Boštjan M. Turk: Kučan je najbolj negativna oseba v Sloveniji

Nedelja, 29 Julij 2012 18:27

14 Komentarjev

Dr. Boštjan M. Turk velja za enega najbolj znanih slovenskih političnih analitikov. Deluje kot izredni profesor na oddelku za romanistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, kjer predava francosko književnost. Lani je izšla njegova knjiga »Razdalje do sveta«. Sedaj je pred izidom druga, »Dvanajstero zidov«, ki bo politična kronika slovenske družbe v zadnjih letih. Redno piše kolumne za Reporter in občasno tribune za Demokracijo. Bil je ustanovni član Mladih krščanskih demokratov, ob osamosvojitvi njihov mednarodni tajnik in podpredsednik, danes pa je član Združenja novinarjev in publicistov.

Od proslave ob dnevu državnosti je minilo že kar nekaj časa, kljub temu pa zgodba o domnevno krivični izključitvi borčevskih praporščakov odmeva še naprej. Ste pričakovali, da bo prišlo do takega trušča?

Odkrito rečeno, v nobeni zreli državi se to ne bi moglo zgoditi. Če upoštevamo dejstvo, da je Slovenija vsaj kolikor toliko zrela, bi rekel, da je to veliko presenečenje. Očitno se je zgodilo neko prelomno dejstvo, da se je ta trend proslavljanja rdeče zvezde začel ustavljati in je bil temu simbolu prvič odrejeno mesto tja, kamor v resnici sodi, to je med negativne elemente zgodovine, nikakor pa ne na državno proslavo. Preprosto dejstvo: osamosvojitev je bila izborjena s krvjotistih, ki so padli za Slovenijo. Po njih so nedavno dobile ime vojašnice; tudi na pročelju ljubljanske Filozofske fakultete, v kateri sedaj poteka najin razgovor,boste našli spominsko ploščo, posvečeno policistu Stanku Strašku, ki je padel v vojni za Slovenijo. In ubili so ga tisti, ki so nosili rdečo zvezdo. Tudi letala, ki so napadala Medvedjek in druge kraje, so nosila iz zraka dobro prepoznavno rdečo zvezdo. Zato rdeča zvezda nima kaj delati na proslavah, še najmanj pa na uradnih proslavah slovenske državnosti. Z rdečo zvezdo na titovkah so bili opremljeni tisti, ki so izvrševali povojne poboje, nadalje je nanjo prisegala Udba in še več.

Nekateri menijo, da če škandala s prapori in rdečo zvezdo ne bi bilo, bi si ga morali izmisliti.

Menim, da ne. Kontinuiteta, ki jo na najvišji organizacijski, formalni in simbolni ravni pooseblja nekdanji predsednik Milan Kučan, je bila z umikom praporščakov z zvezdo s proslave nevarno prizadeta. Gradi se že od leta 1941 naprej in skuša na kontinuirani zgodovinski laži vzpostaviti dejstvo, da naj bi bil »narodno-osvobodilni boj« boj za slovensko osamosvojitev, slednja pa naj bi bila rezultat prizadevanj slovenskih partizanov. Kar pa ne bi moglo biti dlje od resnice. V zvezi s tem se pojavlja zadnja partijska laž z veliko začetnico, to je Lukšičeva trditev, da so bile poslednje besede Edvarda Kardelja, vzpostavite mi samostojno Slovenijo. To je laž z majuskulo, veliko začetnico. Vemo namreč, kaj so bile zadnje besede Edvarda Kardelja, saj so zapisane v »Obrazih« Josipa Vidmarja ter v monografiji, ki jo je pripravil časopis Delo ob Kardeljevi smrti. Ko je Kardelj umiral, je rekel ženi Pepci, naj pozdravi vnuke in naj ostanejo zvesti.Samostojna Slovenija je bila Kardeljeva nočna mora. Predmet verovanja jugoslovanske komunistične partije je bil internacionalni socializem ter bratstvo in enotnost, utemeljena v socialistični federativni republiki Jugoslaviji. Ne pri Kardelju ne pri kateremkoli drugem komunistu ni bilo niti najmanjšega prostora za samostojno Slovenijo. Nasprotno! Če bi Kardelj poskušal kaj takega napraviti, bi se mu zgodilo vsaj to, kar se je zgodilo Stanetu Kavčiču, če že ne kaj hujšega. Vemo, kaj je doletelo Jožeta Pučnika, očeta slovenske državnosti.

Je morda ta umetno ustvarjeni škandal povezan tudi z nekaterimi zgodovinskimi potvorbami glede osamosvojitve? V kolumni za Reporter se opozorili na nekatere sporne trditve, ki jih je v govoru izrekel predsednik republike Danilo Türk, tudi v zvezi z Majniško deklaracijo.

Imel sem srečno roko, da sem raziskal ozadje Majniške deklaracije, ki je bila predstavljena osmega maja 1989. Imela je dve temeljni točki. Prvič, samostojnost in državno suverenost Slovenije ter spremembo režima. Oblast oz. SZDL, katere visoki član je bil tudi Danilo Türk, je javno zborovanje, kjer je bila prebrana Majniška deklaracija, prepovedala. In to na istem mestu, kjer je 22. junija 2012 kot govornik stal Danilo Türk. Zato so v SZDL zasnovali svojo deklaracijo, ki se je imenovala Temeljna listina Slovenije. Ta se je od Majniške deklaracije razlikovala v dveh bistvenih točkah. Prvič, naslanjala se je na ustavno preureditev SFR Jugoslavije in v tem videla ključ slovenske prihodnosti. In drugič, zavzemala se je za samoupravno socialistično ureditev, kar kaže na slepoto vodstva ZKS in SZDL kot njene transmisije. Danilo Türk je tedaj skupaj s svojimi tovariši odločno gledal nazaj. V Temeljni listini pa razberemo tudi velik strah: samo ta politični sistem je ljudem, ki so pripravili kontrapunkt Majniški deklaraciji, omogočal ostati na vrhu oblasti. Za čisto nič drugega jim ni šlo. Simptomatičen je tudi sedanji predsednik društva pisateljev Veno Taufer, ki se je takrat zavzemal za to, da se še naprej podpisuje Temeljna listina Slovenije, ki jo je tedaj podpisalo 400 tisoč ljudi, Majniško deklaracijo pa sto tisoč, ker so se ljudje še vedno bali reakcije oblasti. Taufer – tako kot Türk in njegov predstavnik za stike z javnostjo Boštjan Lajovic – je tako onemogočal uveljavitev Majniške deklaracije. Türk se nanjo nima kaj sklicevati. Ker komunisti ves čas potvarjajo zgodovino in ker je laž nesmrtna duša komunizma, lahko vidimo, kako se Türk sedaj sklicuje na Majniško deklaracijo, ki ji je takrat z vso dušo nasprotoval.

Imam vtis, da želi tranzicijska levica ustvariti vtis, da gre pri demokratičnih spremembah ter osamosvojitvi Slovenije za kontinuiteto oz. zgolj stopničke v razvoju socializma. Nekateri pa pravijo, da smo bili takrat politično enotni. Pa smo res bili, če se sedaj uveljavlja miselnost, da je bila osamosvojitev Slovenije napaka?

Osamosvojitev je bila projekt dr. Jožeta Pučnika in Demosa, ki so mu komunisti nasprotovali. Zanj so bili zgolj v toliko,v kolikor so se bali realizacije mitingaške revolucije v Sloveniji, namreč da jih bo Milošević spravil z oblasti. Zgolj zaradi Miloševića so bili pripravljeni na določene koncesije. So bile pa insignije jugoslovanske države svete, takšna je bila tudi JLA. Ko je bil 26. junija zvečer natisnjen Dnevnik, ki je izšel dan kasneje, je bil v njem objavljenkomentar Milana Medena in Vena Karboneja, kjer sta zahtevala nič manj kot konec akcij TO, isti dan pa je Jožef Školč zahteval umik barikad. To je bilo vse koordinirano, kajti Kučan je imel načrt, da bo v primeru propada osamosvojitve stopil na stran JLA in se naredil za »kooperativnega«.

Temeljni problem celotne zgodbe paje v tem, da v Sloveniji ni prišlo do lustracije in so posledično komunisti obdržali vse položaje v gospodarstvu. Tudi veleposlanik ZDA v Sloveniji Joseph A. Mussomeli se je začudil, da smo država z največjo navzočnostjo države v gospodarstvu. In sedaj prihaja do smrtnega krča tega sistema.

Logika njihove obrambe je taka, da želijo predvsem oblatiti vsakega, ki se jim postavi po robu. Ker jih je najbolj ponižal Janez Janša, je on najbolj na udaru. Kar počnejo zadnje čase, ni samo nepietetno, ampak celo demonsko. Nobenih meja v medijskem diskurzu ni več. Edina meja, ki je še niso prestopili, pa je meja med življenjem in smrtjo.

So pa zato grdo napadli še Jožeta Pučnika, da bi zasluge za osamosvojitev pripisali sebi. Želijo jo namreč privatizirati. Tudi preko režimskih zgodovinarjev, kot je Božo Repe. Zato radikalno vsakič umažejo vsakogar, ki je povezan z velikimi dogodki. In ta proces teče že petnajst let, od afere Vič-Holmec, preko orožarske afere, afere Patrie do Branka Sobana, ki je nedavno napadel dr. Jožeta Pučnika. Na ta način se demonizira ljudi, ki so resnično zaslužni za osamosvojitev, na drugi strani pa se poskuša zakriti lopovščine tistih, ki so bili v prelomnih letih nekje drugod.

Državna proslava je, kot je videti, sprla med seboj celo članice koalicije, češ da je SDS tista, ki je zanetila spor.

To, da ni rdeče zvezde na proslavi, je prej zapiranje kot odpiranje ideoloških tem. Tudi društva TIGR ni bilo na proslavi. Pa vemo, da SDS nima nič proti Tigru, prav nasprotno. Če bi odpirali ideološke teme, bi vabili tudi domobrance.

S problematiko osamosvojitve so povezani tudi izbrisani. V zvezi s tem ste že omenili članek v Delu, kjer se Pučniku pripisuje krivdo za izbrisane. Kje vidite ozadje vsega tega?

Prav to je največji absurd tega pamfleta, da Pučnik z izbrisanimi ni imel ničesar. Vsi pa vemo, kaj je bistvo problema izbrisanih. Ljudje so bili pozvani, naj se izjasnijo glede državljanstva. Pogoji za državljanstvo so bili radikalno mili. Kdor je imel stalno prebivališče v Sloveniji, je praktično dobil državljanstvo brez pogojev. Nekateri pa so čakali do konca, da se bo morda obnovila Jugoslavija. Šele ko je bilo z daytonskim sporazumom leta 1995 jasno, da Jugoslavije nikoli več ne bo, so se zbudili. Nekateri niti svojim otrokom niso omogočili ureditve statusa.

Če govoriva o računicah glede obnove Jugoslavije: del francoske politike je tudi po letu 1991 računal na obnovo Jugoslavije. Ste tudi vi imeli vtis, da je tudi po razpadu Jugoslavije del francoske politike po letu 1991 navijal za revitalizacijo Jugoslavije?

To je seveda možno. Je pa res, da slovenski vključitvi v OZN nihče ni nasprotoval, medtem ko ima Kosovo precejšnje težave s tem. Z mednarodnim priznanjem je nastopilo novo stanje neizpodbitne državnosti. Nova Jugoslavija je tako postala nemogoča.

Ste poslušali govor Milana Kučana na Pokljuki?

Slišal sem ta govor kot tudi mnoge druge. Enkrat sem nekdanjega predsednika CK ZKS slišal tudi od blizu. Bilo je za celo življenje dovolj. Kučan je najbolj negativna oseba v Sloveniji v zadnjem obdobju. Če so se še večji negativci, kot je Ivan Maček Matija, pospravili na ropotarnico zgodovine, je ta človek neverjeten. Je kot ptič Feniks in iznajde vedno nove spletke. In to je zanj vedno produktivno. On je intrigant razreda, ki bi se mu čudil celo Shakespeare, pa vemo, da je ta najgloblje pokukal v temne polute človeških značajev. Kučan v resnici mrzi vse okoli sebe, iznašel je neko formulo, ki mu za ceno žrtvovanja občega blagra omogoča ostati na vrhu. Ne smemo pozabiti, da je bil v sedemdesetih letih del najožje Popitove ekipe, da je prispeval k likvidaciji Staneta Kavčiča ter da je za razliko od demokratične politike v Sloveniji ves čas – do danes – vzdrževal partijsko državo pri življenju. To je veliko dejanje, seveda onkraj dobrega in zlega.

Zadnjič sem v mestu (Rimska cesta v Ljubljani) srečal Štefko Kučan z vnukom. Nisem še videl bolj nesrečne ženske, da ne rečem kaj drugega. Poleg republike, demokracije očitno tudi njegovi najožji svojci plačujejo davek »Kučanovemu uspehu«. Koliko časa še?

Kaj pa Omanova izjava o drugi slovenski vojski?

Je povsem resnična. Pojdite na Notranjsko. Koliko ljudi so tam komunisti pobili že praktično v nekaj mesecih po okupaciji. Ko se že govori, da so se vaški stražarji borili z okupatorjevim orožjem, naj se ljudje vprašajo, s čigavim orožjem so partizani napadli Turjak. To je bilo italijansko topništvo. Partizani so z Italijani sklenili pakt, tako kot so ga do Hitlerjevega napada na SZ imeli z nacisti. Odtod laž o 27. aprilu. Toda komunisti ves čas vsiljujejo svoje neresnice, tudi z orožjem. Omanov nastop je bil zato povsem legitimen in pravilen. Bil je eden njegovih najboljših.

Ob to izjavo se je spotaknila tudi Spomenka Hribar. Med drugim je celo omenila, da je rdeča zvezda legalna, medtem ko je vlada s tem, da teh simbolov ni pustila na proslavo, ravnala protizakonito.

V tej zvezi ni logike, kajti evropski parlament je obsodil vse totalitarne sisteme, tudi komunizem. Tudi ustavno sodišče je svoje reklo o Titovi cesti, analogija se pojavlja z rdečo zvezdo. Za Spomenko Hribar pa vemo, kdo je: marioneta Kučanove skupine. Kadar je potrebno, jo vedno aktivirajo. Od razpada Demosa dalje je vedno delovala v Kučanovo korist. Leta 2001 je tudi vodila kampanjo za umetno oplojevanje samskih žensk. Je vedno predvidljiva. Tak je tudi njen soprog Tine in tak je tudi naslednji od »velikih disidentov« France Bučar. Priče so ga opisale (Zaveza, marec 2010), kako je z brzostrelko maja 1945 na Pliberku v živinske vagonenaganjal civiliste, ki so jih vozili v smrt.

Sicer pa obstaja popolnoma preverljiv ključ. Vprašajte se, kateri od ljudi, ki so leta 1991 pomagali rušiti Demos, je bil po tistem času deležen vseh beneficijev. Odgovor bo: zakonski par Hribar, Dimitrij Rupel, Igor Bavčar in manjši (Igor Omerza, Dušan Plut, Leo Šešerko).

Za katoliško Cerkev se zdi, da je trenutno bolj v defenzivi, čeprav je pred nedavnim nadškof Stres v intervjuju znova ostro napadel tranzicijsko levico, predvsem zaradi novele zakona o verski svobodi. Novela ni šla v nadaljnjo obravnavo. Kako ocenjujete sedanje delovanje Cerkve?

Kot veste, je Cerkev podprla arbitražni sporazum. Leta 2010 je bil Stres praktično edini civilno-družbeni voditelj, ki je dajal podporo Pahorju, ko slednjega ni podpiral praktično nihče več. Bila sta skupaj v Hudi jami, pri maši v Kočevskem Rogu. Tudi arbitražni sporazum je bil Pahorjev projekt. So pa v Cerkvi tudi odlični ljudje, npr. dr. Ivan Štuhec. Žal pa vodstvo Cerkve vodi neko politiko, ki ni dobra. Kar se vidi tudi pri dogajanju v mariborski nadškofiji. Nad vsem poskušajo lebdeti ljudje brez osebne identitete, ki svojo korist črpajo od vsakogar, ki jim pride nasproti. Hkrati se ponujajo kot »moralne avtoritete« slovenstva in se sklicujejo na Kocbeka toliko kot na francosko razsvetljenstvo. So pa tam, kamor je izdajalce dobrotnikov in prijateljev postavil Dante, v devetem krogu pekla, ne da bi se tega sploh zavedali. Govorim o Edvardu Kovaču. Njim podpreti partijo ni noben zadržek. Podoben »koagulat« je ena večjih nesreč slovenstva, Peter Kovačič Peršin. To so kastrirani ljudje.

Kaj pa koalicija za ukinitev popolnega financiranja Cerkve? Je relevantno, da ji mediji posvečajo pozornost?

Če nadaljujem od prej: Cerkev je ne glede na to, kar sem dejal, največji trn v peti reformiranim postkomunistom. In prav zdaj je bil rompompom, češ da duhovnikom niso znižali pokojnin ob varčevalnih ukrepih. In zakaj jih niso? Ker imajo že sedaj najnižje pokojnine.

V ospredju so sicer varčevalni ukrepi, ki so izzvali veliko upora. V zadnjem času spet upokojenci, ena od mariborskih fakultet pa je že oznanila, da nima denarja za plače…

Enostavno dejstvo je, da moramo skupaj in stopiti korak nazaj, da bi lahko šli dva koraka naprej. Sicer se nam lahko zgodi ukinjanje delovnih mest. Najglasnejši pa so seveda tisti, ki imajo najvišje privilegije in so tudi najbolj prizadeti, denimo člani zveze borcev. Mediji pa to potencirajo, ker je to stampedo proti sedanji vladi.

Medtem pa je Jankovićeva mestna oblast znova podražila storitve, tudi vrtce.

Jankovićeva mestna oblast je zadolžila prestolnico in spravila na kant mnoga podjetja, ki so pri tem sodelovala. Zato lahko rečem, da je Janković naravna nesreča za slovensko prestolnico. Takšnega stadiona, kot ga imamo, ne potrebujemo, saj je praktično vedno prazen. Potrebovali bi kvečjemu stadion dimenzij, kot je Plečnikov stadion za Bežigradom. Ta tudi spominja na velike dni slovenskega nogometa v prejšnjem desetletju. Jankovićev stadion, ki za seboj vleče dolgove in je vedno prazen, je katastrofa. Poleg tega sploh še ni do konca zgrajen. Je neke vrste v nebo vpijoča nedokončana razvalina.

Kako sicer spremljate aktivnosti v zvezi s predsedniškimi volitvami? Opozarjate na prevaro, ki jo predstavlja Pahor. Zanj se ogreva celo Gregor Virant.

Kolikor vem, je Virant to predlagal, Državljanska lista pa tega ni prav lepo sprejela. Virant je naredil zgodovinsko potezo, ko je šel v koalicijo razuma in s tem omogočil Sloveniji vlado za prihodnost. Vendar se z njegovimi potezami v zadnjem času ne da strinjati.

Kar se pa tiče Pahorja, je izdelek tranzicijske levice. Leta 1997 je zamenjal Janeza Kocijančiča in postal predsednik reform-komunistične stranke. In sedaj bi ga radi prodajali kot »desnega« kandidata, da bi dobil desnosredinske volivce. Pahor pripada post-komunistom, ne samo s telesom, temveč z dušo. Slednjim je vseeno, kateri od obeh kandidatov tranzicijske levice bo zmagal, Türk ali Pahor. Oba sta docela njihova. Drugi ima celo več zaslug od prvega. S Pahorjem so namreč leta 2008 zrušili Janšo. Tako Pahor kot Türk sta del istega scenarija. Nobeden od njiju ne sodi v vrednostni kontekst slovenske pomladi.

Nekateri menijo, da odpiranje ideoloških tem koristi sedanjemu predsedniku Danilu Türku.

Če poslušamo Türkove govore, se slednji znova skuša priljubiti desno-sredinskim volivcem. Vsi želijo preprečiti Milanu Zveru, da se uvrsti v drugi krog. Volilni bazen, ki spoštuje vrednote osamosvojitve, je tako velik, da brez teh volilnih glasov Türk ne more zmagati. Zato se poslužuje prevar, tako kot leta 2007, ko se je navidez sprl z Janezom Stanovnikom. Slednji pa mu je ploskal, ko je letos Türk v Dražgošah napadel Američane. Če bo Milanu Zveru uspelo mobilizirati te glasove, bo naslednji predsednik RS.

Je Milan Zver kandidat za drugi krog?

Seveda. Iz povedanega logično sledi, da je Milan Zver realen kandidat za drugi krog.Tu opozorimo predvsem na njegovo povezanost z Jožetom Pučnikom in na simpatije, ki jih ima v volilnem bazenu strank slovenske pomladi.

Kako pa komentirate, da se je iz predsedniške tekme umaknil Jelinčič?

Zmago Jelinčič se je umaknil, ker ni želel ogrožati prvenstva Milana Zvera.

Je torej mogoče verjeti tistim, ki menijo, da je Türk na jesenskih volitvah že vnaprej zmagovalec?

Sedanji predsednik je na jesenskih volitvah že vnaprej poraženec.

Gašper Blažič

Opomba: Intervju je bil objavljen 19. julija 2012 v tiskani izdaji Demokracije.