Tranzicijska levica obvladuje 90 odstotkov medijev: Kaj sploh želi Fajonova?

  • Napisal  Nina Žoher/Nova24TV
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Predsednica stranke SD Tanja Fajon (Foto: STA) Predsednica stranke SD Tanja Fajon (Foto: STA)

Mediji lojalni tranzicijski levici posredno ali neposredno nadzirajo več kot 90 odstotkov vse slovenske medijske krajine. Kdo je potem nevaren? Orbanizacija slovenskih medijev je (za zdaj) le uporabna politična fraza. Kaj torej sploh želi Fajonova?” v svoji kolumni na portalu Metropolitan poudarja založnik in direktor medijske družbe Adria Media Ljubljana Tomaž Drozg in dodaja, da takšnega nadzora, kot ga ima nad mediji tranzicijska levica v Sloveniji, nima na Madžarskem niti Orban. Niti Vučić v Srbiji.

V kolumni z naslovom “Zlatko Čordić, go home!” Tomaž Drozg poudarja, da za takoimenovano “koalicijo ustavnega loka” največje težave slovenskega medijskega prostora predstavlja “orbanizacija” medijev v Sloveniji in poskus uničenja RTV Slovenija in Slovenske tiskovne agencije (STA)”. Sem pa tudi ne sodi tudi nasilje nad novinarjem konkretne televizije, ki ne tuli v njihov rog poudarja, in dodaja, da največjo grožnjo slovenski medijski krajini predstavlja (leva) kartelizacija glavnih medijev.

Po prepričanju Drozga RTV Slovenija predstavlja resno težavo. “Pa ne, ker bi si jo poskušala prilastiti ta vlada, ampak ker so si jo, bolj ali manj uspešno, prilaščale vse prejšnje vlade. Gos so pitali toliko časa, da bo kmalu počila. Skozi desetletja je postala zastarela, preobilna in postala sama sebi namen.” S 100-milijonskim prisilnim financiranjem iz žepa državljanov je po njegovih besedah javna televizija izgubila vsak smisel za racionalno poslovanje, zato je nujno temeljito prestrukturiranje. “Tisti iz realnega medijskega bojnega polja dobro vemo, kako boleče je takšno prestrukturiranje: odpuščanja, nižanje plač, “prekarstvo”, opuščanje programov, selitev, krčenje. Konec bizarnih privilegijev in večnih svetih krav, za lase privlečenih “razvedrilnih” oddaj – včasih flagrantno namenjenih le promociji izbranih likov, nedotakljivosti in večnosti udobja “državne službe”.” Prepričan je sicer, da je nacionalna RTV pomembna na račun dela več vrhunskih novinark in novinarjev, režiserjev, snemalcev, ki tam delajo, a vendarle ne more obstati v takšni obliki, kot smo ji priča. Drozg ob tem poudarja, da seveda tudi brez STA ne gre, a vendarle je uspeh njenega dela pomemben, če je ta politično nevtralna. “Nekaj podobnega, kot bi to moralo veljati za nacionalno RTV. STA je glavni vir dnevnih novic mnogih, predvsem spletnih medijev. Zato je njegova nevtralnost življenjskega pomena.”

Tranzicijska levica v Sloveniji obvladuje več medijev kot Orban in Vučić
Drozg poudarja, da prihodke, moč in doseg medijev v Sloveniji pozna zelo dobro. Panika je po njegovih besedah povsem odveč, namreč “madžarski predsednik vlade Viktor Orban” ne nadzira pomembnega deleža slovenskih medijev. “Po nobenem kriteriju ne preseže pomembnega tržnega deleža. Mediji lojalni tranzicijski levici posredno ali neposredno nadzirajo več kot 90 odstotkov vse slovenske medijske krajine. Kdo je potem nevaren? Orbanizacija slovenskih medijev je (za zdaj) le uporabna politična fraza. Kaj torej sploh želi Fajonova?”

Po besedah Drozga je Fajonova, kot nekdanja novinarka, očitno spregledala, da so ravno “člani njenega plemenitega “rdečega buržoaznega reda” ustvarili kartel, ki danes nadzira tako rekoč vse vodilne tiskane dnevne časopise in posledično tudi njihove spletne portale v državi in pa, kar je še huje: imajo popoln monopol nad distribucijo tiskanih medijev.” Poudarja, da če človek ni všečen njenim strankarskim oprodam Petriču-Petanu-Haklu-Odlazku, preprosto ne more na kiosk. “Tako hudo ni bilo zadnjih 30 let. Bi radi ustanovili nov časopis ali revijo? Lahko, če vam bodo “Fajon-Hanovi fantje” to dovolili. Ali pa vam bodo do ekonomske nevzdržnosti nabili ceno distribucije in vam pobrali skoraj polovico prihodkov. Dnevni časopisi zato lahko slikajo vaš svet po njenem okusu, da je njen svet lahko lep in da v zameno lahko gradijo predore in viadukte, odvažajo smeti in se na vse mogoče napajajo iz premnogih davkoplačevalskih virov.”

Drozg je glede stanja medijev na sosednjem Madžarskem izpostavil, da je z njim dobro seznanjen in da je dejstvo, da stanje res ni sijoče. “Vendar takšnega nadzora, kot ga ima nad mediji tranzicijska levica v Sloveniji, Orban na Madžarskem nima. Niti Vučić v Srbiji.” Tako Orban kot Vučić imata namreč resno težavo, saj so v obeh državah v medijski prostor vstopili kapitalsko močni domači in tuji zasebni vlagatelji, ki pa so vidno nenaklonjeni obema predsednikoma.

Nasilje nad novinarjem je navaden zločin
“Slovenski premožneži nič ne vidijo in nič ne slišijo. Pucflekarsko se bojijo izgube “koncesij” in poslov z državo in podjetji pod nadzorom tranzicijske levice ali samo nimajo jajc?,” izpostavlja Drozg v kolumni objavljeni v Metropolitanu in med drugim poudarja, da mu Čordić, ki bi se lahko pisal tudi Merkel, Novak, Macron, predstavlja do same skrajnosti bedno in za demokratično družbo nevarno prispodobo za nekoga, ki je bil nasilen do novinarja medtem, ko je ta le odpravljal svoje delo. “Nasilje tako do novinarjev kot do kogarkoli drugega nima narodnosti, vere, barve kože, spolne usmerjenosti, položaja v družbi in je neodvisno od trenutnega stanja v družbi. Ni sprejemljivo. Kot vsako drugo nasilje je tudi nasilje nad novinarjem navaden zločin. Ni pomembno, iz katerega medija novinar prihaja in kako zelo se z medijem, za katerega novinar dela, strinjamo, poudarja in dodaja, da je svoboda govora nekaj, kar ljudje zdravega razuma spoštujemo brez fige v žepu.”

“Estradnik, umetnik, Bosanec, Slovenec, Bušman ali Eskim, ni pomembno – nasilnež te sorte ne sodi v odprto demokratično družbo, ne sodi na nacionalno RTV z raztrgano masko, sodi nekam, kjer ne bo nevaren družbi. Za božjo voljo, kasneje izvem celo, da je oče treh otrok,” je prepričan. Drozga plaši, da se je to sploh zgodilo, še bolj pa, da je vse skupaj šlo mimo, kot da se ne bi prav nič zgodilo. Napad na novinarja, s tem pa tudi na svobodo govora, namreč le predstavlja temeljni postulat vseh modernih ustav. “Napad na novinarja je namreč napad na svobodo govora, ki je temeljni postulat vseh modernih ustav. Posledično je napad na ustavni red demokratične države. Ko se mediji in novinarji začnejo bati za svojo glavo, je demokracije konec.” Še hujši napad na demokratični red po besedah Drozga pa je, če se mediji, sodstvo in politiki na kaj takega ne odzovejo. Nekaznovano nasilje nekega Čordića nad slovenskih novinarjem je tako le začetek razkroja neke demokracije.

Nina Žoher/Nova24TV

nazaj na vrh
Piškotki

Piškotke uporabljamo za prilagoditev vsebin in oglasov, za zagotavljanje funkcij družbenih medijev in za analizo našega prometa. Poleg tega analiziramo informacije o vaši uporabi našega spletnega mesta in s tem zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo.