Če je kdo mislil, da se je v tednu pred napovedano parado ponose v Ljubljani le po naključju zgodil trojni incident pred lokalom Caffe Open (ki je znan kot nekakšno neformalno zbirališče gejev, med njimi tudi znanih gejevskih aktivistov), potem se seveda moti. Dejstvo, da so v gospodarsko in socialno zelo zaostranih razmerah v Sloveniji nekdo loti gejev (seveda k sreči brez resnih posledic) in se nato na ta dogodek odzove tako rekoč vsa vladajoča politična smetana, seveda ni stvar naključja. Prej nasprotno.

O čem govorim? Ko je policija pred časom aretirala napadalce na gejevskega aktivista Mitjo Blažiča, so bili napadalci kasneje obsojeni na leto dni in pol zapora. Kar je za vladajočo elito seveda veliko premalo. Če pozorno poslušamo predstavnike tranzicijske levice, bi morali takšne vrste nasilneži obravnavani veliko strožje.

Še več, policija bi morala pravzaprav preganjati tako rekoč vsakega, ki bi si upal samo pisniti kaj kritičnega o istospolno usmerjenih osebah. Vsaj tako je bilo mogoče razumeti notranjo ministrico Katarina Kresal. Tu pa se zadeva nevarno zaplete: napadalcem na gejevskega aktivista je sodila (in jih obsodila) Mojca Zalar Kocjančič, ki je, čisto slučajno, žena pravosodnega ministra Aleša Zalarja, slednji pa je, spet slučajno, tudi član in funkcionar LDS, torej strankarski kolega Katarine Kresal. Nerodna zadeva torej – v politično občutljivem primeru sojenja je primer prepuščen ženi funkcionarja stranke, ki bi se vseh realnih in potencialnih homofobov lotila z ognjem in mečem. Zadeva pravzaprav ni smešna – predstavniki te iste stranke namreč trdijo, da je v Sloveniji homofobije zelo veliko. Nasilni incidenti pa so, kot je znano, zgolj vrh ledene gore. Ker je kačo treba zagrabiti za glavo, je tudi prst naših dušebrižnikov usmerjen tja, od koder naj bi nestrpnost prihajala, to pa je v desne stranke ter v civilnodružbene organizacije. Seveda tiste, ki nasprotujejo novemu družinskemu zakoniku.

 

In glej ga zlomka – družinski zakonik je ravno v teh dneh spet na dnevnem redu državnega zbora, pravzaprav pristojnega parlamentarnega odbora, ki ga vodi poslanka SD. Slednja seveda omejuje predstavnike te iste civilne družbe, njena strankarska in poslanska kolegica pa piše ekspertize o tem, kako nasprotniki družinskega zakonika nočejo sprejeti različnosti. Toda to še ni nič v primerjavi z »ekspertizami« najbolj znanega slovenskega psihiatra Slavka Ziherla, ki je, spet po naključju, visok funkcionar LDS (in je, kot je znano, iz protesta, ker je Pahor v začetku svojega mandata za zunanjepolitičnega svetovalca vzel Dimitrija Rupla, odklonil funkcijo državnega sekretarja na ministrstvu za zdravje), so prosti spisi poslanke SD pravi mačji kašelj. »O čem naj se z vami, nestrpneži, pogovarjajo? Vi ste nestrpni do istospolnih …« - to je pač samo del retorike, ki jo je Ziherl uporabil proti predsednici NSi Ljudmili Novak. Nič novega, bi lahko rekli. Vse »že videno«. O nestrpnosti danes najbolj kričijo tisti, ki so sami nestrpni. Ali pa podpirajo izzivanje »homofobov« (seveda tistih pravih, ki se ne oglašajo v medijih, pač pa vzamejo stvari v svoje roke kar na ulici), potem pa, ko pride do incidentov, jokajo in s prstom kažejo na politične nasprotnike, ki so kobajagi krivi za takšne izbruhe nestrpnosti. Sami pa so seveda nedolžne ovčke.

Pravzaprav človek težko razume, zakaj toliko nekega kalimerovskega joka zaradi težkega položaja homoseksualcev, če pomislimo, kakšen vpliv imajo gejevski lobiji na znanost. To seveda kaže na to, kako je mogoče znanost poljubno uporabiti v prid te ali one ideologije. V teh dneh lahko s strani raznih profesorjev in raziskovalcev na FDV (in tudi, bodimo iskreni, s Fakultete za socialno delo) poslušamo razlage o tem, kako je prevladajoč model družine (starša različnega spola) zgolj stvar družbenega dogovora, ki se lahko poljubno spreminja. Če torej iz diskurza o družinah odstranimo vse antropološke, etične in nasploh biološke elemente, potem lahko mirno zaključimo, da se družbeni dogovor o družinah lahko spremeni tudi v smeri poroke med človekom in psom (povezava z »garažo slavnih« tu ni čisto izključena). Spomnimo se: podobne argumente smo poslušali že leta 2001 ob sprejemanju zakonske novele o umetnem oplojevanju samskih žensk. Omenjena novela je, kot vemo, kljub izdatni medijski podpori doživela popoln fiasko na referendumu, njeni zagovorniki pa so za nekaj časa utihnili.

Seveda pa avtor tega članka na splošno odklanja vsakršno nasilje, tudi tistega proti istospolno usmerjenim osebam. Ob napadu na Mitjo Blažiča je avtor teh vrstic na svojem spletnem blogu objavil zapis, v katerem je ostro obsodil ta napad. In mu seveda tudi mazaške akcije mladeničev z razpršilci (in molotovkami) v rokah seveda niso prav nič všeč. Toda zakaj se potem najvišji predstavniki države ne oglasijo ob besnih napadih na cerkvene zidove, kjer se pojavljajo žaljive parole o »pedofilskih podganah« in podobno? Zakaj so predstavniki tranzicijske levice v podobnih primerih podpirali »umetniško svobodo«, ko je nek čudak zavezoval zvonove koprske stolnice ali ko sta dva umetnika zažgala križ v Strunjanu (pač v maniri zloglasnega rasističnega Ku-Klux-Klana)? Odgovor je znan: zato, ker imamo v naši družbeni mentaliteti še vedno vgrajen partijski rasizem, ki deli ljudi na prvorazredne in drugorazredne. Prvim je dovoljeno vse, drugim nič. Prvi so brez greha, drugi pa so nič manj kot utelešenje pekla. Do kdaj še?

Gašper Blažič

Opomba: Pri navedbi avtorja zapisa je prišlo do neljube pomote. Članek namreč ni z STA, ampak gre za avtorski prispevek novinarja Demokracije. Za napako se opravičujemo.