Janez Janša: “Očetova zgodba mi je ves čas priprav na osamosvojitev in med vojno junija in julija 1991 ležala pred očmi kot svarilo, kam lahko pripelje nacionalni razkol v usodnem času!”

  • Napisal  Hana Murn/Nova24TV
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Foto: STA/Facebook Janez Janša Foto: STA/Facebook Janez Janša

Slovenija se še vedno nahaja na razpotju. “Opravičevanje zločina je za vsako družbo nevarno, saj razjeda vrednotni in pravni red v samem temelju. Vpliva na posameznike in na množice ter prinaša nevarnost, da se tragični čas ponovi,” je v enem izmed svojih preteklih razmišljanj poudaril predsednik vlade Janez Janša in ob tem poudaril, da je kultura smrti tako potvorila človeški značaj številnih posameznikov v Sloveniji, da niso sposobni izreči preprostega stavka: “Zločin je zločin, ne glede na to, kdo ga stori in s kakšnimi političnimi motivi ga opravičuje.”

V luči narodne pomiritve in sprave se bosta predsednik Republike Slovenije Borut Pahor in predsednik vlade Janez Janša v soboto, 6. junija 2020, udeležila spominske slovesnosti in maše ob breznu pod Macesnovo gorico v Kočevskem Rogu, ki jo bo vodil ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore. Spominska slovesnost in maša bosta potekali v luči 30. obletnice prve spravne slovesnosti v Kočevskem Rogu, ki predstavlja resnično mesta poboja Slovenske narodne vojske, ob breznu pri Macesnovi Gorici.

Pri Novi slovenski zavezi so poudarili, da nas premik slovesnosti k breznu pri Macesnovi Gorici opominja, da smo skoraj trideset let prihajali žalovat in obujat spomin k napačnemu breznu. “Oblastniki, ki so si slovesnost po maši leta 1990 prisvojili, so to vedeli, a so nas pustili v zmoti. Toda resnica je prišla neizprosno na dan. Poslej bomo obhajali spomin na naše žrtve na kraju njihovega resničnega trpljenja.” 75-letnica pobojev nas tako spominja na to, da je komunistična revolucija prekrila slovensko zemljo z dejanji, ki so Slovencem storila nepojmljivo zlo, povzročila nepredstavljivo trpljenje.

“Trpele so mučene in pobite žrtve; trpele so sirote in vdove; trpele so družine žrtev v dolgih desetletjih, ko svojega žalovanja ljudje niso smeli niti pokazati. Posredno pa je trpel in še danes trpi ves slovenski narod: kajti revolucija je s poboji odtrgala Slovence od tkiva evropske krščanske omike, v kateri smo se razvili v narod; pahnila nas je v barbarstvo, v katerem so desetletja vladali nasilje, pravica močnejšega, laž in predvsem strah …,” poudarjajo pri Novi slovenski zavezi. Na posledice zamolčane zgodovine je v nedavnem zapisu na Facebooku opozoril tudi premier Janša, kar ne čudi glede na to, da je njegovo družino zaznamoval tragičen čas iz sredine prejšnjega stoletja. Janša je travmatično življenjsko zgodbo očeta, rešenca iz roškega brezna, za katero je izvedel šele leta 1988, ko je bil star 30 let, razkril v knjigi Okopi, kasneje pa tudi v časniku Družina.

Izsek očetove zgodbe
Glede očetovega življenja je Janša na Facebooku med drugim razkril: “13. maja 1927 se je materi Mariji in očetu Blažu v hiši št. 13 na Setniku pri Polhovem Gradcu rodil Janez Janša. Potem so slišali za prve novice o odporu proti Italijanom in za Osvobodilno fronto. Bilo je že spomladi 1942. Nihče v vasi ni dobro vedel, kaj Osvobodilna fronta pravzaprav je. Sprva so večinoma menili, da če je proti Italijanom, potem bo že nekaj dobrega. Potem pa so prišle tudi novice o pobojih uglednih domačih ljudi. Njih niso pobijali Italijani, ampak prav tako domačini. Ljudje so govorili, da to počne Komunistična partija. Kaj to je za ena reč, odraščajoči fantiči niso vedeli. Le strah se je naselil tudi vanje in tako kot starši so se začeli pogovarjati šepetaje. Zvečer so zaklepali vrata. Tako pred tujo kot pred domačo govorico.”

V svojem pripovedovanju se je Janša spomnil na 29. junij 1942, ko so v vas njegovega očeta prihrumeli Italijani. “Obkolili so tudi bolj oddaljene hiše. Med vpitjem so se podili od hiše do hiše in potrkali tudi na številki 13. Pobrali so Janeza in očeta ter jima ukazali, naj vzameta s sabo kramp in lopato. Odgnali so ju na bližnji hrib ter jima bolj s kretnjami kot z besedami ukazali, naj kopljeta jamo. Zraven je stal stražar z naperjeno puško. Janez je vprašal očeta, zakaj morata kopati. Oče je pomolčal, saj je slutil, kaj pomeni vse skupaj. Vendar mu je odvrnil, da najbrž vojaki hočejo strelski jarek, da se njim samim ne ljubi kopati in da so zato vzeli njiju. Italijanski stražar, ki je slišal ta odgovor, je nenadoma spregovoril v slovenščini in jima jasno povedal, da si kopljeta grob. Oče je odložil lopato in vprašal, čemu. Italijanski vojak, ki je bil primorski Slovenec, je odvrnil, da zato, ker sta partizana. Na podboju nad hišnimi vrati so našli s kredo napisano kratico OF. Oče se je razburil, pokazal na Janeza, ki je bil še otrok in vprašal, kako bi onadva mogla biti partizana. Stražar, ki je hotel pomagati, ju je odpeljal do poveljnika in prevajal očetov ugovor. Oče je zahteval, naj pri župniku v Polhovem Gradcu preverijo, ali sta ali nista partizana. Ker je bil edini obremenilni dokaz proti njima s kredo načečkan znak OF na hišnih vratih, so to dejansko storili. Župnik v Polhovem Gradcu je potrdil, da sta bila vedno doma in da najbrž nihče iz hiše ne bi bil tako neumen, da bi sam narisal znak OF na vrata. Župnikovo pričevanje ju je rešilo.”

Janšo odgnali v postojanko

Vojna je divjala naprej in začela brisati mejo med otroci in odraslimi. Skrivanje je bilo nekaj časa uspešno, je v opisovanju nadaljeval Janša in osvetlil dogajanje na začetku leta 1943. “Potem pa je januarja 1943 stopila v hišo, kjer je bila po nedeljski maši zbrana vsa družina, patrulja Vaških straž iz postojanke v Polhovem Gradcu. Janezu so rekli, da je mobiliziran in da mora z njimi. Oče je ugovarjal, češ da je še skoraj otrok in da nepolnoletnih ne bi smeli mobilizirati. “Če je dober za kontrabant, bo dober tudi za stražo”, je odvrnil vodja patrulje in še isti dan so Janeza odgnali v postojanko. V postojanki je dočakal kapitulacijo Italije in preoblikovanje Vaških straž v Slovensko domobranstvo. Stražarska služba je praviloma trajala ves dan. Bilo je dolgočasno in nekoristno, doma pa je bilo veliko dela. Tako je Janez večkrat namesto na stražo odšel domov in čez dan pomagal domačim pri košnji in drugih opravilih, zvečer pa se je vrnil v postojanko. Ta igra pa ni trajala dolgo. Zalotili so ga in aretirali. Zaradi zanemarjanja stražarske službe je bil kaznovan z zaporom. Zaprt je bil v celicah na Ljubljanskem gradu.”

“Janezu zapor ni dišal. Vseskozi je oprezal za priložnostjo, da bi pobegnil. S sojetnikom Malovrh Andrejem, ki je bil doma iz istega konca, sta naredila načrt. 6. decembra 1944, na Miklavžev večer, je Janez v prvem mraku skrivaj prislonil lestev na zunanji zid, Andrej pa se je še podnevi skril na stranišču. Ko se je mrak zgostil, sta prisluhnila glasovom stražarjev. Na vrhu grajskega stolpa je bila nemška straža. Po glasovih sodeč so igrali karte. Splezala sta po lestvi in skozi lino na grajskem stolpu dotipala strelovod. Po njem sta se spustila na grajsko pobočje. Janez si je med spuščanjem zaščitil roke s kapo, drugače bi mu jih jeklenica ožgala do kosti. Pod obzidjem sta se morala splaziti še skozi bodečo žico. Počakala sta do pozne noči in se nato po bolj temnih ulicah Ljubljane začela prebijati proti Šentvidu. Srečno sta prišla iz mesta. V Šentvidu pa ju je nenadoma ustavila domobranska patrulja. Niso ju poznali.”

Obsojen bil na 21 mesecev prisilnega dela v taborišču Dachau v Nemčiji

“Janez je odšel do doma, vendar je ostal v ilegali. Andreja so ujeli čez dva dni, Janez pa se je bolj uspešno skrival in ni nikoli prespal doma. To skrivanje je trajalo točno en mesec vse do večera pred praznikom Svetih treh kraljev v začetku januarja leta 1945. Mati je takrat zahtevala od Janeza, da zvečer ostane v hiši in z družino odmoli vse tri rožne vence, kot se za večer pred takim praznikom spodobi. Janez je vedel, da je nevarno, vendar je kljub temu ostal. Sredi molitve je poropotalo po vratih. Bila je domobranska patrulja. Vedeli so, da je ob takih večerih največ verjetnosti, da ga zalotijo doma in niso se motili. Odpeljali so ga v Polhov Gradec, od tam pa nazaj v zapor na Ljubljanskem gradu, kjer je čakal na obravnavo na sodišču. Kljub mladoletnosti je bil obsojen na 21 mesecev prisilnega dela v taborišču Dachau v Nemčiji. Za čas tik pred koncem vojne je bila to težka kazen. Prav lahko bi bila to pot brez povratka.”

Partizani so se posmehovali in dejali, da so jame že skopane

“Takoj, ko so domači izvedeli za sodbo, so napisali prošnjo za pomilostitev. Spet je pomagal polhograjski župnik. Prošnji je bilo ugodeno. Iz taborišča so ga poslali nazaj v Slovenijo in 17. aprila 1945 se je spet znašel v domobranski postojanki v Polhovem Gradcu. Tam je dočakal konec vojne in dva tedna po vrnitvi iz Nemčije je bil skupaj z drugimi iz postojanke spet na poti v smer, iz katere se je komaj vrnil. Vmes se je ustavil doma. Sklenil je, da ne bo šel nikamor. Toda oče je odločil, da kamor gredo drugi, naj gre še on. In je šel. Janez se spominja, kako so se počasi pomikali v dolgi koloni. Mučila sta jih žeja in lakota. Že na avstrijski strani, blizu Vetrinja, sta s prijateljem zavila s poti in se poskušala odžejati v bližnjem potoku. vendar so bili za grmovjem ob potoku skriti partizani, ki niso izvajali nobenih aktivnosti, le opazovali so umikajoče. Ko sta jih zagledala, so se jima posmejali in dejali, da zastonj bežita. Da ne bodo ušli, jame zanje pa so že skopane.”

Pričeli so deževati udarci, začelo se je tudi ropanje

“Na Vetrinjskem polju je ostal do konca maja. Angleži, ki so stražili vetrinjsko taborišče, so začeli slovenske domobrance vračati nazaj v Jugoslavijo, rekoč, da jih premeščajo v Italijo. Transport, v katerem je bil tudi Janez, je odpeljal med zadnjimi. Na železniški postaji v Podrožci so čakali na vlak v ograjenem prostoru. Med čakanjem se jim je približal neznanec in jih začel svariti, češ da jih vračajo v Jugoslavijo, kjer jih bodo vse pobili. Niso mu verjeli. Ozmerjali so ga z lažnivcem in ga napodili stran. Ko pa so bili zaprti v vagone, so spoznali resnico. Stražo so prevzeli vojaki z rdečimi zvezdami na kapah. Na jugoslovanski strani so vstopili v vagone in pričeli so deževati udarci. Začelo se je tudi ropanje. Pobirali so jim ure, prstane, nekaterim malo boljšo obleko. Vlak je peljal do Radovljice. Tam so jih iztovorili in popisali. Še prej pa so vsakega posebej natančno preiskali. Zanimalo jih je, koliko so stari in od kdaj so pri domobrancih. Vmes je bilo obilo zmerjanja in udarcev. Stražarji so med njimi odbirali znane obraze. Janeza so kot ostale, rojene leta 1927 in 1926 dodelili med mladoletnike in jih ločili od drugih. V Radovljici so ostali do 3. junija. Potem so jih naložili na vlak in odpeljali v Kranj. Tam so jih namestili v bivše nemške barake.”

“Hranili so jih z enim obrokom vode, v kateri je bilo prekuhano pesino perje. V Kranju je bil navzoč pri srečanju med svojim sojetnikom Albinom in njegovim bratom Jožetom, ki je bil komandir straže v taborišču. Janez, Albin in Jože so bili pred vojno tovariši pri igri, saj so skupaj pasli krave. Petnajstega junija so jih postavili v kolono in jih pod močno stražo, podhranjene in izčrpane peš odgnali v Šentvid pri Ljubljani. Tam so jih natrpali po sobah v Škofovih zavodih. V prostoru, v katerem je bil Janez, je bila taka gneča, da se ni dalo niti obrniti. Razmere so bile neznosne, ni bilo nobenih informacij, odnos stražarjev leden. Samo čemeli so in upali na najboljše. Občasno so se odprla vrata in stražar je klical posamezna imena. Ljudje so odhajali iz sobe. Tisti, ki so ostali, so jim zavidali. Mislili so, da na slabše iz tiste utesnjenosti, lakote, žeje in negotovosti pač ne morejo iti. Neke noči, bilo je najbrž okrog tretjega julija, so poklicali tudi Janezovo ime. Vesel je stopil na hodnik, misleč, da je nečloveških muk konec. Ni si mogel predstavljati, da obstaja še kaj hujšega kot neznosno trpljenje v prenatrpani jetniški sobi. Komaj je stopil na hodnik, je že dobil brco.”

“Po dva in dva so skupaj zvezali z žico in jih zmetali na kamione. Kamioni so odpeljali na železniško postajo in tam so jih natlačili v živinske vagone ter zapahnili vrata. V Kočevju so jih na železniški postaji nagnali z vagonov in jih postavili v vrsto. Kolono so pognali v smeri proti Rogu. Janez je stopal skupaj s svojim sotrpinom po trdi cesti. Ustnice so imeli razpokane od žeje in razbite od udarcev, zato niso mogli govoriti. Ob obeh straneh so stopali stražarji in priganjali s puškinimi kopiti. Žalostna dolga povorka se je vlekla vedno globlje v roški gozd. V njej so stopali mladostniki, rojeni leta 1927 in 1928, zvečine še otroci, obsojeni brez sodbe, med katerimi najbrž ni bilo nikogar, ki bi karkoli resnega zakrivil in zagotovo nobenega, ki bi vsaj približno vedel, kaj je to politika ali revolucija. Julijsko sonce se je spremenilo v pekočo bolečino. Cestni prah izpod krvavih nog, sončni žarki in vonj po sveži krvi so prebujali slutnje pekla.”

“Tedni brez hrane, poškodbe od brc in udarcev in julijska vročina so bili za mnoge preveč. Stražarji so govorili slovensko. Nekateri so hodili ob koloni in še poslednjič iskali znane obraze, ki pa jih je bilo zaradi zdelanosti jetnikov težko prepoznati. Bolj se je pot vlekla, več jih je omahnilo v prah. Ker sta bila po dva in dva z žico zvezana skupaj, je vsakokrat, ko se je kdo izmed jetnikov zgrudil, pristopil stražar s kleščami in prerezal žico, ki je omaganega vezala za še stoječega sotrpina in ostalo kolono. Potem so ga potegnili iz vrste v gozd in zaslišal se je le top udarec, včasih slaboten krik, nobenega strela. Pobijali so jih kar s koli ali puškinimi kopiti.”

Na cilju sta jih čakala BREZNO IN SMRT

“Zvezane so postavili v polkrog pred rob brezna. Brez povelja in brez obotavljanja so zapele strojnice. Iz neposredne bližine. Smrtno zadeti in samo ranjeni, mrtvi in živi so padali čez rob in zvezani skupaj vlekli v globino drug drugega. Janeza je veriga teles med sikanjem krogel potegnila navzdol. Čez nekaj časa se je ovedel. Ni bil zadet. Žica, s katero je bil privezan na živo verigo, se je nekako pretrgala. Morda jo je prebila krogla, morda se je strgala med padcem v jamo. Bil je razvezan. Izkopal se je izpod teles, med katerimi je bilo veliko še živih. Globel je napolnjevalo stokanje, ječanje in hropenje stotine umirajočih. Mnogi samo lažje ranjeni so umirali, utapljajoč se v lastni krvi in krvi sotrpinov. In od zgoraj so padali vedno novi. Janez se je nekako privlekel do obrobja jame, kjer je bilo nekaj več prostora. Čuti so le počasi spet začeli delovati in zaznavati PEKEL. Po stenah je mezela vlaga, ki je za silo blažila žejo. Čas se je ustavil.”

“Samo stran od pekla”, mu je kljuvalo v mislih

“Potem je počasi vse potihnilo. Globel se je vmes dodobra napolnila s človeškimi telesi. Od vrha kupa trupel pa do zunanjega roba brezna je bilo le nekaj metrov. Janez je zagledal na pol podrto mlado bukovo ali gabrovo drevo, ki je viselo čez rob. Počasi je splezal čez trupla in se oprijel drevesa. Po njem je dosegel rob in se razgledal. Bila je noč. Izgubiti ni mogel ničesar. Bolje milostni strel kot pa počasno umiranje med stotinami trupel. Toda na robu ni bilo nikogar. Nekoliko stran je gorel ogenj in očitno so bili stražarji zbrani okoli njega. Odplazil se je v smer, nasprotno od tiste, v kateri je gorel ogenj. “Samo stran od pekla”, mu je kljuvalo v mislih. Po kakih sto metrih se je prenehal plaziti in je opotekajoče stekel. Nagonsko je izbiral smer. Toda roški gozdovi so prostrani in začel je bloditi. Čez dan je skušal prisluhniti, če bo kje slišal zvonove ali kak drug šum civilizacije, ki si ga je želel in ga je bilo obenem strah. Groza iz kraškega brezna, strnjena v stokajočih glasovih in hropenju stotine pomorjenih, je še vedno visela na njem. Žvečil je koreninice in pil vodo iz mlakuž.”

“Končno se je prebil na rob gozda. V dolini je zagledal vas, cesto in železnico. Zdelo se mu je, da pelje od Kočevja proti Ljubljani. Fizična izčrpanost ga je počasi premagovala. Nove moči, ki jih je dobil ob čudežni rešitvi, so pojemale. Napredoval je še nekaj kilometrov, nato pa je bilo skrajnih rezerv energije konec. Iz gozda se je privlekel do zadnjih vrat hiše, ki je bila bolj na samem ter vstopil. V hiši sta bili samo dve starejši ženski. Bila ga je sama kost in koža, oči so mu vročično žarele. Še vedno je bil ves umazan od krvi, na sebi pa je imel samo še sledove razcapane obleke. Ženski sta se ga silno prestrašili. Vprašali sta ga, od kod prihaja. Odvrnil jima je, da od tam, kjer ljudi pobijajo. Prosil je hrane. Razumeli sta. Ena je vzdihnila “saj naša dva sta tudi najbrž tam.” Opozorili sta ga, naj bo previden, saj so patrulje zelo pogoste in večkrat da je še vedno slišati streljanje. Kljub opozorilom je izstopil pri prednjih vratih in se napotil v smeri proti glavni cesti, misleč, da je preoblečen bolj varen in da se bo premikal naprej kakih sto metrov stran od ceste.”

Na poti domov naletel na zasedo

“Komaj je naredil kakih sto metrov od Ponikev, je na gozdni cesti naletel na zasedo. Oglasil se je rezek “Stoj!” in “Kam pa ti, tovariš?” Ni bilo kam. Spet je bil ujet. Spraševali so, kaj počne tam. Bil je zmeden in je ponavljal le to, da se je izgubil. Na srečo je bil preoblečen in umit, pa tudi drugače najbrž ni nihče pomislil, da bi lahko ušel iz Roga.”Ker ni govoril z naglasom tistega kraja, so mislili, da je domobranec, ki se skriva in je v resnici zašel ali pa medvojni skrivač, ki je hotel pobegniti k kakim bolj oddaljenim sorodnikom. Sicer pa si niso delali problemov. Naložili so ga na vojaški jeep in odpeljali naravnost v Šentvid v Škofove zavode. Tam je bilo centralno zbirališče. Bilo je nekaj dni kasneje, ko se je znašel natančno v isti sobi, iz katere so ga poklicali tretjega julija. Dolge dni je trajala kalvarija in kazalo je, da se bo spet ponovila. Sojetniki, kolikor jih je še ostalo in ki so ga poznali od prej, so spraševali, kje je bil ves ta čas. Odgovarjal je, da so ga zasliševali in da je bil vmes zaprt v drugih prostorih.”

“Preden so ga vtaknili v jetniško sobo so ga spet popisali in samo čakal je, da bo slej ali prej nekdo od stražarjev ali višjih ugotovil, da je že bil na nekem seznamu in da bi moral pravzaprav trohneti v kraškem breznu v Rogu. Začelo se je govoriti o amnestiji. Janeza so v začetku avgusta prvič poklicali na zaslišanje. V sobi, kjer so ga zasliševali, je stal mesarski stol, na njem pa dva pendreka. Naletel pa je na partizanskega oficirja, ki mu je bilo že vsega dovolj ali pa je bil po srcu dober človek. Spraševal ga je, zakaj se ni pridružil partizanom. Janez mu je odgovoril, da je še mladoleten in da je ravnal tako, kot so mu dejali starši. Oficir ni vrtal naprej. Dejal je, da bo kmalu amnestija in da bo lahko šel domov.”

“Po vojni se je držal doma. Oktobra leta 1947 je dobil poziv za služenje vojaščine. Kraj: Petrovaradin. Janezu se še sanjalo ni, kje je to. Trajalo je dve leti. Vsega hudega vajen je zdržal tudi to. Med služenjem vojaščine ni nihče omenjal njegove preteklosti. Doma je svoje trpljenje najprej zaupal materi. Beseda je namreč nanesla na moža njene sestre. Janez je poznal njegovo usodo in beseda je izvlekla besedo. Mati mu je morala obljubiti, da ne bo povedala nikomur. Življenje je teklo naprej in na spomine je počasi legala pozaba. O vojnih časih ni bilo dovoljeno govoriti objektivno, zato je večina molčala. Strah je bil globoko vraščen v dan in v noč. Potem pa ga je sredi petdesetih let pot slučajno zanesla v Dobrepoljsko kotlino in Ponikve. Spomin se je živo prebudil. Poiskal je hišo, v katero se je zatekel pred desetimi leti. Bila je še prav taka kot takrat. Naletel je na ženski, ki sta se prav jasno spominjali živega mrliča, ki je napol gol, ves krvav in umazan prosil za hrano. Prepoznali sta ga.”

Ves čas priprav na osamosvojitev in med vojno je imel Janša pred očmi očetovo zgodbo

Potem je prišla prva obtožnica vojaškega tožilca zaradi nekega članke Janše v Mladini, je od očeta izvedel, da je tudi on dal skozi težke trenutke. “Še posebej takrat, ko so ga ustrelili, vendar je živ prišel iz jame. Verjel sem mu, čeprav ni govoril o podrobnostih. Celotno zgodbo je povedal šele potem, ko sem po drugi obtožnici, aretaciji in sojenju na Roški leta 1988 prišel iz vojaškega zapora. V začetku leta 1993 sem se odločil, da z njegovim privoljenjem v svoji naslednji knjigi opišem tudi njegovo zgodbo. Prosil sem njega in mamo, da zapišeta spomine na papir. Tako je nastal ta zapis,” je izpostavil Janša. Ta je dal vedeti, da mu je očetova zgodba ves čas priprav na osamosvojitev in med vojno junija in julija 1991 ležala pred očmi kot svarilo, kam lahko pripelje nacionalni razkol v usodnem času. “Upal sem, pa tudi storil vse, kar je bilo v moji moči, da stvari ne bi krenile v neko znano, grozljivo smer. In uspelo je. Druga, povojna generacija je leta 1991 dokončala nacionalni projekt in dosegla slovensko državo, ne da bi bila v tem finalu prelita ena sama kaplja bratovske krvi. Zato je ta dosežek še toliko bolj vreden in upajmo, bolj trajen.”

Hana Murn/Nova24TV

nazaj na vrh