Ali je za Pirjevca Hitler kladivar revolucije?

  • Napisal  Dr. Jože Dežman
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Ali je za Pirjevca Hitler kladivar revolucije?

Akad. prof. dr. in politikant Jože Pirjevec je srečen človek. Brezskrbno lebdi nad resničnostjo. Tako navede, da so Srbi v prvi svetovni vojni imeli milijon mrtvih, kar seveda ni res. Tudi slovenske številke mu skačejo po domišljijskih višavah. Omenili smo že, da Pirjevca prav nič ne zanima, koliko je bilo dejansko slovenskih partizanov.

Pirjevec s preziranjem dejstev v miselno izročilo, ki ga je julija 1942 na konferenci slovenskih stalinistov na Cinku v Kočevskem rogu izrekel »tovariš Ante Novak, politkomisar III. grupe«: »Res je, da je Hitler kladivar revolucije, da fašizem pospešuje pogoje za narodno revolucijo pri nas, prav tako pa je tudi res, da so pri nas močni subjektivni pogoji. Glavni izmed teh sub­jektivnih faktorjev je čista, kristalna linija naše KP (Komunistične partije – op. p.) in njenega CK (Centralnega komiteja – op. p.).«

Tudi Pirjevcu  se kaže, da je bila sovražna okupacija božji dar, saj je razsula kraljevino Jugoslavijo in omogočila vzpon stalinizma. Prav tako zelo upošteva tudi »čisto, kristalno linijo naše KP in njenega CK«, ki je po vojni natančno določila, o čem se sme govoriti in čem ne. Partizani so uživali pod odrskimi lučmi režimske slave, ostale vojske, v katerih so bili prebivalci Slovenije in zamejci, so bile prisilno pozabljene, zaničevane, tabuirane. To je bil del življenja v lažeh v titoizmu … In tudi v Pirjevčevih Partizanih.

Slovenske moške so usposabljale za bojevanje kraljevina Jugoslavija, Musolinijeva Italija, Avstrija, Hitlerjeva Nemčija, Horthyjeva Madžarska, komuniste pa Stalinova Sovjetska zveza in španska državljanska vojna.

Pirjevec ne omenja najslavnejšega slovenskega vohuna Vladimirja Vauhnika, kasnejšega Titovega admirala Ivana Kerna, pilota Ivana Miklavca, ki je 7. aprila 1941 s posadko napadel Nemčijo in bil sestreljen pri dunajskem Novem mestu, pilota   Rudolfa Kobala, ki je isti dan napadel Madžarsko in bil sestreljen pri Szigetvaru. In še bi jih lahko naštevali. Vsi so bili vojaki kraljeve vojske, ki so se častno uprli napadu na kraljevino Jugoslavijo.

Spopad za rekrute med okupatorji, protikomunisti, partizanskim gibanjem je bil temeljni spopad te vojne. Zaradi titoističnih tabujev nam njegove globalne razsežnosti še niso dovolj znane.

Pirjevec si za slovenske prisilne mobilizirance v nemško vojsko izmisli, da so prve vpoklicali pomladi 1942. Ali je julij 1942 pomlad?

Kot število prisilno mobiliziranih navede 38.000 – torej se drži titoističnega falzifikata.  Prof. dr. Božo Repe pa v knjigi S puško in knjigo, ki jo Pirjevec sicer navaja v Partizanih,  zapiše, »naj bi bilo na Štajerskem mobiliziranih med 60.000 in 70.000 moških, na Gorenjskem pa blizu 10.000.« Če bi Pirjevec prebral Zbornik Po sili vojak 2  (2019), bi ugotovil, da smo dr. Monika Kokalj Kočevar, dr. Marjan Linasi in delno moja malenkost poimensko popisali več kot 12.000 prisilno mobiliziranih bilo na okupacijskem ozemlju Gorenjske in t. i. južne Koroške. Temu ustrezno se bodo dopolnjevali tudi podatki za Štajersko. 

K tem več kot 70.000 prisilno mobiliziranim v nemško vojsko v Sloveniji je treba prišteti verjetno več kot 15.000 prisilno mobiliziranih zamejskih Slovencev v Avstriji (ti se borijo od začetka druge svetovne vojne 1939). Poleg njih je bilo še tisoče mobiliziranih v vermanšaft, orožništvo, tovarniške in druge straže ter druge uniformirane formacije tretjega rajha. Če dodamo še blizu 20.000 Slovencev v domobranstvu, je Hitler mobiliziral bistveno več Slovencev kot partizani. Kaj šele, če dodamo več deset tisoč mobiliziranih Slovencev v italijansko vojsko (eni se borijo že v Etiopiji od leta 1935),  več tisoč prisilno mobiliziranih v madžarsko vojsko itd.

Prisilna mobilizacija je bila nemško kršenje mednarodnega prava.  Toda titoizem prisilnim mobilizirancem v nemško vojsko ni priznal, da so bili žrtve kršitve mednarodnega prava skupaj z več kot 800.000 drugimi Evropejci (Luksemburg, Belgija, Alzacija, Lorena, Poljska). Evropski okvir nam odkrije izredno uporniško voljo in moč slovenskih prisilnih mobilizirancev. Ti so se od vseh prisilno mobiliziranih Evropejcev najbolj upirali mobilizaciji, dezertirali v partizanske enote, druga odporniška gibanja, ujetništva ... Ti dezerterji bistveno okrepijo    partizansko vojsko na Gorenjskem in zlasti Štajerskem.  Sodelujejo v evropskih odporih, vstopajo v partizanske enote, ustanovljene na Vzhodu in Zahodu. Peta prekomorska brigada, v kateri so bili prisilni mobiliziranci v nemško vojsko, je po usposobljenosti moštva in opremljenosti izstopajoča slovenska partizanska enota. Ki pa jo stalinisti jadrno razpustijo.

Toda po stalinskem vzorcu  je titoizem prisilne mobilizirance obravnaval kot izdajalce. Titoizem se je nad prisilnimi mobiliziranci v nemško vojsko znašal bistveno bolj kot nad mobiliziranci v italijansko in madžarsko vojsko. Bolj so se izživljali le nad preživelimi iz slovenskih protikomunističnih enot. Je pa   Italija mobilizirancem italijansko vojsko v Sloveniji lahko izplačala rente.

Če je bilo število slovenskih mobiliziranih v okupatorske uniforme večje kot število tistih v partizanskih, je tako tudi s smrtnimi žrtvami.

Partizanske enote so utrpele več kot 28.000 smrtnih žrtev, politični organizatorji in sodelavci partizanskega gibanja pa več kot 5.000. V nemški vojski je bilo verjetno padlih, v ujetništvu umrlih itd. več kot 15.000 prebivalcev Slovenije in zamejskih Slovencev. Število padlih Slovencev  v italijanski vojski še ni ocenjeno, verjetno pa jih je bilo nekaj tisoč (glej priloženo oceno Nataše Nemec). Padlih v madžarski vojski je popisanih več sto, verjetno jih je bilo več. Več kot 15.000 je bilo padlih v spopadih in kot vojnih ujetnikov umorjenih pripadnikov slovenskih protikomunističnih enot.

Prav je, da resnica o njihovih usodah, trpljenju, uporu, smrti v polnem obsegu in raznolikosti vstopi v slovensko zgodovinsko zavest. Gre za najbolj globalno, raznovrstno, dramatično, tragično, herojsko  slovensko vojaško dogajanje v vsej naši zgodovini. Posebej za vse, ki so bili v nemški in italijanski vojski topovska hrana na Vzhodni fronti.

Čas je, da bi R Slovenija njihove grobove vnesla v svoje registre vojnih grobov.  Ali ni nespodobno, da so slovenske smrtne žrtve v nemški in italijanski vojski v uradnih nemških in italijanskih objavah še vedno ponemčene in poitalijančene?

Le kaj bi rekel Pirjevec  na vse to? Ali to okupatorsko kladivarstvo revolucije sodi v Partizane? Ali so Partizani žrtev titoističnega življenja v lažeh?

Zanimivo je, da za dialog o vprašanjih, ki jih načenjam, Pirjevec ne najde časa, ima pa čas za klepetanje s predstavniki Lege nazionale in drugih   organizacij italijanskih ezulov, beguncev in izgnancev iz druge Jugoslavije v Trstu. Za  dialog z njimi zapiše: »V bistvu smo sorodni, saj imamo isto zgodovino, čeprav jo tolmačimo drugače.« Ali se Pirjevec se lažje pogovarja z Italijani kot z Slovenci, lažje o Italijanih kot o Slovencih?

Dr. Jože Dežman

Prihodnji teden o tabuirani katoliški veri partizanskega gibanja

Nataša Nemec

Osnutek  popisa   vojakov slovenskega rodu (z upoštevanjem morebitnih vojakov hrvaškega in furlanskega rodu), ki so izgubili življenje kot mobiliziranci v italijansko vojsko od 10. junija 1940 do 8. septembra 1943

Etiopija

175

Libija

535

Albanija, Grčija in Makedonija

1253

Jugoslavija

593

Ljubljanska provinca (Slovenija)

121

Sovjetska zveza

3359*

Italija

527

Sardinija, Južna Francija

230

Vojna mornarica

954

Trgovska mornarica

477

Letalstvo

230

Skupaj

8454

* Od alpincev divizije Julia, ki je bila poslana na vzhodno bojišče med reko Volgo, Donom in ob Donecu, se jih je od 48.000 vrnilo le 11.000.

nazaj na vrh
Piškotki

Piškotke uporabljamo za prilagoditev vsebin in oglasov, za zagotavljanje funkcij družbenih medijev in za analizo našega prometa. Poleg tega analiziramo informacije o vaši uporabi našega spletnega mesta in s tem zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo.