Najbolj grozljivo je, da agresivni COVID-19 človekovo telo dobesedno prisili, da ubije samo sebe in človeško življenje v njem

  • Napisal  Jože Biščak
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
(Montaža: Matic Štojs Lomovšek) (Montaža: Matic Štojs Lomovšek)

Žalostna izpoved Tomaža Kurbusa, ki je s partnerko Lidijo zbolel za COVID-19, ga premagal, partnerka žal ne (TUKAJ), je ena od mnogih, ki ta trenutek krožijo po svetovnem spletu. Vsaka je tragedija zase, najbolj za bližnje in svojce.

Za večino je najhujše, ker so svojci umrli sami. Tiho so odšli, smrt je podobna utopitvi, a brez poskusov, da bi človek splaval na površje in se rešil. Današnja virusna apokalipsa niti ne ponuja dramatičnih filmskih prizorov, ko se ljudje v bolečinah valjajo po ulicah, se jim na ustih nabira pena, hlastajo po rešilni bitki in se nato sesedejo na tla. Ne, vsega tega ni. Da jih lepega dne ni, okolica sploh ne opazi. Na bolniški postelji umrejo sami, njihove zadnje trenutke nemo opazuje le zdravstveno osebje. Običajno ni nikogar, ki bi jih držal za roko. Ne smejo biti. Je prenevarno za novo okužbo. Ko telo popusti, jih enostavno ni več. Neslišno in neopazno. In nihče jih ne pripravi na pot po nebeških stopnicah v božje naročje. »Naj bo partnerkin odhod opomin in šola za druge,« je zapisal Kurbus.

COVID-19 je huda bolezen. Res je, podobna je gripi, a veliko bolj strašljiva. Za gripo ima svet cepivo, za kitajski virus še ne. O tem virusu ni znanega skoraj ničesar. Ve se samo to, da se prenaša s človeka na človeka, da je za zdaj najboljše »cepivo« socialna distanca. In konec. Trenutno se epidemologi bojijo, da bo zaradi podobnosti z virusom gripe ohranil tudi njeno cikličnost. Se pravi, da bo izbruhnil vsako leto. Če to drži, pred njim svet ne bo varen do odkritja cepiva. A še takrat bo potrebno počakati na odziv. Kar pomeni, da bi se šele leta 2023 lahko učinkovito zoperstavili COVID-19, kot se s cepivom proti gripi.

A najslabše je, če kitajski virus enačimo z virusom gripe. Zdravstveno osebje pravi, da tako agresivnega virusa še niso videli. Prvi simptomi okužbe s COVID-19 so podobni simptomom okužbe dihal. Človek ima povečano telesno temperaturo, preganja ga suh kašelj, pojavlja se zasoplost. Takrat najbrž pomislimo, da smo prehlajeni, če se zdravje poslabša, to pripišemo gripi. Kar je največja napaka. Ljudje, še posebej v času pandemije, morajo takoj na posvet k zdravniku.

Pri večini ljudi (približno 80 odstotkov) simptomi ne napredujejo v hujšo obliko bolezni, niti ljudje ne potrebujejo oskrbe medicinskega osebja; da prebolijo, je dovolj stroga samoizolacija. Pa še to, da ne okužijo drugih, ki bi lahko bolj resno zboleli. Bolj resne težave ima petina okuženih s kitajskim virusom. Po najbolj črnem scenariju človek umre. A pri tem je najbolj grozljivo, da je COVID-19 tako agresiven, da človekovo telo dobesedno prisili, da ubije samo sebe.

Kitajski virus napada pljuča, je ameriškim medijem razlagala dr. Yoko Furuya, specialistka za nalezljive bolezni na medicinskem centru Columbia University Irving. Ko virus vstopi v pljučne celice, se začne razmnoževati in uničevati celice gostitelja. Človekovo telo viruse prepozna kot vsiljivce. Sproži imunski sistem, ki se trudi virus obvladati in mu preprečiti, da bi naredil še več kopij samega sebe. A ker je kitajski virus neverjetno napadalen, sproži pretirano delovanje imunskega sistema, ki lahko uniči pljučno tkivo in povzroči vnetje. Rezultat je pljučnica, kar pomeni, da se v pljučih zračne vreče vnamejo in napolnijo s tekočino, zaradi česar je težje dihati, saj je pljučem otežen dotok kisika v kri, kar sproži vrsto težav. COVID-19 torej ne napada neposredno, ampak povzroči neravnovesje imunskega odziva, kar ob najslabšem možnem scenariju, poleg nezmožnosti dihanja in septičnega šoka, pomeni odpoved več organov. To vodi v smrt. Bolj ranljivi so seveda tisti, ki imajo še druge bolezni:  sladkorno bolezen, srčno-žilne, pljučne, ledvične ali težje jetrne bolezni. »Kaj virus počne in kako to povzroči, tega ne vemo,« je angleškim medijem povedala dr. Nathalie MacDermott iz londonskega King's Collegea.

Znanstveniki in zdravniki so torej priznali, da nimajo pojma, kdo je njihov nasprotnik, smrtni sovražnik. Vedo le, da v določenem trenutku človekov imunski sistem podivja in je brez nadzora. Takrat lahko povzroči škodo po celem telesu. Lahko pride do septičnega šoka, ko krvni tlak pade na nevarno nizke ravni in organi prenehajo delovati pravilno ali v celoti odpovejo. Lahko povzroči sindrom akutne dihalne stiske, ki ga povzroča večje vnetje v pljučih, lahko prepreči ledvicam čiščenje krvi in ​​poškoduje sluznico črevesja. Tisti, ki preživijo te najhujše stopnje, utrpijo trajne poškodbe, tudi okrevanje lahko traja več tednov ali mesecev, a večina ljudi umre, ker je poškodovanih preveč organov, ki so ključni za vzdrževanje telesa pri življenju.

Ko se danes uzremo nazaj, je groteskno, kako so se nekatere vlade (vključno z vlado Marjana Šarca) nonšalantno odzvale na kitajski virus. Italija je harakiri (velik del krivde nosi tudi UEFA in njen predsednika Aleksander Čeferin) naredila, ker je dopustila nogometno tekmo med Atalanto in Valencio, v Španiji ni imel nihče poguma, da bi psihopatskim feministkam za 8. marec prepovedal znameniti »pohod žensk«, v Sloveniji so Židanovi Socialni demokrati ob dnevu žene hodili po Sloveniji in se družili, na Švedskem so se strogim ukrepom smejali, Avstrija si ni upala dregniti v elitno smučarsko središče Ischgl. Še bi lahko naštevali. Po prvih napakah (v Sloveniji je na srečo prišlo do zamenjave vlade) so nekatere vlade ukrepale (Avstrija, Slovenija), druge še vedno razmišljale in čakale (Španija, Italija), Švedska pa se je še naprej smejala, a danes ji ni več do smeha. Vsi ti norci, ki so s svojo strahopetnostjo vodili svoj narod v skupinski samomor (od italijanskega premierja Giuseppa Conteja prek španskega Pedra Sáncheza Péreza in francoskega predsednika Emmanuela Macrona do nekdanjega slovenskega Marjana Šarca), bi morali kazensko odgovarjati. Ko bo konec krize.

In kdaj bo konec? Tega nihče ne ve. Igra še zdaleč ni končana. Pravzaprav se še ni niti dobro začela.

nazaj na vrh