Letošnji slovenski kulturni praznik je zagotovo politično najbolj vroč doslej. Morda tudi zato, ker ravno v tem času nastaja nova vlada, ki jo bo vodil »največji poraženec volitev«. No, vlada še niti ni bila imenovana, ko je že »počilo« med kulturniki, ker Slovenija v bodoče bojda ne bo imela samostojnega ministrstva za kulturo, pač pa bo ta resor združen z izobraževanjem in, Bog ne daj, s športom, ki se je, če se ne motim, nekdaj imenoval »fizkultura«. Ali lepše »fizična kultura«. In če pogledamo slovenske športnike, se ti ne ukvarjajo kaj dosti z dejstvom, da Slovenija nima samostojnega ministrstva za šport, prav tako ne ministra, ki bi bil zadolžen zgolj za to področje. Razen morda v radijski oddaji Radio Ga-Ga, kjer se od časa do časa oglasi minister za šport (ni znano, katere države) gospod Bajraktari.
Odnos med politiko in kulturo je bil pravzaprav vedno občutljiva stvar. Tudi v času, ko slovenski narod sploh ni poznal naziva »minister za kulturo«. Pred kakšnim stoletjem je zgodovino kulturnega ustvarjanja krojil razkol med konservativci in liberalci, pa delitev duhov, kulturni boj, itd. Marsikateri književnik se je podal tudi v politiko, denimo Ivan Tavčar in Ivan Cankar. V času slovenske pomladi so kulturni ustvarjalci odigrali pomembno vlogo pri uporu režimu. Predvsem to velja za Društvo slovenskih pisateljev v času, ko ga je vodil Rudi Šeligo, in seveda kulturno-intelektualni krog Nove revije, ki je, podobno kot Cerkev, v zadnjem času nekoliko izgubil močno intelektualno in kritično zagnanost. Marsikje po Evropi se je kakšen književnik prebil celo na vrh države (denimo nedavno umrli nekdanji češki predsednik Vaclav Havel), čeprav se vsi niso vedno zapisali v zgodovino kot humanisti in državniki (tak primer je pesnik in psihiater Radovan Karadžić, ki je postal sinonim za balkansko klanje). Novejša zgodovina je dala prav staremu liberalnemu načelu, da naj se država čim manj vtika v kulturo. Navsezadnje, ko je po prvih demokratičnih volitvah ministrstvo za kulturo prevzel dr. Andrej Capuder, si je – verjetno v veliki meri zaradi dejstva, da pripada oz. je pripadal krščanskim demokratom – nabral kar precej nasprotnikov, od Dragana Živadinova, ki je gladovno stavkal, pa celo do Demosovega poslanca in že omenjenega predsednika DSP Rudija Šeliga. Kasnejši minister Sergij Peljhan je dobil klofute od Vincija V. Anžlovarja, Vasko Simoniti pa je imel večne težave s filmarji, RTV-jem, Lipico in še čim, zaradi česar se je moral spopasti z interpelacijo.
Dosedaj je veljalo, da si ministri sovražnike pridobivajo s svojim (ne)delom. Se pravi, narediš potezo, ki določenemu krogu ni všeč, in si že v »vojni«. Tokrat pa se bodočemu ministru za izobraževanje, kulturo in šport Žigi Turku ni bilo treba niti usesti v pisarno, pa ga je že doletel prvi incident, saj ga je eden od protestnikov, ki se bunijo zaradi odprave samostojnega ministrstva za kulturo, ozmerjal s smrdljivcem (izkazalo se je, da je bil ta pogumnež Uroš Potočnik, ki je igral v filmu Outsider, režiser tega filma Andrej Košak pa je sicer znan kot zaprisežen »antijanšist«). Verjetno se takšen izpad ne bi zgodil, če ne bi nekatere vidnejše osebnosti bodočemu ministru pripisale izjavo, da bo prepolovil sredstva za kulturo. V takih okoliščinah seveda ni težko obračunati z »navidezno resničnostjo«. Le kaj bi si o vsem tem mislil Mitja Okorn, ki je uspešno kariero filmskega režiserja naredil šele na Poljskem? Le kaj si o tem mislijo tisti, ki so pred časom izstopili iz Društva slovenskih pisateljev, čigar predsednik Veno Taufer žuga še ne rojeni vladi? Če k temu dodamo še grožnje Borisa Kobala s kulturnim molkom, lahko samo odvrnemo: naj že enkrat utihnejo.
Skratka, zdi se, da smo po dolgih letih znova priče t. i. kulturnemu boju, pa čeprav je le-ta čedalje bolj nekulturen. Vso dogajanje je namreč posledica tega, da na oblast prihajajo »nepravi«, razburjanje zaradi domnevno ukinjenega ministrstva za kulturo je zgolj izgovor. Navsezadnje, slovenski diplomati protestirajo, ker bo zunanje ministrstvo v prihodnje vodil strokovno nekompetenten človek. Ki je bil nekompetenten že v času vodenja obrambnega in nato še okoljskega ministrstva. Smešno, mar ne? Kdo je že govoril o tem, da mora kulturni resor voditi strokovnjak? Aja, tista rdečelaska, ki je nekdaj že sedela v poslanskih kl
opeh in imela v svoji pisarni zelo kulturno sliko brezjanske Marije s podgano, medtem ko je na govorniškem odru naglas razmišljala o (ne)spolnem življenju tedanjega (in novega) predsednika vlade. In je nato prišla na ministrstvo za kulturo kot veliki up svoje opcije oz. »zaresne« stranke.
In še to. Pod ministrstvo za kulturo sodijo tudi mediji. Po nekaterih namigih nacionalna televizija ne bo predvajala nadaljevanja oddaje Resnica o Patrii, ki jo je posnela finska YLE oz. razvpiti novinar Magnus Berglund. Problem je menda na strani Fincev. Leta 2008, ko je televizijo vodil še Možina, to ni bil problem. No, RTVS je sedaj menda dokončno »očiščena« kadrov, ki častijo Tomaža Majerja, vodstvo RTVS pa je nagradilo Mateja Šurca, sicer tesnega sodelavca Blaža Zgage, ki je (znova) nastopal v finski dokumentarni oddaji. Krasni novi svet, krasna nova Slovenija. In blagor tistim, ki odklanjajo »nekulturno« vlado. Ki menda malo preveč zaudarja po pomladi.
Gašper Blažič

V današnji številki Tednika Demokracija ne prezrite
Nova novinarska manipulacija Foruma 571
Z razumom do premika k izhodu iz krize
Tomšič: Slovenija je talka rdeče buržoazije
Pesek: Zgodovinska osamosvojitvena vlada
Kdo so bili maja 1945 člani zloglasne Ozne?