da je na nacionalni televiziji, ki jo še vedno plačujemo vsi davkoplačevalci, kar nekaj takih medijskih džihadistov, ki jim hrbet ščitijo šefi. Nedavna predstava Manice Janežič Ambrožič o tem, kaj vse morajo novinarji požreti, je bila res polna sprenevedanja, saj protagonisti tovrstne mimikrije vedno pozabijo omeniti, da na grobe pojave političnega aktivizma v nacionalnem mediju mnogi ljudje grobo reagirajo. Včasih tudi preko meje dobrega okusa, a da se zaradi tega aktivisti delajo žrtve, je pa le malo prehuda, mar ne?

Morda pa res ne bi bilo slabo, če bi vsi ti novinarji, ki se ponosno prištevajo k prvi skupini, torej k »avantgardi medijskega razreda«, ustanovili kar svojo stranko. Če imajo upokojenci svojo stanovsko stranko, pa naj jo imajo še novinarji. Če so aktivni deležniki v medijskem boju in če res tako ljubijo razčiščevanje računov, kot so to pokazali v primeru Aleksandre Pivec, naj pomagajo k temu, da se megla razkadi. In da bomo končno vedeli, kdo pije in kdo plača. Kajti vsa ta falanga, ki je zbrala v osrednjem novinarskem društvu in celotno Slovenijo podučuje, kdo je nevaren »neodvisnim medijem«, ni pravzaprav nič drugega kot nova Partija. Partija, ki bi rada vladala mimo volitev. No ja, ali pa predstavljajo posrednike interesov »stričkov«, ki varno sedijo v političnem podzemlju in v slogu demokratičnega centralizma sprejemajo odločitve, ki so obvezne za vse nas. Tudi za tiste iz tretje skupine, ki smo zanje neprebavljivi.

 

nazaj na vrh
Piškotki

Piškotke uporabljamo za prilagoditev vsebin in oglasov, za zagotavljanje funkcij družbenih medijev in za analizo našega prometa. Poleg tega analiziramo informacije o vaši uporabi našega spletnega mesta in s tem zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo.