Festival mladih v Medžugorju končan – bo prihodnje leto na njem maševal kar sam papež Frančišek? Izpostavljeno

foto: radio Mir foto: radio Mir

V torek, 6. avgusta, se je z mašo v zgornjih jutranjih urah na Križevcu zaključil letošnji festival mladih v Medžugorju, imenovan tudi »Mladifest«. Že trideseti po vrsti, torej jubilejni. Pa ne samo zaradi številke, ampak tudi zaradi povsem novega pristopa Svetega sedeža. Gorčično zrno, ki je padlo v zemljo konec osemdesetih let, ko je nek mladi britanski (ali morda irski?) romar pocukal za rokav patra Slavka Barbarića, ki je bil vse do svoje smrti leta 2000 »spiritus agens« vsega romarskega programa v Medžugorju, in mu ob izteku Marijinega leta povedal svojo idejo, je zraslo v veliko drevo. Pater Slavko je namreč že imel podobne izkušnje z druženjem katoliške mladine v Širokem Brijegu še v sedemdesetih letih.

 

Začetki festivala so bili dokaj skromni, saj so se dogajali tako rekoč na pragu razpada Jugoslavije ter vojne, ki je temu sledila. Prvi festival se je odvijal tako rekoč na pragu »balvan revolucije« v Kninu, saj je najbližja pot do Medžugorja potekala po tedanji magistralni cesti čez Liko v Dalmacijo, torej čez kasnejša krizna območja. Program je potekal v velikem zelenem šotoru za cerkvijo, delno tudi na Križevcu in Podbrdu (Hribu prikazovanj, ki ga Slovenci napačno imenujemo Crnica), večerni program (rožni venec, maša, češčenje) pa je bil v cerkvi. Glasbeni program je tedaj vodil irski duhovnik Liam Lotan. Program so s svojimi nagovori v glavnem pripravljali hercegovski frančiškani. Po uspešno izvedenem prvem festivalu (v dokaj skromnih razmerah) je prišlo do odločitve, da bo festival organiziran vsako leto. Predvsem po koncu vojne v BiH je začelo prihajati vse več mladih. Preroške besede v začetku osemdesetih let, da bo vse več mladih v Medžugorju zajemalo »živo vodo« in da se bodo vrnili domov povsem prerojeni, so bile torej resnične. Dejansko pa je festival sčasoma celo prerasel generacijske meje, saj privablja tudi številne odrasle in tudi družine. Zato je bil prostor za cerkvijo, kjer se nahaja pokrit zunanji oltar (delo slovenskega arhitekta, že pokojnega Franca Kvaternika), že vsa leta povsem zapolnjen, zlasti v večernem delu programa.

Statistični podatki v primerjavi z lanskim Mladifestom pa so osupljivi. Kot poroča spletna stran medjugorje-info.com, se je lanskega festivala udeležilo nekaj več kot 50 tisoč mladih iz 72 držav, letos pa so prešteli kar 80 tisoč udeležencev iz 80 držav. Lani je bilo najvišje število duhovnikov, ki so somaševali pri večerni maši, 570, letos 714 (ni bilo upoštevanih še 60 duhovnikov, ki so ta čas spovedovali). Festival je bil simultano prevajan v 17 jezikov. Zadnji večer lanskega festivala so zabeležili 1.076.600 ljudi, ki so spremljali video prenos preko interneta – letos je bila številka znatno višja in je znašala 2.856.000, seveda ne upoštevajoč tiste, ki so program spremljali preko satelitskih in kabelskih televizij. Videoprenos je bil pokrit z desetimi kamerami in dvema dronoma. Kljub temu smo v medijih lahko zasledili zelo malo o festivalu. Nekaj drobcev s festivala so ponudili radio Ognjišče in tednik Družina, pa tudi spletna stran Demokracije, ostali mediji so dogodek povsem spregledali.

Seveda pa največ šteje povsem spremenjen odnos Svetega sedeža. Kot je znano, je papež Frančišek lani imenoval apostolskega vizitatorja za Medžugorje nadškofa Henryka Hoserja, ki je bil do tedaj nadškof v Varšavi (pravzaprav v Pragi na vzhodnem bregu Visle, medtem ko se sedež varšavske nadškofije nahaja na zahodni strani, v samem centru Varšave), sicer pa duhovnika iz vrst palotincev ter dolgoletnega misijonarja, po osnovni izobrazbi zdravnika. Čeprav so se že na dosedanjih festivalih pojavljali nekateri škofje (denimo pomožni škof iz Švice Marian Eleganti, sedaj upokojeni škof rimske Pelestrine Domenico Sigalini, itd.), tu in tam celo kakšen kardinal (denimo dunajski kardinal Christopf Schönborn je pred leti celo maševal v medžugorski cerkvi na silvestrski večer), se do lani ni zgodilo, da bi večerno mašo na festivalu mladih vodil kakšen škof – lani je bil poleg nadškofa Hoserja še apostolski nuncij v BiH nadškof Luigi Pezzuto. Letos pa je bila škofovska zasedba zelo številčna: obema že omenjenima so se pridružili še kardinal Angelo de Donatis (papežev vikar za mesto Rim, vodil je otvoritveno mašo festivala), nadškof Jose Rodriguez Carballo (frančiškan, prefekt kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja, torej naslednik kardinala Franca Rodeta, pred tem pa dolgoletni generalni minister frančiškanskega reda), škof Dominique Rey (škofija Fréjus-Toulon), kardinal Vinko Puljić (nadškof metropolit v Sarajevu, predsednik škofovske konference BiH), škof Vlado Košić (škof v Sisku) in nadškof Rino Fisichella (predsednik papeškega sveta za novo evangelizacijo). Pridružili so se jim še nekateri škofje, eden od njih je bil tudi iz Južne Koreje.

Zagotovo pa je tokrat še bolj do izraza prišla praznina zaradi odsotnosti lokalnega, to je mostarsko-duvanjskega škofa (in upravitelja trebinjske škofije) Ratka Perića, ki sicer pride v Medžugorje na obisk denimo ob birmi. Perić je sicer letos dopolnil 75 let, kar pomeni, da bo morda že letos dobil naslednika. Odprtih vprašanj je veliko, kajti škof Perić še vedno velja za nasprotnika t. i. medžugorskega fenomena, kar verjetno izvira tudi iz specifičnosti mostarske škofije – skoraj polovico župnij v tej škofiji, med drugim tudi Medžugorje, vodijo frančiškani hercegovske province. V preteklosti pa je že prišlo do bizarnih dogodkov, ko je škofijska uprava iz Mostarja začela nekoliko na novo preurejati ureditev župnij, zaradi česar je prišlo tudi do upora ljudi, zlasti zato, ker so v nekaterih župnijah frančiškanske duhovnike nadomestili škofijski. Konservativnost tamkajšnjih katoličanov je verjetno predvsem odsev zgodovinske povezanosti s frančiškani, ki so delovali kot dušni pastirji v času, ko je bila Cerkev tako rekoč v »katakombah« (najprej pod Turki in nato še v komunizmu). Tudi zato je »hercegovski primer« znan po tem, da drugih moških redovnih skupnosti razen frančiškanov v mostarski škofiji sploh ni. Zadnji razvpiti primer menjave osebja je župnija Čapljina, kjer je cerkev posvečena, zanimivo, sv. Frančišku Asiškemu. Kot je znano, je v Čapljini ostala dvojica (ali morda trojica) frančiškanov, vendar očitno tudi v nepokorščini do provincialnega predstojnika, zato so bili izključeni iz reda – vendar naj bi, kot navajajo nekateri spletni portali, še naprej delovali v frančiškanskih habitih in celo maševali. Kot je razvidno iz objav, vodstvo hercegovske frančiškanske province ni želelo na silo zadrževati v pastoralni oskrbi nekaterih župnij. Zato so tudi pričakovanja glede novega škofa v Mostarju usmerjena v to, da bo to mesto prevzel nekdo, ki ne bo pripadal niti škofijskim duhovnikom mostarske (ali trebinjske) škofije niti frančiškanskemu redu, pač pa »nekdo tretji«, zelo verjetno bo tudi član kakšne redovne družbe, ki doslej ni deloval v Hercegovini, jo pa dobro pozna.

Zagotovo so nepokorščine v zvezi z župnijami zelo občutljivi primeri, ki naj bi tudi posredno vplivali na zadržanost krajevnega škofa do Medžugorja. Toda tudi navzočnost najvišjih predstavnikov Svetega sedeža za zdaj še ne pomeni priznanja Marijinih prikazovanj v Medžugorju, pač pa bolj potrditev, da gre za romarsko središče svetovnega pomena. Na samem festivalu mladih se Marijinih prikazovanj, sporočil in vidcev praktično ni omenjalo. Pomembneje je to, da sporočila potrjujejo to, o čemer govori že evangelij. In ves program festivala, ki je bil uglašen na geslo »Hodi za menoj«, je povzemal tudi vsebino Marijinih sporočil. Nič nenavadnega torej, da se tudi v rimski kuriji o Medžugorju zadnje čase govori z več simpatije, verjetno tudi zato, ker je vrh vesoljne Cerkve postavil govorice na stran in stanje preveril »na terenu«. Malce v šali lahko rečemo, da bo morda prihodnje leto na festivalu mladih maševal sam papež Frančišek. Tudi to ni nemogoče.

nazaj na vrh