fbpx

Angelska Angelika in pakt s hudičem Izpostavljeno

  • Napisal  Miro Petek
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Miro Petek. (Slika: arhiv Demokracije) Miro Petek. (Slika: arhiv Demokracije)

Angeliko Mlinar sem v življenju nekajkrat osebno srečal, pozorno pa sem spremljal njeno politično pot. Ko sem bil predsednik parlamentarne komisije za Slovence v zamejstvu in po svetu, sta me obiskala skupaj s Karlom Smollejem, ki je takrat predsedoval Narodnemu svetu koroških Slovencev (NSKS). Takrat je bila Mlinarjeva v tej krovni manjšinski organizaciji, ki predstavlja krščanski del slovenske narodne skupnosti na avstrijskem Koroškem, generalna sekretarka. NSKS je jugoslovanska in slovenska država vedno potiskala na obrobje in mu namenjala čedalje siromašnejšo finančno podporo v nasprotju z Zveze slovenskih organizacij, ki je nastala iz Osvobodilne fronte. Predsednik komisije sem bil v času Pahorjeve vlade, ko je bil minister za Slovence zunaj meja Slovenije akademik Boštjan Žekš in Mlinarjeva je hotela k Žekšu na pogovore o financiranju kar z odvetnikom. Žekš je bil po pripovedovanju sodelavcev šokiran in je ni sprejel. Njena pot poslanke liberalnega Neosa v avstrijskem parlamentu in kasneje v evropskem parlamentu je znana, manj znano je, zakaj jo je Neos izvrgel in ni želel, da bi pri njih še sedela v prvi vrsti. Našla si je obskurno stranko v Sloveniji, ki pa jo bo v teh dneh pripeljala do položaja ministrice.

Živim kilometer stran od meje, ki je pred sto leti razdelila Koroško na dva dela. Rad imam Koroško kot celoto, tudi na avstrijski strani imam nekaj dobrih prijateljev. In kar dobro poznam to zamejsko dušo. Veliko je Slovencev, ki vso energijo posvečajo obstoju slovenskega življa na Koroškem, prizadevajo si za ohranjanje slovenskega jezika, slovenske kulture, slovenske identitete. Bogato je življenje v mnogoterih društvih v Rožu, Podjuni in Zili.

Na Koroškem pa so tudi taki, ki jim rečemo profesionalni Slovenci in jim je pripadnost slovenski skupnosti le lep biznis. Pravi Slovenci na avstrijskem Koroškem jih seveda hitro spoznajo in jih dobro poznajo in o njih ne vedo povedati veliko lepega. Slovenci na avstrijskem Koroškem, ki jih ni zapustil zgodovinski spomin, dobro vedo, kdo od vidnih funkcionarjev v manjšini je sodeloval z Udbo in kdo je zaradi sodelovanja z Udbo prišel do položaja profesionalnega Slovenca.    

Ko te dni poslušamo vznesene besede, kako je ta vlada odprta in demokratična, da bo predstavnica manjšine postala ministrica v matični državi, in je vsak drugačen razmislek oklican za ksenofobnost in podobne neumnosti, se je pač treba malo ustaviti in se spomniti, da je Angelika Mlinar v prvi vrsti političarka. Bila je v avstrijskem parlamentu in bila je v evropskem parlamentu. In politiki morajo imeti višjo toleranco glede javne kritike. Njen izlet z Bratuškovo je pač želja po političnem preživetju, čeprav se na drugi strani zdi, da je kot političarka vendarle bolj sposobna kot Alenka Bratušek, kar pa seveda sploh ni težko. Obe pa bi za kariero in politični položaj, ki prinaša moč, naredili vse. Na to kaže njun dosedanji politični življenjepis. Nemara bi sklenili še pakt s hudičem. Mlinarjevo pred to ministrsko priložnostjo nacionalni eros ni tako vznemirjal, da bi vzela slovensko državljanstvo in bi v Sloveniji imela pravico voliti in biti izvoljena. Vrata avstrijske in evropske politike so se zanjo pač zaprla in skozi okno je poiskala priložnost v Sloveniji, ki je glede tega manj zahtevna. Res je, prej slovenskega državljanstva ni potrebovala, kajti lahko si zaveden koroški Slovenec z avstrijskim državljanstvom in s tem ni nič narobe. In res je tudi, da je avstrijskih državljanov, ki bi si želeli slovenskega državljanstva, le za prste ene roke. Obratno je kakopak drugače. Prodati nacionalno identiteto pa je seveda mnogo slabše kot prodati državljanstvo. Kako bo dvojna državljanka prebirala tajne dokumente slovenske države, diplomatske depeše in poročila Sove, pa je že druga zgodba.  

V politiki se velikokrat sprašujemo o morali in vrednotah. Ne vem točno, kdaj je pot Angeliko Mlinar zanesla v NSKS, pred avanturo z angelskimi keksi ali po njej, dejstvo je, da je iskala in da išče svoj prostor povsod ne glede na vrednotni okvir, vprašanje državljanstva pa itak ni ovira. Dokazuje, da je vse to mogoče zelo hitro zamenjati. Mlinarjeva ne bo nobena dodana vrednost naši državi, mogoče le toliko, da bo glede na njen značaj pomagala hitreje zrušiti to nesposobno vlado.

Predvsem pa se nehajmo slepiti: pri Angeliki Mlinar ne gre za izredno naturalizacijo iz nacionalnih razlogov, temveč za izredno naturalizacijo iz osebnih razlogov. 

Komentar je bil prvič objavljen v tiskani izdaji revije Demokracija.

nazaj na vrh
Piškotki

Piškotke uporabljamo za prilagoditev vsebin in oglasov, za zagotavljanje funkcij družbenih medijev in za analizo našega prometa. Poleg tega analiziramo informacije o vaši uporabi našega spletnega mesta in s tem zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo.