Življenje bodočega nemškega zveznega predsednika dr. Joachima Gaucka je bilo močno zaznamovano z odraščanjem v totalitarnem komunističnem režimu Vzhodne Nemčije in s trpljenjem, ki ga je zaradi diskriminacije doživljala njegova družina. Z njim je sodeloval tudi dr. Jože Pučnik. Nemški politik in protestantski pastor Joachim Gauck je bil rojen 24. januarja 1940 v Vzhodni Nemčiji. Je borec za državljanske pravice in borec proti zločinom komunizma.
Borec za državljanske pravice in borec proti zločinom komunizma
Med revolucijo leta 1989 je sodeloval pri ustanovitvi opozicijskega gibanja Novi Forum (Neues Forum) v Vzhodni Nemčiji. Gibanje je prispevalo k padcu s Sovjetsko zvezo povezane totalitarne Enotne socialistične stranke Nemčije (Sozialistische Einheitspartei Deutschlands, SED). Leta 1990 je bil na prvih svobodnih volitvah izvoljen za člana takratnega državnega zbora (Volkskammer).
Po združitvi Nemčije ga je zvezni parlament izvolil za prvega predsednika zvezne komisije za arhiv Stasi, to funkcijo je opravljal od leta 1990 do 2000. V tem času si je prislužil naziv "Stasi lovca" in naziv "neumornega zagovornika demokracije", ki je odkrival zločine nekdanje komunistične politične policije.
Leta 2010 je bil imenovan za predsedniškega kandidata, vendar ni bil izvoljen. Kljub temu je njegova kandidatura naletela na zelo pozitiven odziv javnosti. Časopis Der Spiegel ga je opisoval kot "boljšega predsednika", časopis Bild ga je poimenoval "predsednik src".
Njegov oče je preživel ujetništvo v sovjetskem gulagu. Njegovo politično življenje je bilo močno zaznamovano z odraščanjem v totalitarnem komunističnem režimu Vzhodne Nemčije in s trpljenjem, ki ga je zaradi diskriminacije doživljala njegova družina.
Dr. Gauck je bil skupaj s Vaclavom Havlom in drugimi državniki ustanovni podpisnik Praške deklaracije o evropski vesti in komunizmu. Zavzemal se je za večjo ozaveščenost o zločinih komunizma v Evropi in za pregon komunističnih zločincev. Poudarjal je, da je nujno obsoditi (delegitimizirati) obdobje komunizma. Pisal je o koncentracijskih taboriščih iz obdobja Sovjetske zveze, o političnem zatiranju v Vzhodni Nemčiji, in prispeval k Črni knjigi komunizma (The Black Book of Communism). Gauck je kritiziral politično levico, češ da ignorira zločine komunizma. Njegova knjiga Freiheit. Ein Plädoyer (Svoboda. Poziv) poziva k obrambi svobode in človekovih pravic po vsem svetu.
Časopis The Independent je ga je opisal kot "odgovor Nemčije na Nelsona Mandelo." Nemška kanclerka Angela Merkel pa ga je opisala kot "resničnega učitelja demokracije" in "neutrudnega zagovornika svobode, demokracije in pravičnosti".
Od leta 2003 je predsednik društva Gegen Vergessen - Für Demokratie (Proti pozabi - Za demokracijo). Od leta 2001 do 2004 pa je bil v upravnem odboru Evropskega centra za spremljanje rasizma in ksenofobije.
19. februarja 2012 je bil predlagan za nestrankarskega kandidata za predsedniške volitve 2012 s strani vladnih strank CDU, CSU in FDP ter opozicijskih SPD in Zelenih.
Z Gauckovim inštitutom je sodeloval tudi dr. Jože Pučnik
Dr. Joachim Gauck je bil prvi direktor po njemu poimenovanega Gauckovega inštituta, vladne agencije, pristojne za arhive nekdanje vzhodnonemške tajne policije, ki jo je decembra 1991 z zakonom ustanovil zvezni parlament. Gre za najuspešnejši primer tovrstne institucije v Evropi, s katero je leta 1998 sodeloval tudi častni predsednik SDS dr. Jože Pučnik.
Dr. Pučnik je v letih 1993 - 1996 namreč vodil preiskovalno komisijo Državnega zbora Republike Slovenije o raziskovanju povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti. Močno si je prizadeval, da bi z ugotovitvijo dejstev o zločinih komunističnih oblasti zaprli to nesrečno in temno poglavje slovenske zgodovine dvajsetega stoletja. Vedel je, da samo resnica lahko demokratično Slovenijo osvobodi njene globoke travme. Žal njegovega dobrega namena, v katerem ni bilo nikakršnega revanšizma, politična večina tranzicijske levice ni razumela.
T.i. Pučnikova preiskovalna komisija se je sestala 55 krat in čeprav se ni mogla zediniti v politični oceni povojnih množičnih pobojev, je vendarle sprejela "vmesno" poročilo, ki je dokument o nasilju totalitarne oblasti.
Januarja 1998 je anketna komisija za premagovanje posledic vzhodnonemške komunistične diktature na posvet v Berlinu poleg vseh članov povabila še zastopnike drugih držav v tranziciji. V Sloveniji so to čast zaupali dr. Jožetu Pučniku. Na posvetu so sodelovali tudi znanstveniki Gauckovega inštituta.
V razpravi o metodah in ciljih nadaljnjega sodelovanja je dr. Pučnik je tedaj predlagal: "Znotraj oddelka, ki bo na ustanovi spremljal dogajanje po svetu, naj se oblikuje posebna skupina, ki bi izdelala merila, ki bi jih morale v smislu premagovanja komunistične dediščine izpolnjevati vse države." Predlog je bil zelo dobro sprejet, ob tem pa je dr. Pučnik še dejal: "Predvidevam, da bo predlog pri obravnavi predloga zakona upošteval tudi zvezni parlament." (Jože Pučnik, Izbrano delo, 2003).
Vir: sds.si

V današnji številki Tednika Demokracija ne prezrite
Nova novinarska manipulacija Foruma 571
Z razumom do premika k izhodu iz krize
Tomšič: Slovenija je talka rdeče buržoazije
Pesek: Zgodovinska osamosvojitvena vlada
Kdo so bili maja 1945 člani zloglasne Ozne?