fbpx

Dr. Dimitrij Rupel: Avstrijsko kosilo Izpostavljeno

  • Napisal  dr. Dimitrij Rupel
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Dr. Dimitrij Rupel (foto: STA) Dr. Dimitrij Rupel (foto: STA)

Dan pred božičem je predsednik Pahor z zlatim redom za zasluge odlikoval profesorja in nekdanjega predsednika Ustavnega sodišča Petra Jambreka, s srebrnim redom za zasluge pa Erharda Buska, ki je bil predsednik Avstrijske ljudske stranke (ÖVP) in avstrijski podkancler med letoma 1991 in 1995, torej v prvih letih slovenske državnosti. Istega dne je avstrijska veleposlanica Sigrid Berka na kosilo povabila nekaj Buskovih slovenskih znancev, med njimi Lojzeta Peterleta, Ernesta Petriča in avtorja teh vrstic.

 

Dan Pahorjevega sprejema in avstrijskega kosila se je ujemal z datumom plebicita pred 29 leti. Kombinacija odlikovancev ni bila slaba: Jambrek je bil potem, ko se je zavleklo pri ustavi, eden prvih zagovornikov plebiscita; Busek pa je bil poleg zunanjega ministra Mocka glavni slovenski zaveznik v Avstriji.

Pred plebiscitom je bilo pri opoziciji (ZKS-SDP, ZSMS-LDS) veliko nasprotovanja in omahovanja, Danilo Türk pa je celo objavil članek (“O legitimnosti in efektivnosti državne oblasti”, Delo, 3. decembra 1990), v katerem je precej neposredno kritiziral slovenski plebiscit. Ugotavljal je, da “primanjkljaja efektivnosti oblasti slovenske države” ni mogoče odpraviti s “presežkom legitimnosti”. Mednarodno pravo naj se ne bi oziralo na demokratičnost, ampak na efektivnost, torej učinkovitost, ki je kot je bilo mogoče sklepati na strani Jugoslavije. Türk je opozarjal, da plebiscit “ne bo ustvaril nobenih mednarodnopravnih posledic” in da celo izraz (“plebiscit”) ni najbolj ustrezen.

O tistem dogajanju obstaja veliko dokumentov, sam pa sem leta 1992 (v Skrivnosti države) zapisal:
Najprej je bil problem datum, ki mu je nasprotoval tudi Kučan, najbrž zato, ker si ga ni izbral on. Drugi, hujši problem so bili procenti. Kot sem že povedal, je Demos menil, da se je najbolje zadovoljiti z večino volilnih udeležencev. Liberalni demokrati, ki jih je najprej zastopal Jožef Školč, nato pa Šetinc, so bili za tri četrtine, za dve tretjini in za vse mogoče druge kombinacije. Vmes je padel predlog, pozabil sem, čigav, naj bi za pozitiven izid šteli pritrdilen odgovor 60 odstotkov udeležencev, kar naj bi bilo varneje od polovice volilnih upravičencev. Celo dve tretjini udeležencev naj bi bili varnejši od večine upravičencev. Opozicija je Demosu upravičeno očitala, da se boji svojega lastnega naroda in da dejansko nima zaupanja v uspeh osamosvojitve … Morda so nekateri (tudi Pučnik) želeli ekskluzivno zmago Demosa in so se požvižgali na opozicijo. Moja stranka je izoblikovala stališče, da je plebiscit vsenarodno dejanje, da ga morajo podpreti vse stranke in da potemtakem rezultat ni vprašljiv … Do končnega dogovora, ki so ga navsezadnje podpisali tik pred sejo parlamenta, je prišlo v moji odsotnosti (ker sem bil v Parizu). Zavedam se, da je k vsemu skupaj precej pripomogel Milan Kučan, ki se je takrat dejansko postavil na čelo osamosvojitvenega gibanja …

Z avstrijskim zunanjim ministrom Mockom sem se prvič srečal na zasedanju Pentagonale v Benetkah konec julija, z Buskom pa na krščansko-demokratskem taboru na Ptuju 16. septembra 1990. Oktobra mi je potem, ko me je izključil jugoslovanski zunanji minister Budimir Lončar avstrijsko prepustnico za newyorški sestanek KVSE priskrbel Alois Mock. Mock je bil tudi prvi minister, s katerim mi je uspelo govoriti 27. junija 1991 potem, ko sem zaman zvonil pri vratih ljubljanskega konzulata, ki ga je vodila Jutta Stefan Bastl.

Takšne podatke in anekdote smo si pripovedovali pri kosilu aktualne veleposlanice.

Zvečer je predsednik Borut Pahor izrekel dve drzni oceni:
1. Moje mnenje je, da bi bil razvoj zgodovinskih dogodkov drugačen, če bi namesto polne enotnosti na plebiscitu odločitev za ustanovitev lastne države zmagala le za las. Pravzaprav mislim, da ne bi bilo velikih razlik tudi, če bi izgubila samo za las. Preprosto bi imeli znova izkušnjo z narodno delitvijo, ki bi se lahko v nadaljevanju znova razvila v tragičen narodni razkol.
2. …vidimo porast politike, ki deli. Ta politika se ne trudi, da bi razlike presegala, nasprotno. Te razlike izkorišča. To ustvarja razmere, ko ni več plemenito, če poskušaš nagovarjati politične tekmece ali celo z njimi sodelovati. Nasprotno, vse bolj in bolj se zdi, da zadostuje, da nagovarjaš svoje lastne podpornike, tekmece pa stigmatiziraš ali celo izključuješ.

Pahorjevi oceni je nekdanji predsednik Kučan, ki se je po vsem videzu počutil nagovorjen z drugo od njiju, ironično označil kot “pravljični”. Sicer sta bila nekoč oba predsednika države tudi predsednika komunistične stranke (Pahor sicer v mnogostrankarskem, Kučan pa še v enostrankarskem sistemu), vendar se zdi drznost bolj primerna kot ironija.

nazaj na vrh
Piškotki

Piškotke uporabljamo za prilagoditev vsebin in oglasov, za zagotavljanje funkcij družbenih medijev in za analizo našega prometa. Poleg tega analiziramo informacije o vaši uporabi našega spletnega mesta in s tem zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo.