Gašper Blažič

Gašper Blažič

URL spletne strani:

Ko zataji slovenska novinarska »stroka«, pride na pomoč striček Soros!

Če ste v teh dneh prebirali članke o spremembi medijske zakonodaje v naši državi, ste verjetno tudi zasledili trditve, da omenjenim spremembam ostro nasprotuje stroka. Toda, glej ga, zlomka: tudi v času prejšnje vlade so se napovedovale spremembe medijske zakonodaje, celo v tej smeri, da naj bi medijski inšpektorji nadzorovali medije, če bi se slučajno spozabili in objavljali »sovražni govor« (karkoli že to pomeni). Glasovi, ki so temu nasprotovali, so mainstream mediji razglasili za politikantstvo, stroka pa se je s predlaganimi spremembami začuda strinjala.

Premagana skušnjava škofa Jegliča in njen nauk za današnji čas

Pred kratkim sem se mudil v Mohorjevi knjigarni v Celju. Kot vedno je najprej mojo pozornost pritegnila škatla pred knjigarno. V njej so namreč knjige, ki gredo v razprodajo, zato je njihova cena zelo znižana. Med knjigami sem opazil tudi broširano izdajo življenjepisa ljubljanskega škofa dr. Antona Bonaventure Jegliča, ki je bila pri celjski Mohorjevi družbi izdana leta 2013 (nekoliko kasneje je izšel še njegov dnevnik). Brez večjih pomislekov sem knjigo kupil. In mi ni bilo žal – pa ne samo zaradi cene, ampak predvsem zaradi vsebine.

Zakon o medijih: ko l(L)evica grize svoj rep

Se spomnite predloga sprememb medijske zakonodaje še v času vlade Marjana Šarca? O tem se je govorilo manj kot leto dni nazaj. Med novostmi, ki jih je napovedoval eden najpomembnejših zakonskih predlogov tranzicijske levice, so bili tudi medijski inšpektorji, ki naj bi nadzorovali vsebino medijev, zlasti tistih, ki naj bi bili nagnjeni k objavljanju spornih vsebin. Torej takšnih, ki sodijo v kategorijo sovražnega govora.

Mali slovenski Mládići in ostali Mačkovi mladíči

O težkih in negotovih osamosvojitvenih časih, ki so bili hkrati tudi časi erozije znane parole o bratstvu in enotnosti, sem pisal že večkrat. Prav tako tudi o kninski vstaji, od katere bo v kratkem minilo trideset let. Spomnimo: znameniti referendum kninskih Srbov, ki je pomenil začetek novega kriznega žarišča v razpadajoči Jugoslaviji, se je sicer zgodil 17. avgusta 1990, a bistvene stvari so se začele dogajati že zdavnaj prej. Medtem ko smo pri nas imeli prvo žalno komemoracijo za žrtvami povojnih pobojev v Kočevskem Rogu (in to na kraju, ki je bilo dejansko morišče Srbov in Črnogorcev, Slovenci so bili zmetani v fojbe nekje drugje na območju Roga), je bilo v Kninu, središču balvan-revolucije, že pošteno vroče. Predvsem v političnem pogledu.