Šeriat v Evropi je smrt Evrope! V Parizu že patruljira islamska milica in verbalno ter fizično napada ženske Izpostavljeno

  • Napisal  vir. nova24tv.si
  • Comments:DISQUS_COMMENTS
Šeriat v Evropi je smrt Evrope! V Parizu že patruljira islamska milica in verbalno ter fizično napada ženske

Ko pišemo in govorimo o šeriatskem pravu, načinu življenja, ki sledi šeriatu, ki se vse bolj širi tudi na evropskih tleh, se lahko bralcu zazdi kot nočna mora, slabe sanje torej, nekaj, kar je popolnoma nemogoče v naši realnosti. V našem okolišu, v našem mestu, v naši državi, na naši celini.

 

Pa vendar se počasi, a vztrajno širi seznam mest, v katerih legalno kot v Veliki Britaniji ali na pol legalno delujejo “alternativna” sodišča, ki sodijo po teh neevropejskih normah, kjer ljudje popolnoma brez problemov živijo po pravilih, ki na podlagi religioznega nauka diktirajo vse ravnanje v življenju. Šeriat zajema vsa dogajanja v življenju, vključno z družinskimi odnosi, dedovanjem, davki, očiščenjem in molitvijo. Zasnovan je na islamski veri in Koranu kot temeljnem izvoru prava. Za povprečnega Evropejca je ta koncept iz zgodovinskih knjig mračnega srednjega veka v popolnem nasprotju s civiliziranim, sodobnim načinom dojemanja zakonov, norm in pravil, po katerih živimo na starem kontinentu. Prav zato si povprečen Evropejec – tudi tisti, ki o tej temi nekaj ve − pravzaprav sploh ne more predstavljati, kaj pomeni realna grožnja o uvedbi šeriata zanj in za njegovo okolico.

V šeriatu se prepoved lahko konča s smrtno kaznijo

Pa vendar lahko že zdaj opišemo, kako bi bil videti šeriat v Evropi, saj se vse večkrat zgodi, da se v običajnih banalnih situacijah pokažejo zametki takega načina življenja. V Parizu na primer se je prejšnji teden zgodil dogodek, ki jasno kaže, kako bi se naše življenje spremenilo, če bi se v Evropi šeriat prijel, oziroma kako se bo naše življenje spreminjalo in spremenilo, ker se šeriat počasi, a z gotovostjo širi tudi pri nas. Dve dekleti sta zvečer čakali na mestni avtobus. Ko je pripeljal na postajo in sta se dekleti postavili pred vhodna vrata, ju je voznik pogledal in speljal. Dekleti sta začeli teči za njim in ga zaradi rdeče luči na semaforju dohiteli na bližnjem križišču, začeli sta tolči po vratih, in ko jih je voznik odprl, sta ga seveda vprašali, kaj se dogaja, zakaj to počne. Voznik ju je še enkrat pogledal in jima mirno odgovoril, da se z njegovim avtobusom ne bosta peljali, naj raje “razmislita, kako naj se primerno oblačita”. In kaj je bilo tako neprimerno? Dekleti sta bili oblečeni v minikrila. Nič pretiranega, nič škandaloznega. Pariška moda pač. In lepo oblečene Parižanke. Vendar je voznika tako zmotilo, da ju ni spustil na “svoj” avtobus, ki vozi po vsem Parizu, tudi po delih, v katerih francoske oblasti nimajo več oblasti. Voznik je seveda musliman z dolgo brado, priseljenec iz zahodne Afrike, salafist. In po njegovem prepričanju, ki sledi iz strogih šeriatskih zakonov, bi morale vse ženske zakrivati svoje telo, svoj obraz, svoje roke. Vse. Povsod v Parizu. Povsod v Franciji. Po vsej Evropi. To pa ni osamljen primer. Na pariških obrobjih ženske ne smejo več nositi oblek, ki jih želijo, ker po ulicah patruljirajo islamski skrajneži, nekakšna islamska milica, in verbalno ter fizično napadajo ženske – skupine po deset moških, sestavljene iz uličnih prodajalcev, prekupčevalcev, migrantov nadzorujejo ulice, na katerih ženske pravzaprav niso več dobrodošle.

Vse večja migracija, vse manj prostora za avtohtone prebivalce

Ne samo ženske, nihče od nas ni več dobrodošel, pa čeprav tega ne vidimo. Ali nočemo videti. Opozorila prihajajo od povsod, eno najmočnejših od Mone Walter, Somalke, ki živi na Švedskem in islam dobro pozna. Walterjeva jasno in glasno opozarja, da bodo Švedi izgubili Švedsko v najboljšem primeru najkasneje v petdesetih letih. Temu pritrjujejo tudi novi podatki švedskega odbora za migracije, ki napoveduje, da lahko v letu 2019 Švedska pričakuje približno 21.000 novih prosilcev za azil in 59.000 prošenj za združitev družin migrantov, ki so že na Švedskem. Če bodo vse vloge ugodno rešene, bo na Švedskem na koncu leta okoli 80.000 novih priseljencev, ki bodo vstopili v državo, kar je najmanj 10.000 več od prejšnjega leta. “Najprej bodo zahtevali šeriatska sodišča kot v Veliki Britaniji. Švedi so prepričani, da bodo v njihovi državi vedno veljali švedski zakoni. Ampak vprašajte Angleže, ali bi pred 30 leti verjeli, da bodo imeli legala šeriatska sodišča pri sebi doma …” Če bo Švedska to dovolila, bodo imeli muslimani nove in nove zahteve, kot je dovoljenje, da vladajo s svojimi enklavami brez vmešavanja švedskih oblasti. Končni cilj je vladavina šeriata povsod na Švedskem. To je dolgoročni cilj in islam ima veliko potrpljenja. Ali kot pravijo sami:  vi imate ure, mi pa imamo čas. In na koncu še brutalna resnica: “Če bi takrat morda ostala še kakšna svetlolasa in modrooka Švedinja, ne bo več pomembno, ker bodo vse skrite pod nikabi in burkami.” Edina rešitev za Švedsko (in za vso Evropo) je repatriacija vseh, ki ne želijo postati del družbe in se nočejo asimilirati.

In zakaj bi se asimilirali? Zakaj bi živeli po naših pravilih?

Da bi na primer delali, da bi zaslužili za svoje potrebe? Zakaj, ko jim pač ni treba, ker pridno izkoriščajo naš socialni sistem? Ne vsi, seveda, vendar so številke, ki jih pridno beležijo statistični uradi vseh držav po Evropi, lapidarne. Na primer Švica. 83,7 odstotka Somalcev, ki živi v Švici, prejema socialno podporo. Sledijo Angolci in državljani Konga, Eritrejci, Iračani in državljani Etiopije, od katerih jih pomoč prejema nad petdeset odstotkov. Samo za primerjavo – med Švicarji je ta odstotek 2,3, še niže kot Švicarji so na lestvici največjih prejemnikov socialne pomoči po narodnosti Nemci, s skromnim 1,7 odstotka. Zakaj bi torej živeli tako kot mi? Do nas ne čutijo nikakršnega spoštovanja, tudi zato ne, ker se sami, nehote ali namerno, v njihovih očeh kažemo kot slabiči, kot ljudje, ki ne spoštujejo svojega. Tako si namreč razlagajo na primer to, da sami predlagamo, da na svojih pokopališčih s črnimi platni zakrijemo križe na grobovih svojih prednikov, v kapelo pa napeljemo avtomatiziran mehanizem, ki z zaveso zakrije verske simbole. To je bil seveda predlog levih progresivcev v italijanski Bologni, pa vendar, s tem smo pokazali, da nam to, kar je naše, ni dovolj pomembno, da bi branili. Ne, mi bomo prostovoljno prekrivali svoje spomenike, svoje simbole, svojo vero, svoje navade, da le ne bi užalili prišlekov. Ti tega sploh ne jemljejo kot žalitev, temveč kot dokaz, da so že v podrejenem položaju.

Zato si tudi dovolijo, da brez posebnih pomislekov uničujejo cerkve, kot je to v zgodovinskem središču Rima počel devetintridesetletni Ganec, migrant s kartoteko, ki je uničil antične kipe, cerkveno pohištvo, razpela, oltarne slike in svečnike najprej v dveh, naslednje jutro pa še v dveh bazilikah, v peti pa ga je ujel duhovnik in poklical policijo. Zato si dovolijo, da zabodejo mimoidočega italijanskega katoličana in mu poskušajo prerezati vrat samo zato, ker je imel okrog vratu verižico z majhnim križcem, kot je to storil  ilegalni migrant iz Maroka prav tako v Rimu v bližini železniške postaje Termini. Pri obeh je šlo za kaznivo dejanje zaradi verske nestrpnosti, iz verskega sovraštva. To je jasno tistim, ki spoštujejo svoje. Ki se za svoje borijo. Ali kot je izjavila Giorgia Meloni, predsednica konservativne populistične stranke Bratje Italije: “Če mislijo muslimani prinesti sveto vojno v našo hišo, moramo prevzeti drastične ukrepe: ustaviti moramo vsako islamsko migracijo, dokler se te ideje ne razčistijo. Nameravamo zavarovati svoje klasične in krščanske korenine pred procesom islamizacije Evrope.” Jasno je tudi Javierju Ortegi Smithu, generalnemu sekretarju španske stranke Vox, presenečenja nedavnih španskih volitev, ki mu grozi zakonski pregon, ker je povedal resnico. “Naš skupni sovražnik, sovražnik Evrope, sovražnik svobode, sovražnik napredka, sovražnik demokracije, sovražnik družine, sovražnik življenja, sovražnik prihodnosti se imenuje islamska invazija.”

M. Š. S.

nazaj na vrh