fbpx

Največje krščanske zmage proti islamu

Največje krščanske zmage proti islamu

Ste se že kdaj vprašali, kaj so današnje največje evropske vrednote in zakaj je Evropa takšna, kot je, skozi burno zgodovino sploh obstala? Predvsem zaradi krščanskih zmag nad islamom, ki pa se jih le še redkokdo spominja. O tem je dandanes celo nespodobno govoriti, saj je to politično nekorektno. Tudi iz tega razloga islamistični terorizem na evropskih tleh dobiva krila.

 

Obglavljenje učitelja v Parizu, grozljiv napad v cerkvi v Nici, kjer je prav tako prišlo do obglavljenja nedolžnih ljudi, potem streljanje na Dunaju, kjer je odgovornost za napad prevzela Islamska država – to so dejanja, ki ne napovedujejo nič dobrega. Že po krvavem 11. septembru 2001 so mnogi družboslovci napovedovali, da bo zelo težko najti način mirnega sobivanja z islamom. Mnogi pa še vedno zmotno verjamejo v to, da se je mogoče pred islamizmom ubraniti s sklicevanjem na evropski sekularizem, ki je dejansko duhovno prazen prostor. Vsaj od tedaj, ko se je Evropska unija deklarativno odrekla omembi krščanskih korenin v preambuli evropske ustavne pogodbe, precejšen del Evropske ljudske stranke pa je podprl uvoz muslimanskih migrantov v Evropo, je jasno, da evropski duhovni imunski sistem razpada. Povedano drugače: (ne)krščanska Evropa, ki se je v imenu multikulturnosti in klanjanja nekrščanskim verskim praksam odrekla svojim koreninam, preživlja svoj duhovni aids, ki je povezan tudi z naivnostjo. To je pot v zanesljivo smrt po zgledu nekdanjega Rimskega imperija.

Ustavitev arabskega prodora pri Toursu

Vdor islama v Evropo ni nekaj novega. Dogajal se je že v času zgodnjega srednjega veka, ko je bil islam dejansko šele v nastajanju. Po Mohamedovi smrti pa so se Arabci lotili osvajalskih pohodov, pri čemer so prodrli na Iberski polotok in tam osnovali svojo državo. Slednja je bila zlomljena šele konec 15. stoletja, ostanki, ki so opozarjali na njen obstoj, pa so se ohranili vse do danes – tudi denimo s krajevnim imenom Fatima na Portugalskem, kjer je v času prve svetovne vojne prišlo do čudežnih dogodkov z Marijinimi prikazovanji, ki jih je kasneje priznala tudi Katoliška cerkev. Toda v 8. stoletju bi Arabci verjetno prek Francije prodrli daleč v notranjost Evrope, če jih ne bi bili ustavili v bitki pri Toursu, kjer je zelo pomembno vlogo odigral Karel Martel, neke vrste evropski Juda Makabejec (tudi njegov vzdevek pomeni isto kot Martel, »kladivo« torej) in frankovski vojskovodja. »Rekonkvista« Iberskega polotoka je bila dejansko končana šele sedemsto let pozneje, ko so bili Arabci dokončno poraženi. A zagotovo je bitka pri Toursu oziroma Poitiersu 10. in 11. oktobra 732 prva ključna bitka, ki je pripomogla k ustavitvi prodiranja islama v Evropo. To stran je takrat zastopal predstavnik omajadskega kalifata Abdul Rahman Al Gafiki, guverner v Andaluziji, ki je v bitki padel.

Zaton Arabcev in vzpon Turkov

A še v času iberskega kalifata se je pojavila nova nevarnost z jugovzhoda Evrope: Turki. Osmansko cesarstvo (ali Otomanski imperij) je namreč ustanovil Osman iz plemena Oguzov v Mali Aziji. Iz sprva majhne državice je skozi stoletja nastal vojaško močan imperij in se razširil celo na ozemlja, ki so jih nekdaj že zavzeli Arabci, med drugim v Sveto deželo, iz česar so sledile križarske vojne in poskusi vnovične osvojitve svetih krajev. Osmansko cesarstvo je svoj vrh doseglo v 17. stoletju, nato pa je začelo slabeti in konec 19. stoletja doživelo velik poraz. S prvo svetovno vojno je Turčija ostala omejena na Malo Azijo, uspelo pa ji je trajno obdržati Carigrad (Istanbul), nekdanjo prestolnico vzhodnega dela Rimskega cesarstva, ki je zdržalo vse do 15. stoletja. Iz tega časa so znani tudi številni vpadi Turkov na slovensko ozemlje, o čemer govori tudi knjiga Vaska Simonitija (zgodovinarja in sedanjega ministra za kulturo) »Turki so v deželi že«.

Velika bitka pri Lepantu

Na obrambo krščanske Evrope pred Turki je vezanih tudi veliko čudežnih znamenj in dogodkov. Znano je, da je vsakoletni praznik Rožnovenske Matere Božje (7. oktobra) in rožnovenske nedelje (prva nedelja v oktobru) vezan na obletnico velike pomorske bitke pri Lepantu na območju Grčije. Dejansko je šlo za tretjo pomorsko bitko na tem območju, in sicer 7. oktobra 1571, kar je bila tudi zadnja večja pomorska bitka v svetovni zgodovini, v kateri so se bojevale le ladje na vesla. To je bil tudi čas, ko so se vse evropske politične sile združile v t. i. Sveto ligo proti turškemu imperiju, ki je do tedaj uspešno prodiral v Evropo. V to ligo so se vključili tedanja papeška država, Beneška republika, Kraljevina Neapelj, Genova, habsburška Španija, Savojska republika in malteški vitezi.

Potem ko so Turki zavzeli Ciper, so se usmerili proti Jadranskemu morju, kar je pomenilo novo nevarnost za Evropo. Sledil je nekoliko ponesrečen naskok na Kotorski zaliv v Črni gori, nato pa so se Turki odločili za pomik nazaj v Patraški zaliv. Ladijske flote Svete lige – sestavljalo jih je 206 galej (med njimi ena iz Kopra!), šest galeasov in 30 tovornih ladij – so imele skupaj 12.900 mornarjev, 43 tisoč veslačev in 28 tisoč vojakov. Ladje so bile opremljene s 1.818 topovi. Vodil jih je don Juan Avstrijski, nezakonski sin Karla V. Habsburškega. Na drugi strani je bila osmanska vojska, ki jo je vodil Ali Paša. Obe floti sta se razdelili na štiri enote.

Krščanstvo na preizkušnji

Sedmega oktobra zgodaj zjutraj so poveljniki krščanske flote opazili, da se otomanska flota razporeja in da je zaplula zunaj zaliva. Da bi preprečil pobeg in paniko, je Don Juan Avstrijski ukazal razporeditev flote in napad na otomanske ladje. Hkrati je odposlal sporočilo: »Krščanstvo je danes na preizkušnji, Bog tem psom ne bo dovolil, da bi nas potolkli. Tako tisti, ki bodo preživeli, kot tisti, ki bodo padli, bodo nocoj srečni. Prvi, ker so se tolkli v tej veliki bitki, in drugi, ker bodo slavili v nebesih.« Bitka se je začela ob pol enajstih dopoldne, ko je eden od otomanskih poveljnikov Siroco napadel Benečane izza hrbta in ubil poveljnika Barbariga. Toda v dveh urah so vzpostavili ravnotežje. Turki so se hoteli umakniti, toda 30 galej je nasedlo na obalnih plitvinah. Ob 13. uri je krščanskim silam uspelo zavzeti admiralsko ladjo Ali Paše in ga hkrati tudi ubiti. Ko so Turki to opazili, je padla njihova bojna morala in so se začeli vdajati, medtem ko se je Uluh Alija začel umikati. Kasneje je napadel še enkrat, a so ga prestregli rezervisti, zato je pobegnil in odplul proti Alžiriji z okoli 30 galejami. Izgubil je kar 180 galej, krščanska flota pa 45. Na krščanski strani je padlo okoli devet tisoč mož, a so osvobodili dvakrat toliko krščanskih ujetnikov. Turška stran je tako izgubila trideset tisoč mož.

Kako krvav prizor je bil pri Lepantu, piše tudi kronist: »Bil je prizor osupljivega opustošenja, videti je bilo kot biblijska slikarija konca sveta. (…) Srdita bitka je trajala štiri ure, bila je tako krvava in grozljiva, da se je zdelo, da sta morje in ogenj eno. (…) Površino morja so prekrivali mavrski plašči, turbani, puščice, loki, vesla, kovčki, predvsem pa številna človeška telesa. (…) Turki, nekateri mrtvi, nekateri ranjeni, nekateri raztrgani. (…)  Toda kljub vsej tej bedi se naši moški niso usmilili sovražnika. Čeprav so prosili za usmiljenje, so namesto tega prejeli strel iz arkebuze in konico ščuke.«

To je bila prva pomorska bitka, ki jo je izgubil Otomanski imperij, zanje pa tudi najbolj usodna, saj se imperij ni nikoli opomogel in je tako izgubil vodilno vlogo v Sredozemlju. Ta bitka je spremenila potek vojne in geopolitični položaj. Žal pa krščanska Sveta liga ni zdržala in je razpadla, prav tako ni izkoristila svoje prednosti, da bi napadla nekatera turška okupirana ozemlja. Še več, nekdanji zavezniki so se začeli bojevati med seboj, kar je Turkom kasneje olajšalo delo.

Uspešno odbito drugo obleganje Dunaja

Ni dvoma, da se je bitka pri Lepantu končala v korist kristjanov tudi po močni zaslugi molitvene verige, na kar kaže že omenjeni praznik Rožnovenske Matere Božje. Spomin Marijinega imena (12. september) pa je bil uveden kot opomnik na še eno zgodovinsko bitko proti Turkom, in sicer na bitko za Dunaj, ki je bila leta 1683, prav tako na jesen kot bitki pri Toursu in pri Lepantu, kar je zelo zanimivo. Kot poročajo zgodovinarji, je Dunaj obkolilo kar 150 tisoč turških vojakov. Zahtevali so vdajo mesta in podreditev islamu. Dunajčani so turško zahtevo zavrnili, zato so 14. junija tistega leta Turki začeli napade na mesto, ki ga je varovalo mogočno obzidje.

Cesar Leopold I. se je zatekel v Linz in na pomoč poklical kapucina bl. Marka iz Aviana, znanega pridigarja in karizmatika. Edino upanje za Dunaj je namreč predstavljala zavezniška obrambna vojska, sestavljena iz avstrijskih, nemških, poljskih in italijanskih čet. Treba pa je bilo med seboj spraviti njihove poveljnike, za kar se je zavzel pater Marko. Kot je kasneje priznal cesarju Leopoldu I., je bila sprava med poveljniki velika milost, kajti če bi zamudili le pet dni, bi Dunaj padel v sovražnikove roke. Veliki dan zmage krščanske Evrope pa je bil 12. septembra 1683 – tistega dne je pater Marko maševal na Kahlenbergu, griču nad Dunajem. Pri maši sta mu ministrirala poljski kralj Jan Sobieski, ki je pripotoval iz Poljske, in njegov sin Jakob. Po skupni odvezi grehov vsem skesanim vojakom, blagoslovu in molitvi je zavezniška obrambna vojska napadla turško vojsko.

Veliki vezir Kara Mustafa, ki je vodil osmansko vojsko, je prestrašen dal s trombo znak za umik in mogočna turška vojska je bila v tem delu Evrope za vedno premagana, saj je padlo deset tisoč njenih vojakov (petkrat več kot jih je zgubila krščanska vojska). Brat Marko je bil ves čas bitke med bojujočimi se, da jih je navduševal in blagoslavljal, manj zadovoljen pa je bil s tem, da kristjani niso bolje izkoristili zmage in zasledovali sovražnika. Krščanski svet se je po zmagi veselil in Bogu zahvaljeval. V spomin na to zmago je papež Inocenc XI. določil praznik Marijinega imena, ki ga vsako leto praznujemo 12. septembra. Tri leta pozneje je brat Marko odigral nenadomestljivo vlogo pri osvobajanju Budima (1686), tedanjega glavnega madžarskega mesta, in dve leti pozneje tudi pri osvobajanju Beograda (1688).

Velja pa tudi spomniti na prvo turško obleganje Dunaja leta 1529, ko so se muslimanski napadalci morali umakniti zaradi obilice snega. Tudi to je bil velik čudež, ki se je zgodil na jesen.

Od Siska do Beograda

Ena od bitk, kjer je osmanska vojska doživela poraz, je tudi bitka pri Sisku leta 1593, kjer je obrambnim četam med drugimi poveljeval Andrej Turjaški. Še danes v spomin na zmago vsak dan ob 14. uri zvoni zvon zagrebške stolnice.

Sto let pred bitko pri Sisku pa je bila tudi zmagovita bitka pri Beogradu. Tam je podobno vlogo kot blaženi Marko iz Aviana v bitku pri Dunaju odigral še en redovnik iz Frančiškovega reda manjših bratov, namreč sv. Janez Kapistran. Tudi on je bil znan kot potujoči pridigar, s svojimi besedami s prižnice je posegal tudi v politiko in pripomogel, da so se pomirili sprti vladarji in vojskujoča se mesta. Ko je leta 1453 padel Carigrad in so pričakovali napad Turkov na Srednjo Evropo, je Kapistran na več državnih zborih pridobival kneze za obrambo krščanskega sveta. Ko so vsi poveljniki obupavali, je Kapistran po notranjem navdihu vodil krščanske čete v boj in 22. julija 1456 rešil Beograd nevarnega obleganja. S križem v roki je spodbujal vojake k napadu na Turke.

Vsa ta dejstva kažejo, kako se je Evropa večinoma uspešno branila pred turško nevarnostjo, a le takrat, ko so državni voditelji nastopali složno in so imeli tudi močno molitveno podporo. Ta zgodovinska dejstva so današnji Evropi, ki je izgubila duhovni kompas, v opomin – da se je treba znova vrniti h krščanskim koreninam, ne le deklarativno, pač pa tudi z osebnim spreobrnjenjem. Islam sedaj ne osvaja Evrope z orožjem, pač pa s poseljevanjem. Velja tudi spomniti, da so v času turških vpadov velikokrat ugrabljali otroke in jih naredili za janičarje (spomnimo se znamenite Jurčičeve povesti o Juriju Kozjaku), mlada krščanska dekleta pa ugrabljali in jih prodajali za sužnje. Tem praksam se v mnogih muslimanskih državah niti do danes niso odpovedali. Bomo torej še vedno naivno gojili ideje o nekakšnem bratstvu ali branili svojo kulturo in civilizacijo po zgledu naših prednikov?

nazaj na vrh
Piškotki

Piškotke uporabljamo za prilagoditev vsebin in oglasov, za zagotavljanje funkcij družbenih medijev in za analizo našega prometa. Poleg tega analiziramo informacije o vaši uporabi našega spletnega mesta in s tem zagotavljamo boljšo uporabniško izkušnjo.