Konstrukcija slovenske (navidezne) resničnosti

Sreda, 22 Februar 2012 17:16

1 Komentarjev

Neka anekdota pripoveduje, da je Thomas Jefferson v času svoje predvolilne kampanje imel veliko opravka z nasprotniki, ki so mu veliko nagajali in glasno žvižgali ob njegovih nastopih. Nekoč pa se je pripetilo, da je na oder nenadoma priletela zeljnata glava. In Jefferson je vzkliknil: »Vidite, eden od mojih nasprotnikov je že izgubil glavo!«

Kukavičja jajca

Podobnost anekdote s slovensko resničnostjo ni zgolj naključna. Prav v tem trenutku se namreč zdi, da so nekateri največji nasprotniki nove Janševe vlade preprosto izgubili glavo. V preteklih dveh tednih se je to dogajalo Milanu Kučanu, ki si je s svojim zaganjanjem v Janšo naredil novo medvedjo uslugo. Tokrat pa prihaja do deficita zdrave pameti v nekaterih medijih, predvsem v dveh največjih televizijah, to sta TV Slovenija, torej nacionalna televizija, ter komercialna in »rumena« Pop TV. Slednja je namreč že šla v medijsko ofenzivo – v začetku tega tedna je namreč razkrila sporen nakup računalnikov v Državnem zboru. Seveda brez pojasnila, da je bil razpis za računalnike izveden še v času prejšnjega mandata. No, tu si je predsednik DZ Gregor Virant očitno naredil medvedjo uslugo, ker je obdržal dosedanjo generalno sekretarko DZ Mojco Prelesnik, ki naj bi bila po trditvah naših virov kader nekdaj Golobičeve, sedaj pa Gantarjeve stranke Zares, podpirala pa naj bi jo tudi informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar (nek drug vir nam je sporočil, da naj bi bil njen tast Franc Musar nekdaj vodja kabineta komunističnega funkcionarja Franca Popita). Ko je informacija o tem, kdaj je bil izveden sporni razpis za računalnike, prišla v javnost, je bilo že prepozno – slovenska javnost je namreč že dobila vtis, da je nova vlada začela zapravljati. Komaj se je črnilo dobro posušilo, že je na dan prišel nov okostnjak, namreč preplačana perzijska preproga v protokolarnem objektu na Brdu, sporen posel pa naj bi se zgodil leta 2008 (ni točno navedeno, kdaj, vsekakor pa se namiguje na politično odgovornost prve Janševe vlade). Pričakovati je mogoče, da bo v prihodnje prišlo na dan še več afer, ki bodo krojile slovensko navidezno resničnost. In se bo seveda izkazalo, da gre predvsem za podtaknjena kukavičja jajca.

Tabloidna brezplačna reklama

Toda če je Pop TV v svojem prikrojenem poročanju vsaj duhovita, pa početje nekaterih vodilnih na nacionalni RTV že meji na bebavost. Nerazumljivo lomastenje vodstva RTVS po Multimedijskem centru je postalo prava malenkost v primerjavi z nekaterimi drugimi programskimi kiksi, med katerimi prvo mesto vsekakor zavzema nedeljski kobajagi sproščeni intervju s propadlo političarko Katarino Kresal v oddaji »Ugani, kdo pride na večerjo«. Celo Matija Stepišnik, Repovžev naslednik na funkciji predsednika še vedno spolitiziranega Društva novinarjev Slovenije, je zgroženo ugotovil, da takšnega pogovora, kot sta ga uprizorili Anja Križnik Tomažin in Katarina Kresal, ne bi pričakovali niti v najslabših tabloidnih piar-revijah. Najbolj cinični gledalci so na socialnih omrežjih objavljali sporočila, da je v času gledanja oddaje narasla poraba inzulina. Vsekakor pa je šlo za sprevrženo politično propagando v korist osebe, ki se je še nekaj let nazaj predstavljala kot nov in neobremenjen obraz (nekateri tabloidi so jo razglašali za kraljično, podelili so ji celo naslov Slovenka leta), s političnega prizorišča pa je odšla z ogromno hipoteko afer in škandalov, zaradi česar si je pridobila naziv »afera na dveh nogah«. S tem je pravzaprav samo potrdila, da je nosilcem tranzicijskega političnega kriminala uspelo vzgojiti poslušen podmladek.

Pranje umazanega perila

Seveda pa je jasno, da ji tudi poskus medijske rehabilitacije po seriji afer ne bo pomagal pri morebitnem nadaljnjem političnem udejstvovanju. Kresalovo se je namreč omenjalo kot morebitno ljubljansko županjo, vendar je ta scenarij padel v vodo, ker Zoranu Jankoviću ni uspelo sestaviti vlade. Prav tako se ji bo v kratkem iztekel tudi mandat predsednice sedaj že izvenparlamentarne LDS, kot najbolj verjetni naslednik se omenja Iztok Podbregar, ki doslej ni aktivno deloval v politiki, je bil pa zato nekdaj načelnik generalštaba Slovenske vojske ter direktor Sove. In Kresalova? Svojo kariero naj bi nadaljevala z novoustanovljenim inštitutom za reševanje sporov (področje mediacije torej), kjer pa bo očitno prevzela direktorsko funkcijo šele po izvolitvi novega predsednika LDS, kar pomeni, da sedaj kot (polno zaposlena) predsednica LDS še vedno črpa davkoplačevalski denar. Za nameček pa se je LDS preselila v Delovo stolpnico in sicer v prostore, kjer je nekdaj delovalo uredništvo politično uničenega tednika Mag. Mimogrede, tudi Kresalova sodi med tiste, ki so imeli svoj čas izdatno podporo Kučana in njegovih oprod, vendar se ji je Kučan s tem, ko je na politično bojišče poslal Jankovića, tudi odpovedal in jo tako dejansko poslal na smetišče zgodovine. Ali pa tudi ne – piar oddaja na TVS namreč daje vtis, da so Kresalovi dali še eno priložnost, da opere svoje umazano perilo (saj se še spomnite znamenitih tangic na njeni spletni strani?) in morda celo nadaljuje politično kariero.

Od Kocbeka do Magajne

Toda k sreči ni vse tako črno. Za to je poskrbel sedaj že nekdanji poslanec Andrej Magajna, sicer predsednik krščanskih socialistov, ki je očitno dokončno spoznal, da je vrag odnesel šalo in da prave (ideološko neobremenjene in s kapitalom nekompromitirane) levice v Sloveniji sploh ni. Včeraj je namreč tednik Reporter na svoji spletni strani objavil odprto pismo Andreja Magajne publicistki in filozofinji Spomenki Hribar zaradi njenega nastopa na posvetu o etiki in družbenih vrednotah v politiki, ki je potekal v državnem svetu 13. februarja. Sama vsebina sicer dolgega odprtega pisma osebi, ki je sicer znana po »zaustavljanju desnice«, je zelo zgovorna. Magajna je bil v prejšnjem mandatu poslanec SD (čeprav ni član te stranke, vendar je bil očitno zelo naklonjen njeni politiki), nato pa je iz poslanske skupine izstopil in se pridružil nepovezanim poslancem. Ob tem je razkril nekatera sumljiva znamenja, ko je začel opozarjati na nekatere nepravilnosti – in si »po naključju« nakopal afero z otroško pornografijo. Lahko bi rekli, da je šlo za nekakšno reprizo Kocbekovega poslednjega preobrata. Namreč, tudi Edvard Kocbek si je po sporu s Cerkvijo ter sodelovanju s komunisti v OF dejansko skopal jamo, ki je pomenila pokop njegovega političnega idealizma, kar je pripeljalo do prvega javnega nastopa v zvezi s povojnimi poboji (pri čemer sta mu pomagala zamejska literata Boris Pahor in Alojz Rebula).

Nova socialdemokratska stranka?

Da se je Magajna prav zdaj oglasil z ostro kritiko na račun tranzicijskih omrežij ter Foruma 21, ni naključje – navsezadnje se je že začel boleč postopek ločitve Boruta Pahorja od SD. Borut Pahor namreč (ponovno) razmišlja o kandidaturi za predsednika države, vendar je njegova glavna ovira sedanji predsednik Danilo Türk, ki ima zagotovljeno trdno podporo Milana Kučana in praktično celotne tranzicijske levice. Zato se utegne zgoditi, da če bi šel Pahor vseeno v predsedniško tekmo, bi utegnil dobiti veliko nožev v hrbet predvsem s strani lastne stranke (nekaj jih je dobil že po volitvah, ko se je neuspešno upiral koaliciji z Jankovićem). To pa bi lahko pomenilo novo cepitev v SD, Magajna pa bi lahko na ta način dobil pomembnega zaveznika. Zdi se namreč, da SD nima velikih možnosti za preživetje, če se odpove Pahorju in če bo delovala le kot satelit Jankovića in Kučana. Nedavne volitve so namreč pokazale, da je ob odhodu psevdo-liberalnih strank s političnega prizorišča (LDS in Zares) nastala nova liberalna stranka (Virantova lista), v podobnih krčih bi lahko nastala tudi nova socialdemokratska stranka, ki bi bila neodvisna od tranzicijskih omrežij postkomunistične nomenklature. In, navsezadnje, Magajna v sedanjem položaju nima kaj več izgubiti glede na to, da mu že tako ali tako nad glavo visi Damoklejev meč skonstruirane pedofilske afere.

Razredno-partijski rasizem

Skratka, medijska konstrukcija slovenske navidezne resničnosti ima očitno svoje meje. Že iz časa prve Janševe vlade smo lahko videli, da je bila »kritika« njenega dela daleč od tega, da bi jo lahko sploh imenovali kritika. Spomnimo se samo vseh prižganih sveč, ki so jih razni levičarski aktivisti prižigali pred stavbo RTV Slovenija ob sprejemu zakona o RTV. Aktivistov dandanes na Kolodvorski ulici ni več – ker za to ne čutijo potrebe, kajti sedaj na nacionalni RTV lomastijo »njihovi«. In če se slučajno katera od organizacij, kot je denimo Združenje novinarjev in publicistov, »spozabi«, jo »liberalni akademiki« hitro diskvalificirajo kot nekakšno fantomsko politično-novinarsko združbo. Pač po principu »kill the messenger«. Vsekakor pa - ne glede na razredno-partijski rasizem, ki je močno navzoč v slovenski družbeni mentaliteti in smo ga podedovali iz polpretekle zgodovine - vendarle prihaja do sicer zelo počasne, a zanesljive normalizacije slovenskega političnega in širšega družbenega prostora.

Gašper Blažič