Policijska država ali kdo se ne prepozna v ogledalu

Petek, 27 Januar 2012 18:40

5 Komentarjev

Neka anekdota pravi, da je bil sodnik George Jeffreys z obtoženci včasih tudi zelo surov. Nekoč je s svojo palico dregnil obtoženca, ki je sedel na zatožni klopi, in rekel: »Na koncu te palice je velika baraba!« Obtoženec pa mu je odgovoril: »Že, že, toda na katerem koncu pa?«

Omenjena anekdota verjetno ne bi bila nič posebnega, če ne bi bili v času sestavljanja nove vlade, ki jo bo po kdo ve kakšnih naključjih (znova) vodil Janez Janša. Slednji še niti ni bil izvoljen za mandatarja, ko se je iz medijskega arzenala tranzicijske levice že »usulo«. Pravzaprav je še najbolj neposreden povod za to dal kar predsednik države Danilo Türk, ki je znova dokazal svojo »drugorazrednost« s tem, ko je Janši odrekel legitimnost, češ da je v kazenskem postopku. Pustimo ob strani predsednikove bizarne manipulacije s pojmi s področja kazenskega prava – bistvo je namreč, da je Türk dokončno poteptal še tisto malo ugleda, ki ga je imel. Celo tuji mediji so zaznali, da šef države goji veliko zamero do najverjetnejšega premierja. Morda bo kdo rekel, češ saj ni nič čudnega, če je pa Janša ponarejal dokumente, da bi diskreditiral predsednika republike. Toda dilema izpred leta dni, ko se je govorilo o aferi Velikovec, je razčiščena že zdavnaj: SDS je bila zaradi množice dokumentov iz arhiva res precej nerodna, ko je predstavljala dokumente o Türkovi vlogi pri delovanju nekdanje komunistične tajne policije. Toda bistvo je bilo povsem drugje, namreč v tem, da se je prav tedaj Pahorjeva vlada oz. vladna koalicija na vso moč trudila, da bi zaprla arhive Udbe. Očitno je že vedela, zakaj. V teh dokumentih bi se lahko našlo marsikaj, kar pojasnjuje sedanje anomalije v slovenski politiki. Nič čudnega torej, da tranzicijska levica še vedno čuva sedanjo tajno službo pred morebitnimi kontrolami s strani »ne-naših«.

Toda bolj bistveno v tem trenutku je to, da je tranzicijska levica, očitno ponižana in razžaljena (podobno kot v času izvolitve Bajukove vlade pred dvanajstimi leti), začela dejansko že pripravljati teren za neke vrste državni udar. Videti je namreč, da bodo glavno pobudo za to prevzeli sindikati kot najbolj »avtonomni« del civilne družbe, češ rušili smo tudi Pahorjevo vlado, ko je šlo za referendume o malem delu in pokojninski reformi. Ob tem se desno-sredinski opciji očita, da je reforme Pahorjeve vlade brez sramu rušila, sedaj pa bi sama zategovala pas. Morda je v tem tudi kaj resnice, toda Pahorjeva vlada se je reform lotila kot slon v trgovini s porcelanom, čeprav je treba Pahorju priznati, da je imel pri pričkanju s sindikati (zlasti tistimi iz Semoličevega tabora) tudi prav. Slovenija je namreč ujetnica mentalitete, kot jo poznamo v Grčiji: torej hudo nasprotovanje politiki enega koraka nazaj, da bi nato naredili tri korake naprej. Dolgoročno to ne pomeni stopicanja na mestu, ampak predvsem – nazadovanje. Bržkone se tudi Janša zaveda, da bo imel opravka z osjimi gnezdi neosocializma, saj manevrskega prostora za pogajanja glede socialnih pravic tako rekoč ni več. Ob tem velja spomniti tudi na razne peticije proti domnevni ukinitvi ministrstva za kulturo, kar bo morda marsikoga spomnilo na to, koliko javnega denarja se tudi v času krize potroši za razne »samostojne ustvarjalce«, ki ne znajo živeti brez državnih »seskov«. Kar pa ni toliko problem samih ustvarjalcev, pač pa sistema, ki je nekakšen hibrid etatističnega (neo)socializma ter državnega kapitalizma.

Vse to pa seveda ni nič z zloveščimi napovedmi, da bo Slovenija z Janševo vladavino postala nič manj kot policijska država. Koalicijska pogodba, ki naj bi predvidela združevanje policije in tožilstva pod okrilje notranjega ministrstva, naj bi Slovenijo peljala na pot policijske države. Koncentracija tolikšne moči zgolj v rokah enega ministra naj bi bila problematična – tako meni nekdanji sodnik in nekdanji tožilec, sedaj pa odvetnik Boštjan Penko. Pustimo ob strani Penkove dosedanje »vragolije«, saj bi bilo nevljudno njegove izjave pobijati ad personam. Toda kje so bili vsi ti strokovnjaki, sodniki, tožilci in odvetniki v prejšnjem mandatu, ko sta tako ministrstvo za pravosodje kot ministrstvo za notranje zadeve sodila pod »pristojnost« LDS? Navsezadnje, ko je Katarina Kresal odstopila s funkcije ministrice za notranje zadeve, je njen resor »začasno« prevzel kar njen strankarski kolega Aleš Zalar, ki je tako do izvolitve nove vlade še vedno »dvojni« minister in se v zadnjem času trudi s kadrovskimi prerazporeditvami svojih sodelavcev na funkcije, na katerih bodo lahko nedotakljivi. Prav tako je presenetljivo, da do sedaj od vseh tistih, ki tako glasno kričijo o policijski državi, nihče ni opozoril na nenavadne okoliščine zelo verjetnega imenovanja tožilca Harija Furlana, sicer dosedanjega direktorja NPU, na mesto vodje specializiranega državnega tožilstva za pregon organiziranega kriminala.

Prenosu tožilstva na notranje ministrstvo nasprotuje tudi generalni državni tožilec Zvonko Fišer. No, nenavadno je, da skoraj nihče ne pojasni, da tožilstvo sicer res spada pod pravosodje v širšem pomenu besede, vendar pa je avtonomni del izvršilne oblasti in ne sodne. V preteklosti je bilo tako kar nekaj kratkih stikov na relaciji policija-tožilstvo, saj gre pri tej navezi predvsem za potrebo po preiskavi kaznivih dejanj ter določitvi osumljencev oz. obtožencev. Idealne rešitve glede tega, kam umestiti tožilstvo, seveda ni – toda govorjenje o tem, da bo sedaj tožilstvo pod političnim vplivom ministra za notranje zadeve, je navadno sprenevedanje. Do sedaj je namreč tožilski sektor spadal pod okrilje ministrstva za pravosodje. Ne pozabimo – tudi minister za pravosodje je politična funkcija. Torej se situacija v političnem smislu v ničemer spremeni. Razen če bi ministrstvo za pravosodje vodil razsoden človek, medtem ko bi bil minister za notranje zadeve politikant, ki bi policijo in tožilske vrste izkoristil za strankarske namene, tako kot je to nekdaj počela »avantgarda delavskega razreda«. Navsezadnje, tudi policija sodi med institucije, ki jim mora biti zagotovljena avtonomija pred političnimi posegi. V čem se torej notranji minister razlikuje od pravosodnega?

Kaj pa, če je razlog za »veliko zaskrbljenost« med stroko tudi v tem, da bo notranje ministrstvo vodil nekdo iz SDS? Vsaj tako je mogoče razumeti sporočila, ki prihajajo iz novonastale opozicije. Po dosedanjih načrtih naj bi namreč resor za notranje zadeve pripadal Virantovi listi – vsaj tako se je izrazil nesojeni ministrski kandidat Jani Soršak. Toda Virantova lista je v dosedanjih pogajanjih iztržila dva ministrska resorja (eden od njih je ministrstvo za finance, ki ga bo zelo verjetno vodil Janez Šušteršič) ter funkcijo predsednika državnega zbora, ki ga vodi dr. Gregor Virant. Seveda se to razmerje lahko še spremeni. Soršak, sicer odvetnik, je bil namreč predviden za vodenje ministrstva za pravosodje in javno upravo, čeprav bi bilo tudi možno, da se preseli na notranje ministrstvo. V tem primeru bi morda vodenje pravosodnega resorja prevzel nekdo iz kvote SDS (morda celo odvetnik in nekdanji policist Franci Matoz?). Tretja možnost pa je, da oba »represivna« resorja prevzame Virantova lista in da Virant prevzame pravosodje (v tem primeru bi Erjavec postal predsednik DZ), ali pa da enega od »represivnih« resorjev prevzame katera druga stranka. Jasno je namreč, da v krogu okoli Milana Kučana nekateri že »paničarijo«, češ če bo tožilstvo pod pristojnostjo ministra, ki bo pripadal SDS, potem bo Janša poskrbel, da se bo sojenje v zadevi Patria ustavilo.

In če se vrnemo k uvodni anekdoti – mar nismo v zadnjih treh letih imeli občutek, da postaja Slovenija policijska država? Pa naj bo to zaradi namere nakupa novega vodnega topa ali zaradi afer s stavbo NPU, pa tudi težav s policijo (denimo v zadevi Baričevič) in (para)Sovo. In seveda s sprejemanjem represivne zakonodaje. V letih 1993 in 1994 se je Janši očitalo namero državnega udara s pomočjo vojske – kakih deset let kasneje se je izkazalo, da je tedaj bila policija tista, ki je za primer »izrednih razmer« nameščala protitankovske rakete (!) na svoje oklepnike, kar je mnogo let kasneje priznal Vinko Beznik, ko je hotel obremeniti Barbaro Brezigar. Skratka, znova smo priča situaciji, ko se tisti, ki pomladni opciji očitajo državni udar in policijsko državo, ne prepoznajo sami sebe v ogledalu. Kar je samo eden od razlogov, da bo mandat nove vlade zelo naporen.

Gašper Blažič