Ljudmila Novak: Upamo, da bodo državljani spoznali nujnost teh ukrepov in jih razumeli

Nedelja, 22 April 2012 13:48

2 Komentarjev

Ljudmila Novak se je rodila 1. avgusta 1959 v Mariboru. Diplomirala je iz slovenskega in nemškega jezika s književnostjo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Od leta 1983 do 1985 je poučevala na Srednješolskem centru Murska Sobota, nato pa eno leto v Dekliškem vzgajališču Višnja Gora, kjer je tudi vodila srednjo šolo. Od 1986 do 2001 je poučevala slovenski in nemški jezik s književnostjo v srednji šoli Zavoda za usposabljanje invalidne mladine Kamnik. Leta 1988 je pridobila kvalifikacijo FIBO za delo z gibalno oviranimi osebami. Leta 2001 je bila izvoljena za županjo občine Moravče. Od 2001 do 2002 je bila članica predsedstva Skupnosti občin Slovenije. V letu 2004 je postala predstavnica občine Moravče v Združenju podeželskih občin EU. V letih od 2001 do 2004 je bila članica Kongresa lokalnih skupnosti Sveta Evrope. Župansko funkcijo je opravljala do julija leta 2004, ko je bila na prvih evropskih volitvah v Sloveniji na listi Nove Slovenije izvoljena v Evropski parlament. V času, ko je bila poslanka v Evropskem parlamentu, je bila članica odbora za kulturo, izobraževanje, mladino, medije in šport ter odbora za regionalni razvoj. V tem času je bila tudi aktivna članica parlamentarne skupine za pravice manjšin. Od decembra 2011 je poslanka in podpredsednica DZ RS. Državni zbor RS jo je 10. februarja 2012 imenoval za ministrico brez resorja za Slovence v zamejstvu in po svetu. V Novi Sloveniji je aktivna od same ustanovitve stranke, sprva kot članica sveta, nato podpredsednica NSi in od leta 2008 predsednica NSi.

Gospa ministrica, ste predsednica Nove Slovenije. Vaši stranki se je po lanskih predčasnih volitvah uspelo vrniti v državni zbor. S čim ste si povrnili zaupanje ljudi?

Trdo smo delali, se na terenu dobro organizirali. Ves čas smo imeli jasna stališča, ki temeljijo na vrednotah krščanske demokracije, ki jih zagovarja Nova Slovenija. To smo ves čas zastopali, kar so naši volivci spoznali in nas podprli.

Po izvolitvi Gregorja Viranta za predsednika državnega zbora ste predsednika Pozitivne Slovenije Zorana Jankovića zelo odmevno »podučili«, da je v parlamentarni demokraciji treba znati šteti … Kako vidite ta »demokratični preobrat« po volitvah, ko se je Janković iz zmagovalca prelevil v poraženca?

Že po prvih pogovorih mi je bilo jasno, da želi, da je vedno po njegovi volji. Do neke mere se sicer pogovarja, a na koncu reče, »bo tako, kot sem jaz rekel« ali »kot hočem jaz«. Tak pristop uspeva, ko imaš stoodstotno podporo, ne pa ko se moraš pogajati z več strankami. Zato v tem primeru ni bil uspešen. Ker tega ni pravočasno spoznal, se je po svoje tudi osmešil. Najprej ker je hotel izsiliti predsednico parlamenta, saj se glede tega ni dogovoril niti s stranko, ki ga je najbolj podpirala. Potem tudi zaradi načina, kako se je pogajal z morebitnimi koalicijskimi partnerji. Ko je šel po zaupnico v državni zbor, pa je spet pokazal, da dvakrat ni prav štel glasov…

Vlada, ki jo sestavlja koalicija petih strank, je bila v državnem zboru potrjena 10. februarja. Za vami je približno petdeset dni vladanja. Kako ocenjujete njeno začetno delo?

Zahteven je bil že sam začetek, saj je bilo treba uskladiti programe in politične interese petih strank. A ko smo se odločili, da bomo oblikovali koalicijo, smo zelo hitro oblikovali koalicijsko pogodbo in določili resorje. Ko je bila vlada potrjena, smo začeli delati s polno paro. V tem trenutku je naša naloga sprejetje zahtevnih varčevalnih ukrepov, ki niso ravno simpatični in pri državljanih niso naleteli na pretirano navdušenje. Gre za postopek, ki zahteva veliko dela, usklajevanja in prepričevanja. Upamo, da bodo državljani spoznali nujnost teh ukrepov in jih razumeli.

Je koalicija in vlada dovolj trdna za izzive, ki jo čakajo?

Za zdaj je. Sicer jo skušajo nekateri od zunaj navrtati z raznimi »spričevali« in podobnimi aferami, vendar koalicija kljub temu dobro deluje. Je pa veliko pogajanj in usklajevanj, sploh v državnem zboru, saj je poslancev veliko več kot nas v vladi. No, kot ste omenili, so ta čas v ospredju varčevalni ukrepi. Vlada namerava letos zmanjšati izdatke za dobrih 818 milijonov, prihodnje leto pa za skoraj 949 milijonov evrov. Odpor pri sindikatih, opoziciji in prizadetih je velik.

Napovedujejo se sindikalni protesti. Kako to komentirate?

Upam, da bo zmagal razum in da bodo sindikati vendarle državotvorni. Ta čas je še nekaj prostora za pogajanja. Če imamo vsi isti cilj, da državo popeljemo iz krize, bodo sindikati morali začeti popuščati. Na drugi strani je med delodajalci precej več naklonjenosti in podpore ukrepom. Največ ukrepov bo sicer zadelo javni sektor, ki je, kot vemo, prevelik in predrag.

Ko sem vas poslušal na Pučnikovih dnevih, sem med vrsticami dobil vtis, da dobivate kar precej klicev zakaj tako varčevanje, predvsem zaradi ukrepov, ki naj bi nekoliko prizadeli družine.

Naša prioriteta je družina, zato si želimo, da bi imela kar se da veliko podporo. Med to zagotovo sodi tudi porodniški dopust za matere in očete. In vse tisto, kar podpira družine. Znotraj koalicije sem bila na tem področju najtrša pogajalka in do neke mere sem bila tudi uspešna. Prvotni ukrepi glede porodniškega dopusta so bili veliko bolj drastični. Pri koalicijskih partnerjih sem dosegla, da bomo dobo trajanja porodniškega dopusta pustili nespremenjeno. Za nas je problematična tudi ukinitev brezplačnega vrtca za drugega in vsakega nadaljnjega otroka. Predlagamo, da bi bil vrtec za drugega otroka vsaj polovično subvencioniran, za tretjega in vse nadaljnje otroke pa bi bil še naprej brezplačen, saj je takšnih primerov zelo malo. Kar pa se tiče otroških dodatkov in regresov, smo pri vseh stvareh postavili merila, da bodo tisti z najnižjimi dohodki imeli skoraj v polni meri vse tisto, kar so imeli do sedaj. Ne bo vse isto, bo pa upoštevan socialni status družin.

Ko sva že pri družinah. Verjetno ste zelo zadovoljni z izidom referenduma o družinskem zakoniku?

Ja, zagotovo. Vse skupaj je trajalo skoraj tri leta, ko so se začela prva dogovarjanja, povezana z družinskim zakonikom. Tudi Nova Slovenija je pri tem od vsega začetka igrala pomembno vlogo. Imeli smo jasna stališča. Družina je namreč osnovna družbena celica in želimo, da ima vso podporo. Pri tem pa sprejemamo različnost, vendar menimo, da ta zakonik vsebinsko ni bil primeren. V slovenski družbi ni bil sprejet, ker je nastajal v ozki skupini, ki je imela točno določene namene in interese. Želimo si, da bi imeli družinski zakonik, ki bi bil v dobro družin, ki bi bil v dobro otrok. Pri tem družinskem zakoniku pa to ni bilo videti v polni meri, ampak se je videlo, da je narejen za potrebe točno določenih skupin.

V vladi ste ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu. Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu opravlja naloge, ki zadevajo slovensko manjšino v sosednjih državah ter slovenske zdomce in izseljence po svetu. Se pravi, da ste na neki način glavna odgovorna oseba za povezavo matice s Slovenci v zamejstvu in po svetu. Kaj so glavne naloge vašega urada?

Republika Slovenija se je že z ustavo zavezala, da bo Slovencem v zamejstvu in po svetu pomagala ohranjati narodno identiteto. Na podlagi tega je bil leta 2006 sprejet Zakon o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja, ki predvideva Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter resornega ministra, ki bosta Slovencem v zamejstvu in po svetu dajala vso podporo ter sodelovanje na političnem, gospodarskem, znanstvenem, kulturnem področju. Zdajšnja vlada je tako ministra za Slovence v zamejstvu in po svetu ohranila zaradi zakonodaje, in ker smo se strinjali, da ima minister kot predstavnik vlade veliko večjo veljavo v pogajanjih ter na obiskih pri Slovencih po svetu in v zamejstvu. Tako smo se odločili, še preden smo delili resorje in preden se je vedelo, da bom položaj prevzela jaz. Bila sem precej razočarana, ko sem iz javnosti slišala očitke, da resor ni potreben in da smo ga ohranili samo zaradi mene. Sprva sem nameravala ostati podpredsednica državnega zbora, a ker smo koalicijska stranka, smo se v NSi odločili, da bo bolje, da sem kot predsednica stranke v vladi. NSi je tako v ključni fazi predlagala, da resor prevzamem jaz. Gre tudi za področje, ki me osebno zelo zanima in sem se s tem že prej ukvarjala. Kot poslanka v evropskem parlamentu sem bila v odboru za manjšine. Tudi z našim kulturnim društvom smo obiskovali izseljenska društva. Kot slavistka in kulturnica sem se vedno zavzemala, da bi naši ljudje po svetu ohranili svojo slovensko identiteto in jezik. Tako da mi je ta vloga zelo pri srcu.

Prek javnih razpisov zagotavljate finančno pomoč RS za programe in projekte Slovencev v zamejstvu in po svetu ter za sodelovanje z njimi. V preteklosti je bilo precej pripomb na to, saj so se nekatere organizacije v zamejstvu čutile zapostavljene?

V nekaterih državah delujejo organizacije, ki delujejo ločeno. V preteklosti so že bili poskusi prisilnega združevanja. Sama temu nisem naklonjena in sem jim tudi zagotovila, da jih ne bom nasilno združevala. Sem jih pa pozvala, naj se skušajo sami združiti in skupaj delovati v korist celotne manjšine. Tako bomo tudi mi lahko razpoložljiva sredstva pravično, pošteno in predvsem racionalno razdelili, za kar si na uradu v odgovornosti do davkoplačevalcev zelo prizadevamo. Na drugi strani od organizacij in društev pričakujemo, da jih bodo porabili v prave namene, kar bomo tudi sproti preverjali.

No, dotakniva se položaja Slovencev v Italiji. Ta čas je zelo žgoče vprašanje Primorskega dnevnika. Mislim, da ste se glede tega že angažirali … Kako lahko vaš urad pri tem pomaga?

Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu slovensko skupnost v Italiji podpira in v tej luči od Italije pričakujemo, da dosledno izvaja zaščitni zakon in vse obveznosti, ki iz njega izhajajo. Tudi to, da še naprej podpira Primorski dnevnik. Sicer se zavzemamo, da bi Primorski dnevnik pridobil pravni status manjšinskega časopisa in da bi mu sredstva dodeljevali po manjšinskem zakonu. Primorski dnevnik je za Slovence pomemben časopis, ki ohranja živ jezik, ima pa tudi pomembno povezovalno in obveščevalno vlogo.

Nedavno ste bili pri Slovencih v Trstu, ki je bil v začetku 20. stoletja največje slovensko mesto. Kaj je bilo glavno sporočilo tamkajšnjih Slovencev?

Potem ko sem prevzela položaj ministrice za Slovence v zamejstvu in po svetu, sem bila že kar nekajkrat v Trstu, nazadnje sem tam odprla prodajno razstavo Umetniki za Karitas, ki jo je v sodelovanju s Karitas organiziralo tamkajšnje Društvo slovenskih izobražencev. Na vseh srečanjih so sogovorniki izrazili željo po povezovanju z matično domovino, ki bi bilo v obojestransko korist. Želijo si, da bi imeli v Sloveniji močne sogovornike, da bi lahko tudi skupno nastopali pri različnih evropskih projektih, kar se že dogaja. Od Slovenije pa pričakujejo, da v pogovorih z italijanskimi oblastmi naredimo čim več, da Italija izvaja zaščitni zakon. V zvezi s povezovanjem je največ neizkoriščenih možnosti na področju gospodarstva. Treba je vzpostaviti stike, pri čemer ključno vlogo lahko odigrajo gospodarske organizacije v zamejstvu, ki poznajo zakonodajo in jezik obeh držav. Tako lahko tudi podjetnikom iz Slovenije pomagajo, da se prebijejo na tuji trg.

Pogosto se postavlja vprašanje, zakaj Slovenija ne zahteva recipročnosti pri vprašanju manjšin, saj vemo, da imata italijanska in madžarska manjšina v Sloveniji zagotovljene visoke manjšinske pravice, medtem ko imajo Slovenci v Italiji in na Madžarskem precej manjše.

Razveseljivo je, da je v Sloveniji zelo dobro poskrbljeno za obe narodni manjšini, ki imata odlične možnosti tako pri političnem zastopstvu v parlamentu kot pri vidni dvojezičnosti. Zato si želimo, da bi tako tudi druge države poskrbele za slovenske manjšine. Problematika se od države do države razlikuje, zato jo rešujemo ločeno. V Italiji, kot že omenjeno, si prizadevamo za finančna sredstva, Avstriji še vedno za spoštovanje Avstrijske državne pogodbe in njenega 7. člena. Sicer je razveseljivo, da je bil na tem mestu narejen korak naprej pri reševanju problematike z dvojezičnimi krajevnimi napisi in da se vpis v dvojezične šole povečuje. Odnosi in ozračje na Koroškem se izboljšujejo, prizadevamo pa si, da bodo razmere za koroške Slovence še boljše.

Verjetno imate v mislih koroškega deželnega glavarja Gerharda Dörflerja, ki se je odzval na vašo izjavo, da upate, da se bodo sčasoma postavile še nove dvojezične table na južnem Koroškem?

Da. V času, ko je on deželni glavar, so bili narejeni pomembni koraki naprej pri postavitvi dvojezičnih napisov in pri dvojezičnih vrtcih. Odnos do Slovencev se spreminja. Vse to lahko pohvalimo. Nismo pa povsem zadovoljni, še posebej sedaj ne, ko Avstrija sprejema nov zakon, ki bo manjšine drugače definiral, bolj v smeri civilne družbe, pri čemer se pojavljajo dvomi, ali bo manjšina kaj prikrajšana. Pričakujemo, da bo avstrijska manjšinska politika oblikovana v okvirih Avstrijske državne pogodbe ter vrste bilateralnih in multilateralnih pravnih aktov v prid manjšinam ter v skladu z evropskimi in drugimi mednarodnimi standardi.

Na spletni strani vašega urada ste podedovali zapis prejšnje, socialistične vlade, če lahko tako rečem, da je Slovencev na Koroškem po njihovih ocenah med 20.000 in 30.000. Zanima me, zakaj urad tako nizko postavlja to številko, saj recimo v knjigi Matjaža in Vladimirja Klemenčiča Prizadevanja koroških Slovencev za narodnostni obstoj po drugi svetovni vojni piše, da »lahko ocenjujemo število tistih Korošcev s slovenskim maternim jezikom, ki na Koroškem uporabljajo slovenščino v vsakodnevnem življenju, na okrog 40 do 45 tisoč. V Geografskem atlasu Slovenije pa je geograf Jernej Zupančič, ki pozna to problematiko, zapisal, da je po ocenah od 45.000 do 50.000 Slovencev. Zapisana je tudi prenizka številka za Slovence v Italiji in na Madžarskem. Po ocenah je v Italiji od 83.000 do 100.000 Slovencev in na Madžarskem okrog 5.000 Slovencev. Zakaj so torej podatki na vaši spletni strani nižji?

Te ocene se precej razlikujejo. Na uradnem popisu prebivalstva je npr. 12.500 državljanov Avstrije dejalo, da kot dominantni jezik uporabljajo slovenščino. Urad pa se je z omenjeno številko želel približati najnovejšim ocenam raziskovalcev Matjaža in Vladimirja Klemenčiča ter Jerneja Zupančiča, da je na Koroškem od 40.000 do 50.000 koroških Slovencev.

Številni Slovenci v zamejstvu so mi že večkrat dejali, da bi Republika Slovenija zanje njih naredila, če bi bila sama uspešna država ...

Zagotovo. Če bomo mi uspešni, bomo lahko podpirali njihove projekte oziroma bi lahko pospešili gospodarsko sodelovanje, kjer je, kot že omenjeno, še veliko neizčrpanih možnosti …

… ker bi bili potem oni bolj samozavestni, bolj ponosni na matično državo.

Točno tako. Gospodarstveniki iz zamejstva so izpostavili prav to. Z veseljem bi več vlagali v Slovenijo, prav tako Slovenci po svetu. Vendar se zaradi neurejenih razmer v Sloveniji ne upajo. Čutijo namreč, da njihove naložbe zaradi plačilne nediscipline in korupcije ne bi bile varne. Ovira so tudi administrativni postopki. Zavzemamo se, da bomo na vladi na tem mestu naredili korake naprej in stvari uredili tako, da bo država postala gospodarsko uspešna, in kot ste rekli, da bodo Slovenci v zamejstvu in po svetu ponosni nanjo.

Da ne pozabiva Porabja. Bili ste tudi tam. Kako ocenjujete tamkajšnji položaj Slovencev?

Položaj Slovencev v Porabju se izboljšuje. Porabski Slovenci so bili dolgo prezrti in šele po padcu železne zaveze so se lahko povezali z matičnim narodom. O dolgoletni ločenosti priča tudi njihovo narečje, ki je sicer precej podobno prekmurskemu, a popolnoma drugačno od knjižne slovenščine. Tako se tam zdaj poleg tega, da ohranjajo svoje narečje, učijo še knjižne slovenščine. Podpora Slovenije Porabskim Slovencem je zelo močna; pomagala jim je zgraditi center Lipa, kjer je hotel in razvojna agencija. Zdaj teče projekt vzorčne kmetije, tako da že izvajamo tudi gospodarsko pomoč. Nerešena težava ostaja cesta Gornji Senik–Verica, katere temeljni kamen sta leta 2007 položila predsednika slovenske in madžarske vlade, vendar nadaljnjih premikov ni bilo. K nadaljevanju projekta sem tudi sama pozvala na zadnjem obisku predsednikov držav v regiji, kjer sem bila navzoča. Dobili smo zagotovila, da zdaj odkupujejo zemljo. Očitno so postopki na Madžarskem zelo dolgotrajni, a vendar pričakujemo, da se bo začelo hitreje odvijati in bo Madžarska vendarle izpolnila svoje obveznosti.

Urad je zadolžen tudi za spremljanje in koordiniranje dejavnosti pristojnih ministrstev na področju sodelovanja s Slovenci zunaj Republike Slovenije. Ali enoten slovenski kulturni prostor obstaja? O tem se je v preteklosti veliko govorilo …

Naj najprej omenim, da sem bila tudi pri slovenski manjšini na Hrvaškem, kjer sem se srečala s predstavniki tamkajšnjih slovenskih društev. Slovenci so bili na Hrvaškem vedno pozitivno sprejeti, zato se tam ne soočajo z ideološkimi nasprotji. Slovenska društva in organizacije delujejo sinhrono, se kulturno povezujejo, izobražujejo in učijo slovenščine ter tako ohranjajo slovenske korenine. Glede enotnega kulturnega prostora, ki po zakonu zajema Slovenijo in območja sosednjih držav, kjer prebiva avtohtona slovenska narodna skupnost, moram reči, da je prizadevanje za njegovo ohranitev in krepitev ena poglavitnih nalog Republike Slovenije. Slovenija torej več pozornosti namenja zamejstvu, tudi zaradi geografske bližine, zato obstaja večja možnost kulturne izmenjave. Seveda so izjemnega pomena tudi Slovenci po svetu in prizadevamo si, da bi bili tudi ti v Sloveniji vedno dobrodošli in da bi bil odnos do rojakov, ki so morali iz različnih razlogov iti v svet, v domovini vedno prijazen. Nekatere od njih sem v preteklosti že obiskala in moram reči, da je slovenska kultura med njimi še zelo živa in da je hrepenenje po domovini še zelo močno. Hkrati se zavedajo, da imajo zdaj dve domovini in da so zaradi družine, ki so jo ustvarili v novi domovini, bolj vezani na novi dom.

Stranka, ki jo vodite, je že večkrat predlagala, da bi Slovenci v zamejstvu in po svetu imeli svoje predstavnike v slovenskem državnem zboru. Zdi se, da do tega še dolgo ne bo prišlo, čeprav zunaj Slovenije živi več kot pol milijona Slovencev.

Nova Slovenija to vsekakor podpira in si za to že dolgo prizadeva. Vendar so tu tehnične težave, saj nimajo vsi možnosti dvojnega državljanstva kot recimo Slovenci v Avstriji. Obstaja torej vprašanje, kako bi to izvedli, da bi bila res večina zamejcev in izseljencev zajeta v to. V državnem zboru pa moramo imeti širšo podporo za to. V Novi Sloveniji smo tej ideji naklonjeni in upam, da bo čas za to dozorel.

Jeseni so predsedniške volitve. Ali razmišljate, kdo bo predsedniški kandidat Nove Slovenije oziroma koga boste podprli? Govori se, da boste podprli evropskega poslanca Milana Zvera …

Ja. Svet Nove Slovenije je soboto v Rimskih Toplicah soglasno sprejel sklep, da bo Nova Slovenija na predsedniških volitvah podprla dr. Milana Zvera. Nova Slovenija ne bo imela svojega predsedniškega kandidata, ker smo presodili, da nimamo ustreznega svojega kandidata. Vprašali smo Lojzeta Peterleta, ki pa želje, da bi znova kandidiral, nima. Milan Zver je odličen kandidat, saj se je doslej izkazal na vseh svojih političnih funkcijah in deluje kot zmeren, pošten ter zaupanja vreden politik, s tem pa zastopa tudi vrednote naše stranke.

Je po vašem mnenju končno nastopil čas, da Slovenija dobi predsednika republike, ki ne bo nekdanji komunist oziroma visoki pripadnik nekdanjega totalitarnega režima?

V Novi Sloveniji si najprej želimo, da bi imeli predsednika, ki bo predsednik vseh državljanov.

(Pogovor je bil prvotno objavljen v reviji Demokracija 5. Aprila 2012)

Metod Berlec