V novi številki revije Demokracija preberite: Kako so »sestopili z oblasti«: 14. kongres ZKJ

  • Napisal  Gašper Blažič
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
foto: arhiv Demokracije foto: arhiv Demokracije

Potem ko je Zveza komunistov Slovenije decembra 1989 organizirala prelomen kongres, ki je dokončno uveljavil projekt »sestopa z oblasti«, je poskrbela za še eno stopničko v svojem »sestopanju«: delegacija ZKS je zapustila 14. kongres ZKJ.

 

ZKS se je 22. in 23. decembra 1989 sešla na enajstem rednem kongresu, ki je bil v ljubljanskem Cankarjevem domu prav v času, ko je v Romuniji potekalo odstavljanje Ceauşescujevega režima, kar so delegati kongresa spremljali tudi prek televizijskih zaslonov v preddverju CD celo v času nekaterih točk dnevnega reda. Dotedanji šef CK ZKS Milan Kučan je vodenje prepustil Cirilu Ribičiču. ZKS si je dodala še naziv Stranka demokratične prenove in z geslom »Evropa zdaj!« prepričevala javnost, da se želi odmakniti od svojih dotedanjih usmeritev, ki so temeljile na boljševizmu. Vse to se je zgodilo kmalu po padcu berlinskega zidu, čeprav so se v tem času slovenski komunisti še vedno zavzemali za ohranitev Jugoslavije in socializma.

Po stopinjah OF

Slovenski komunistični vrh se je v letu 1989 znašel na razpotju. Zaradi padanja sorodnih režimov v Vzhodni Evropi je moral spremeniti taktiko, razmere v tedanji Jugoslaviji pa so se zaostrile zlasti zaradi vzpona Slobodana Miloševića in dogajanja na Kosovu. Glede na vse to se postavlja vprašanje, ali je bil Milošević le naključni igralec v tej balkanski igri ali ga je na vrh jugoslovanske politike namestila KOS JLA, morda celo ob asistenci Staneta Dolanca in Milana Kučana (kot je znano, je bil slednji sodelavec KOS s kodnim imenom »Plavi«). Neposrednih dokazov za to sicer ni, lahko pa o tem utemeljeno sklepamo. Milošević je namreč s svojo agresivno igro v prid centralističnih sil (ki so bile dejavne zlasti v JLA) vstopal v dialektiko, s katero je na drugi strani pridobivala ZKS, slednja pa je zaradi napadov centralizma krepila avtonomijo Slovenije in se pri tem celo sklicevala na tradicije OF – mimogrede, celo Albert Svetina Erno je v času vojne kot Mačkov pomočnik doživljal konflikte zaradi vmešavanja srbskih in sovjetskih »inštruktorjev« v zadeve OF na območju Bele krajine, kar je zapisal tudi v svoji knjigi »Od osvobodilnega boja do banditizma«. Kakorkoli že, v letu 1989 je prišlo do slovenskega protesta zaradi nasilja nad rudarji na Kosovu, napovedi mitinga resnice pa tudi sprejetja amandmajev k republiški ustavi, s čimer si je ZKS, ki so jo na najvišji ravni zastopali Kučan (CK), Miran Potrč (skupščina), Jože Smole (SZDL), Janez Stanovnik (republiško predsedstvo) in Dušan Šinigoj (izvršni svet) krepila javnomnenjski položaj v Sloveniji, čeprav je malo pred tem isti komunistični vrh gladko privoli v načrt Beograda, ki je predlagal novo, bolj centralistično usmerjeno ustavo. Na ta predlog je civilna družba v Sloveniji reagirala s t. i. pisateljsko ustavo, ki je bila objavljena v posebni številki Časopisa za kritiko znanosti.

(Celoten članek si preberite v novi številki revije Demokracija.)

nazaj na vrh
Piškotki

Piškotke uporabljamo za prilagoditev vsebin in oglasov, za zagotavljanje funkcij družbenih medijev in za analizo našega prometa. Poleg tega analiziramo informacije o vaši uporabi našega spletnega mesta in s tem zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo.