Globoka država ponovno na delu: Preberite podrobnosti nove afere, ki jo poskušajo podtakniti Janezu Janši

  • Napisal  Nova24TV
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Tretja vlada Janeza Janše je realnost. Mainstream mediji tokrat ne upajo neposredno udariti po Janši, zato bodo afero poskušali sprožiti na novem Odlazkovem portalu. foto: Nova24TV. Tretja vlada Janeza Janše je realnost. Mainstream mediji tokrat ne upajo neposredno udariti po Janši, zato bodo afero poskušali sprožiti na novem Odlazkovem portalu. foto: Nova24TV.

Včeraj smo poročali, da pod budnim očesom šefov globoke države in z denarjem obsojenega kriminalca Martina Odlazka nastaja nov spletni portal, na katerem naj bi novinarski medijski morilci na čelu s Primožem Cirmanom in Vesno Vuković poskušali omadeževati ime Janeza Janše, da bi mu preprečili povratek na oblast, saj obstaja realna možnost, da bi se po odstopu Marjana Šarca oblikovala alternativna desnosredinska vlada.

Zgodba se ponavlja vse od leta 2008 in podtaknjene afere Patria, ko je prva Janševa vlada izjemno uspešno zaključila svoj mandat (in je zadnja doslej, ki ni padla). Zanimivo je, da so se vsi poskusi doslej na koncu izkazali za izmišljene, Slovenija pa je zato plačala visoko ceno v razvojnem zaostanku. Danes razkrivamo nove podrobnosti primera, s katerim želita Cirmanova in Vuković diskreditirati prvak opozicije; specializirano državno tožilstvo je v propadli tožbi leta 2013 zahtevalo odvzem vsega premoženja, ki si ga je prvak SDS Janez Janša pridobil v šestih desetletjih svojega življenja, vključno z vsemi podedovanimi njivami in travnikom ter starim avtomobilom, poleg tega pa še plačilo dodatnih 50 tisoč evrov kazni. Da takšna zahteva ne gre v korak z najbolj osnovno logiko, je najbrž v državi, kjer prvorazrednim na drugi strani odpisujejo deset milijonske dolgove, najbrž nima smisla razlagati.

Če odmislimo nenavadno obračanje in seštevanje posameznih položnic za elektriko in kanalizacijo, neverodostojno zanikanje povsem običajnega dogovora dedičev o delitvi premoženja ob smrti staršev ter vrsto napačnih seštevkov, kar je Janez Janša obširno in konkretno javno pojasnjeval na izredni seji Državnega zbora leta 2013 (TUKAJ), propadla tožba specializiranega tožilstva izhaja iz domene, da se je Janša praktično rodil šele leta 2000 in da prej ni imel nobenih dohodkov in nikakršnih prihrankov.

Že vsaka prodana knjiga po en evro bi skupaj nanesla zajetno vsoto

Iz pokojninskega izračuna, ki ga je Janša sam objavil pred časom na spletu, pa izhaja, da je do leta 2000 dvajset let, vse od leta 1981 naprej, prejemal najmanj solidno plačo gimnazijskega profesorja, podjetnika, poslanca in ministra.

Podatki o plačah in nadomestilih. (Slika: arhiv Demokracije)

Podatki o plačah in nadomestilih. (Slika: arhiv Demokracije)

Poleg tega pa je znano, da je v tem času prodal za preko 100 tisoč izvodov svojih knjižnih naslovov tako v slovenskem kot številnih drugih jezikih. Če je za vsako prodano knjigo iztržil en sam evro, je že to naneslo zajetno vsoto denarja.

Novinarji, ki so jih plačali za nov poskus medijskega umora Janeza Janše. Prednjačita Primož Cirman in Vesna Vuković. foto: STA.

Tožba specializiranega državnega tožilstva zaradi vsega navedenega ni imela nobenih možnosti za uspeh. Spomnimo se podobnega propadlega fiaska tožilstva proti nekdanjemu mariborskemu županu Francu Kanglerju – torej tud,i če bi bila procesirana. A jo je sodišče že prej poslalo v ustavno presojo, kjer pa niti ni prišla na vrsto za obravnavo, ampak je bila umaknjena. Še prej je sodišče zavrnilo zahtevo po zamrznitvi celotnega premoženja Janše, kar prav tako pove svoje.

Ker se tožba sklicuje na nekatere podatke FURSa, smo se pozanimali, kako je postopek tekel tam. Če namreč FURS pri nekomu odkrije 395 tisoč evrov premoženja nezakonitega izvora, potem v skladu z davčno zakonodajo, točneje 68. členom Zakona o davčnem postopku  (ZDAVP2), zavezancu odredi plačilo 70 odstotkov te vsote, kar pomeni, da bi morali Janši naložiti plačilo skoraj 300 tisoč evrov dodatnega davka. A pri zavezancu Janši so na FURS izdali eno samo položnico v višini 690 evrov zaradi premalo odvedenega plačila davka od dajanja nepremičnine v najem.

Jože  Biščak, glavni in odgovorni urednik Demokracije, je v enem izmed svojih preteklih zapisov, ki je bil objavljen v Reporterju, izpostavil, da se vse bolj zdi, da je bil jeseni 2011 za onemogočanje političnega nasprotnika sprejet lex Janša, pri čemer je dal vedeti, da to predstavlja nekakšen rezervni scenarij v primeru, če bi sodba v zadevi politično montiranega procesa Patrie propadla.

Jože Biščak

Med drugim je Biščak poudaril, da ni bila Pahorjeva vlada tista, ki je predlagala zakon, ampak skupina poslancev iz vrst Zaresa. Seveda  pa je, da so sprejeli so ga ravno v času, ko je potekalo sojenje v zadevo Patria. “Poleg kupa nelogičnosti v oči bodejo štiri stvari: prvič, ni treba, da si obsojen v kazenskem postopku, da ti lahko odvzamejo premoženje; drugič, ti moraš dokazati, da je tvoje premoženje zakonitega izvora; tretjič, zakonito premoženje je tisto, za katerega si plačal davke in prispevke; in četrtič, pri ugotavljanju nesorazmernosti se upošteva celotno premoženje. Vsi ti nesmisli, kot da bi jih kdo namenoma vstavil v zakon, so se v praksi javno razkrili ravno v primeru Janeza Janše.”

Kako je Andrej Ferlinc dobil “piškotek” in postal vodja kazenskega oddelka Vrhovnega državnega tožilstva
Naši viri iz tožilstva pravijo, da je bila absurdnost zadeve tako velika, da se je iz nje umaknil celo višji državni tožilec Stanislav Pintar, ki je sicer podpisal odredbo za izvedbo neustavne finančne preiskave. Na koncu je zadeva pristala v rokah tožilca Boštjana Valenčiča, ki v tožilskih vrstah glede na inteligenco velja za mlajšo verzijo Andreja Ferlinca (Vera Mejak je zanj na RTV rekla, da je bil njen najbolj butast pripravnik), zato mu vrhovni državni tožilec Hinko Jenul, intimni somišljenik Ljuba Bavcona in Milana Kučana, po nekaterih virih neposredno narekuje korake. Ko pride do blamaže, seveda pada po Valenčiču, a ta ubogljivo nastavlja hrbet in upa, da bo na koncu nagrajen tako, kot Ferlinc. Ta je zaradi svoje vloge v zadevi Patria, kjer se je docela osmešil, za nagrado postal kar vodja kazenskega oddelka Vrhovnega državnega tožilstva!

Primer na zgodbi iz vsakdanjega življenja

Dejstvo je, da smo si ljudje različni po fizični podobi, različno tudi razmišljamo, se obnašamo, smo različno podjetni in varčni, imamo različne prioritete, smo različno spretni, se različno znajdemo v življenju. Tako tudi velja, da nekateri ljudje rajši poslujejo z gotovino kot z bančnimi karticami ter zato varčujejo “v nogavicah”. Naslednji primer to dobro kaže: “V stanovanjskem bloku na ulici Pod kostanji živita Marko in Andrej. Enako sta stara, oba delovno zmožna, sta samska, na mesec zaslužita 1.500 evrov neto oziroma 18 tisoč evrov na leto. Tako prebijeta leto dni, ko Marko opazi, da si je Andrej kupil računalnik in televizor, na počitnicah je bil na Kanarskih otokih. Premišljuje, kako je to mogoče, ker sem z enako plačo tega ni zmogel, čeprav je prodal dragoceno zbirko stripov za 500 evrov, kar pomeni, da je na leto razpolagal z 18.500 evrov. In če k temu prišteje še 500 evrov minusa zaradi limita, je imel 19.000 evrov, a si ni mogel kupiti računalnika in televizorja, ne privoščiti počitnice na Kanarskih otokih, saj je moral enako kot Andrej prepleskati stanovanje, za kar je odštel eno mesečno neto plačo. Zato Andreja prijavi policiji, kajti nemogoče je, da bi z enako plačo sosed imel več.

Kriminalisti so šli najprej na Andrejevo banko, kjer jim je bilo rečeno: “Andrej je zelo slab komitent. Pride enkrat na mesec in dvigne celo plačo. Na računu pusti samo toliko, kolikor znašajo naši stroški.” Andrej je seveda nemudoma postal sumljiv, ker uporablja gotovino. “To lahko pomeni, da kupuje drogo in jo preprodaja naprej. Za razliko od Marka, ki vse plačuje z bančno kartico, zato je njegov denar sledljiv: natančno se ve kaj, kdaj in koliko je plačal.” Kriminalisti in finančna uprava so se zato odpravili k Andreju. Med preiskavo stanovanja so v sefu naleteli še na 2 tisoč evrov v gotovini. “Ko upoštevajo povprečne življenjske stroške, druge izdatke, vrednost avtomobila oceni sodni izvedenec, isto naredi za povsem enako zbirko stripov, ki jo je imel tudi Andrej in jo je kot Marko prodal, pridejo do zaključka, da ima Andrej za 5 tisoč evrov premoženja nepojasnjenega izvor. Zaman jih je prepričeval, da je imel nekaj privarčevanega, da hrano kupuje v diskontih, ne v Mercatorju, da manj zapravi za nakupe kot Marko, da je zbirko stripov prodal za 1.500 evrov, ne za 500, kot jo je ocenil sodni izvedenec, da si je stanovanje (za razliko od Marka) sam prepleskal, da je računalnik in televizor kupil prek oglasa in podobno. A ničesar od tega ni mogel dokazati: v trgovinah je plačeval z gotovino, računov ni hranil, vseeno mu je bilo, kdo mu je iz “druge roke” prodal računalnik in televizor, saj mu je bilo pomembno izključno to, da obe napravi delujeta, pri prodaji zbirke stripov pa je imel to srečo, da je naletel na človeka, ki je stripe na vsak način želel in mu je zanje ponudil več, kolikor je sodni izvedenec ocenil, da so vredni. Ker so Andreju organi pregona naprtili obratno dokazno breme in ni mogel dokazati, da je posloval pošteno, je za dve leti končal v zaporu, zasegli so mu tudi 5 tisoč evrov premoženja, katerega izvora ni mogel dokazati.”

FURS.

Janša ima prek 35 let delovne dobe

Za razumevanje je zanimiv tudi naslednji primer: Če bi človek deset let čez teden zbiral odpadno šaro in jo konec tedna prodajal na bolšjem trgu ter bi vsak teden s to šaro (ker ste pridni in podjetni) zaslužil 200 evrov, ki bi jih namensko varčeval in hranil v nogavici, bi se v desetih letih nabralo prek 125 tisoč evrov. “In potem lepega dne pride policija, najde pri vas gotovino, češ to je premoženje nepojasnjenega izvora, ker ste vi s svojo plačo v tem času zaslužili le 120 tisoč evrov (imate plačo 1.000 evrov neto na mesec). Ker sami ne morejo dokazati, da ste denar zaslužili na nezakonit način, vam rečejo, da morate vi dokazati, da je ta gotovina pridobljena na zakonit način. Tega na noben način ne morete dokazati, čeprav imate priče, da so vas videle pri zbiranju stare šare, čiščenju in popravljanju ter prodajanju na boljšem trgu. Toda nobena od prič ne more natančno povedati, koliko ste s tem zaslužili, saj tega ne razglašate naokoli.”

Na načelni ravni je, kot navaja Kavarna Hayek, podobno v primeru Janše, za katerega je bilo iz strani organov pregona rečeno, da ima od leta 2000 za okoli 400 tisoč evrov premoženja nepojasnjenega izvora. Janša je na to zatrdil, da ima 35 let delovne dobe in da je v tem času, ko je bil podjetnik, poslanec in premier na mesec v povprečju zaslužil 2.100 evrov neto, kar pomeni skupaj okoli 900 tisoč evrov. Če k temu doda še zaslužek od prodaje knjig, je v tem času dobil okrog 1,1 milijona evrov neto.

Prvič, preiskava izhaja iz predpostavke, da Janša pred letom 2000 ni imel nikakršnega premoženja oziroma da je vse, kar je zaslužil, sproti tudi zapravil. To pomeni, da je bilo leto 2000 leto nič, ko Janša ni imel na računu niti centa, prav tako ni imel nič privarčevanega – ne na računu v banki ne v nogavici.

Drugič, organe pregona moti, da je Janša dobil denar (si ga je sposodil) tudi od brata Rajka in od soproge Urške. Mediji so pisali: “Neodgovorjeno pa je ostalo vprašanje, kako je poplačal brata in soprogo, saj z njegovih računov niso razvidni nakazila ali dvig gotovine.” Preiskava torej predpostavlja, da se v Sloveniji posluje izključno prek transakcijskih računov in da je vsako poslovanje z gotovino (ali varčevanje doma v “nogavici”) ne samo sumljivo, ampak tudi neposredni dokaz krivde. Očitno država meni, da bi moralo posojanje denarja tudi med bližnjimi sorodniki potekati takole: Urška bi s svojega računa nakazala Janezu denar, ta pa bi ji ga vrnil tako, da bi ga s svojega računa nakazal na njen račun. Zakaj že? Je posojanje denarja zakonito edino na tak način? Sta si zakonca dolžna med seboj vračati denar, če skupaj ustvarjata premoženje in sta tako dogovorjena? Še prijatelji si med seboj ne posojajo tako, da si denar polagajo na račune, kaj šele najožji sorodniki.

Janez Janša in Urška Bačovnik. foto: STA.

Vrednotenje sodnega cenilca je – ugibanje

Tretjič, preiskava se očitno pri vrednotenju nepremičnin enkrat opira na podatke Gursa, drugič upošteva tržno ceno. Cena nepremičnine, tako je v svobodnem svetu, je znana takrat, ko se pojavi na trgu. Vredna je natančno toliko, kolikor je kupec zanjo pripravljen plačati. Vsako vrednotenje Gursa ali sodnega cenilca je na nek način ugibanje, ki temelji na predpostavki povprečnih statističnih cen, za katere se običajno izkaže, da z realnostjo nimajo resnega opravka. Nekdo za neko hišo lahko ponudi samo 50 tisoč evrov, drugi pa (bodisi ker mu je všeč bodisi ima z njo velike načrte bodisi preprosto zato, ker je zjutraj vstal z levo in ne z desno nogo, razlog države resnično prav nič ne briga) 100 tisoč evrov.

Četrtič, ni zakona, ki bi prepovedoval, da ti položnice na pošti ali v banki plačuje nekdo drug. Večina ljudi to počne sama, toda iz raznih razlogov, ki ne bi smeli zanimati prav nikogar, to v imenu tebe plačuje drug. Primer: oče da sinu denar in položnice, ta pa denar najprej položi na svoj račun in jih potem plača. Je to kaznivo? Ne. Sumljivo? Očitno samo za državo. Za zakonca Janša je položnice na ta način plačevala Urškina sestrična, ki je bančnica. Kaj je torej s tem narobe?

Banke kot najpomembnejši člen pri nadzoru državljanov

Očitno gre v tem primeru za izhodišče, da so vsi njeni državljani potencialni kriminalci, pri tem pa največjo težavo predstavlja gotovina. Čeprav tudi na ministrstvu za finance pravijo, da lahko človek razpolaga s toliko gotovine, kot želi, je človek, ki posluje izključno z gotovino, takoj sumljiv. Banke so postale za državo (in organe pregona) najpomembnejši člen pri nadzoru državljanov. Država pri poslovanju s karticami in prek računov natančno ve kje, kdaj, za kaj in koliko zapravljate. Zato še neizpolnjena želja države (in bančni elit), da bi nadzorovala tudi denarnico državljana, se pravi tisti del denarja, ki posamezniku po izvršeni kraji v obliki davkov še ostane. Končni cilj je popolno brezgotovinsko poslovanje, ki ni nič drugega kot finančna diktatura.

Najbližje je zdaj brezgotovinskemu poslovanju Švedska, kjer se popolno brezgotovinsko poslovanje utegne zgoditi že v naslednjem desetletju. Gotovina (denar) ostaja namreč eden zadnjih branikov svobode, ostaja področje, kjer država nima vpogleda v to, kar počnete. Zato omenjeni primer z Janezom Janšo ni nič drugega, kot eno od opozoril birokratov, da so pošteni in zgledni državljani izključno tisti, ki varčujejo v bankah in poslujejo z elektronskim denarjem. Vsi drugi so takoj mračnjaški zarotniki, ki ne izpolnjujejo svojih obvez do države. Kar vse skupaj zelo spominja na Orwellovo leto 1984, o katerem je pisal Igor Omerza.

Hana Murn

nazaj na vrh