1991 Izpostavljeno

1991

Marsikdo se je tistega poletnega večera 1991 ob razglasitvi samostojnosti počutil nelagodno, ko je takratni predsednik republike Milan Kučan stopal mimo častne čete. Človeku, ki je kot šef ZKS s pomočjo Udbe preganjal drugače misleče, propagiral jugoslovanstvo in leto dni prej aktivno sodeloval pri razorožitvi TO, je morala Slovenska vojska izkazovati čast. Človek, ki mu odcepitev Slovenije nikoli ni bila »najintimnejša opcija« in ki je trdil, da »slovenske identitete (…) ni«, je bil tedaj glavna zvezda. Ob prazniku je bilo tako iz leta v leto in lahko verjamete, da bo tudi letos. Medijski mainstream bo dal mikrofon pred usta tistim, ki so odkrito nasprotovali samostojnosti in so se do volje ljudi, izražene na referendumu decembra pred tridesetimi leti, vedli sovražno.

 

Ti ljudje se bodo spet poklonili Toniju Mrlaku, pilotu helikopterja sovražne JLA, ki so ga teritorialci sestrelili nad Rožno dolino. Prav noben v vojni za samostojno Slovenijo ubit policist ali teritorialec nikoli ni bil deležen take pozornosti medijev kot prav omenjeni okupatorski vojak, ki mu celo z državniškimi častmi polagajo vence. Podobno je (bilo) z vodilnimi komunisti, ki za svoje početje in sistemsko zatiranje človekovih svoboščin in odrekanje ponosu, da si Slovenec, v diktatorski Jugoslaviji nikoli niso niti politično odgovarjali, kaj šele da bi se kdo znašel pred sodiščem zaradi zločinov proti človeštvu.

Osamosvojitev je bila najsvetlejši dogodek v zgodovini Slovenk in Slovencev. Bil je to čas, ko so bili Slovenci kljub namernim sabotažam levega dela politike enotni, predvsem pogumni junaki. Na stotine jih je bilo, ki so prijeli za orožje, da bi branili svojo domovino, ki ni le teritorialno zaokroženo območje Slovenije, ampak mnogo več. To je dom, to je cerkvica na vrhu hriba, to je ljudsko izročilo, to sta tradicija in kultura.

In Slovenci imamo dolgo zgodovino, čeprav nas želijo prepričati, da obstajamo šele od leta 1800. In to počno ravno tisti, ki so nasprotovali osamosvojitvi. Ti nas tlačijo v balkanski kotel, predstavljajo nas kot del Južnih Slovanov, ki so (enkrat že) prišli izza Karpatov. Kar preslišijo zadnje DNK analize kosti, ki potrjujejo, da smo Slovenci v teh krajih vsaj tri tisoč let, da so o nas govorili že Rimljani, da smo ustanovili Karantanijo, da so o Slovencih kot narodu pisali (in nas kot nacijo priznavali) že romanski in germanski zgodovinarji v srednjem veku. Tudi za to so se možje in žene leta 1991 postavili po robu »jugoslovenarjem«, ki so nas na silo želeli obdržati v balkanskem kotlu.

Slovenska osamosvojitvena vojna. Foto: STA.

»To so bile svete ure, visoka pesem slovenskega naroda. Vstali smo in obstali,« je v uvodu k zborniku Vojna za Slovenijo (2014) zapisal predsednik vlade Janez Janša. Edini vodilni politik, ki s ponosom javno in z državniškega položaja govori o slovenskem domu, družini, veri in postavi. Za vse druge premierje do zdaj se zdi, kot bi se slovenstva sramovali ali da ne bi užalili migrantov, ki prebivajo tu. In se sklicujejo ne samo na multikulturnost, ampak tudi na multikulturalizem.

Zato je treba še enkrat glasno in jasno povedati: Slovenija je država Slovenk in Slovencev. Kdor pride na naše dvorišče, v dom naših očetov in mam, naših dedkov in babic, naj to upošteva in naj se temu primerno vede. Ti kraji bodo ostali zibelka in domovina slovenstva, ognjišče, ob katerem smo zrasli in ga imamo radi. Staroselsko kulturo bomo spet branili, če bo treba. Da je to onkraj vsakega dvoma, mora biti jasno vsakomur, ki bi rad tu živel ali šele prihaja. In če se ne more (niti ne želi) integrirati v slovensko okolje, lahko gre. Nikomur ne odrekamo, da ohrani spomin na svoje korenine, toda vsiljevanje druge kulture, jezika, vere in tradicije ter postavljanje tega kot enakovredno ob bok domačemu, za nas, Slovence, v naši državi ni sprejemljivo. Naj vsakdo ve: v teh krajih je slovenstvo na prvem mestu. Tako mora ostati. In bo ostalo.

Jože Biščak

nazaj na vrh