V jugo-komunističnem taborišču Knićanin umrlo okoli 13 tisoč žensk, otrok in starcev, odgovarjal pa ni nihče!

  • Napisal  N. Ž./Nova24TV
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Med žrtvami so bili tudi otroci (Foto: Komunističnizločini.net) Med žrtvami so bili tudi otroci (Foto: Komunističnizločini.net)

Marsikdo ne ve za obstoj koncentracijskega taborišča Knićanin (Rudolfsgnad), jugo-komunističnega taborišča, ki ga lahko zaradi okrutnosti poimenujemo kot taborišče smrti po koncu II. svetovne vojne. Taborišče smrti, kjer je bilo življenje odvzeto okoli 13 tisoč ženskam, otrokom in starcem, je bilo osnovano s strani jugoslovanske oblasti v Knićaninu oktobra 1945. 

Vas Knićanin, ki se je pred II. svetovno vojno imenovala vas Rudolfsgnad, je bila povsem nemška vas. Po koncu II. svetovne vojne pa je bila preoblikovana v taborišče, ki je predstavljalo osrednje taborišče v pokrajini Banat. V njem se je zvrstilo ogromno civilistov, med njimi žensk, otrok in starcev.

Povprečno je bilo zaprtih 17.200 ljudi
V koncentracijsko taborišče so zapirali ženske, otroke in starejše ljudi z nemškim poreklom iz Vojvodine, ki so večinoma prihajali iz srednjega in južnega dela Banata. Povprečno število zaprtih ljudi je bilo 17.200, največje število pa je znašalo 20.500. Obstajajo ocene, da je bilo v taborišču ubitih 13.000 ljudi, ki so bili ubiti ali so tam umrli, pri čemer je bilo dokumentiranih 7767 primerov umorov.

Žrtve iz tega taborišča so bile zakopane v dveh masovnih grobiščih. Eno se nahaja v delu civilnega pokopališča v vasi, drugo pa izven vasi blizu reke Tise. Preživeli taboriščniki prihajajo na mesto, kjer so v preteklosti doživljali pravo morijo, in se ob tem spominjajo vseh grozot. Ob tej priložnosti se zbirajo ob spomeniku, ki je bil leta 1998 postavljen v spomin na nesrečnike, in jim prinašajo vence ter prižigajo sveče. Enkrat letno poteka komemoracija, na kateri sodelujejo katoliški, evangeličanski in pravoslavni duhovniki.

Na to žalno slovesnost vsako leto prihaja tudi eden od preživelih, Franc Jege. “Takrat sem imel komaj 14. let. V času zime med letoma 1945 in 1946 so mi umrli mati, tri sestre in dva brata.” Zaradi šoka, ki ga je doživel ob smrti družine, se ni mogel premakniti, da bi pobegnil. V dolino se je spustil tako, da je šel na kolena in roke, in se pri tem tako poškodoval, da so še dandanes vidne brazgotine.

Območje so posrbili
Po zaprtju taborišča in odvzemu lastnine Nemcem so na tem kraju naselili partizanske srbske družine, da bi prej nemško območje posrbili, navaja portal komunistickizlocini.net. Razpuščeno je bilo po 29 mesecih ali 880 dneh od odprtja, marca leta 1948. Najbolj grozljivo pa je, da za zagrešene zločine zoper človeštvo prav nihče ni odgovarjal.

N. Ž./Nova24TV

nazaj na vrh