Iz nove Demokracije: Dolga roka nekdanjega šefa Udbe Janeza Zemljariča

Pri svojih devetih križih je še vedno aktiven kot poslovnež. (foto: Demokracija) Pri svojih devetih križih je še vedno aktiven kot poslovnež. (foto: Demokracija)

Letos mineva 45 let od številnih udbovskih akcij, ki jih je v svojem času sprožil tedanji udbovski funkcionar Janez Zemljarič, danes poslovnež in stric iz ozadja. Denimo akcija »Rafael«, prek katere je Udba skušala čim bolj nadzorovati katoliške duhovnike in omejiti njihov vpliv na ljudi.

 

V tistem času je bil Janez Zemljarič namestnik republiškega sekretarja za notranje zadeve ter v letih 1975 in 1976 tudi formalni šef SDV, zato je neverjetno, kako se skuša danes sklicevati na človekove pravice. V zadnjem času se je znova znašel na prvih straneh časopisov. Še vedno aktiven lobist in nekdanji šef Udbe očitno ne miruje. Ob tem so se njegovi interesi znašli v navzkrižju z interesi botrov sedanje vlade. Pred dvema tednoma so namreč mediji objavili informacijo, da je pri razpisu za vzdrževalca informacijske opreme v Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) Ljubljana prišlo do telefonskega klica na vodstvo UKC Ljubljana. V UKC so v zvezi s tem pojasnili, »da je eden od članov vodstva UKC Ljubljana prejel klic, povezan z javnim razpisom, ki je bil tedaj v teku. Klical je nekdanji visoki funkcionar UKC Ljubljana, ki je skušal vplivati na odločitev o izbiri izvajalca pri vzdrževanju informacijske opreme. Zaposlenega v UKC Ljubljana je skušal prepričati, da cenejši ponudnik ni primeren za našo organizacijo, in je hvalil konkurenčno (dražje) podjetje«.

Od šefa Udbe do lobista

Izkazalo se je, da je bil ta visoki funkcionar sam Janez Zemljarič, ki je bil v svoji bogati funkcionarski karieri med letoma 1968 in 1973 tudi direktor Kliničnih bolnišnic v Ljubljani. To je bilo prav v času gradnje UKC v Ljubljani, kjer je leta 1980 umrl tudi jugoslovanski državni in partijski poglavar Josip Broz Tito. Po letu 1973 je Zemljarič napredoval na funkcijo namestnika republiškega sekretarja za notranje zadeve, po petih letih pa je postal republiški sekretar za notranje zadeve in to funkcijo opravljal dve leti. Med letoma 1980 in 1984 je bil predsednik izvršnega sveta SRS (tedanje republiške vlade), od leta 1984 do 1989 pa podpredsednik jugoslovanske vlade – njegova šefa sta bila Milka Planinc in nato Branko Mikulić. Približno v tistem času je bila Zemljaričeva žena, znana partijska funkcionarka Tina Tomlje, predsednica Skupščine mesta Ljubljane, županja slovenske prestolnice torej. Po vrnitvi iz Beograda je bil Zemljarič predsednik delovne skupine za izvajanje avtocestnega programa v Sloveniji, tu pa se njegov »uradni« življenjepis tudi konča, saj je nato uradno odšel v pokoj, dejansko pa je bil ves čas dejaven kot stric iz ozadja. Njegovo ime pa se resneje pojavlja v javnosti šele zadnjih pet let, ko so nekateri zgodovinarji, arhivisti in raziskovalni novinarji začeli postavljati v ospredje Zemljaričevo vlogo pri udbovskih umorih, zaradi česar je Zemljarič vložil tudi precej tožb. No, seveda pa ni brez pomena, da je bil Zemljarič v letih 1975 in 1976 direktor Službe državne varnosti, preoblikovane in reorganizirane Udbe torej. Ta funkcija mu je kasneje zagotovo zelo pomagala, ko se je v gospodarstvu angažiral kot lobist.

Celoten članek si lahko preberete v novi Demokraciji!

nazaj na vrh